O trojici Full Blast, o »triu« po Brötzmannovo, so (free)jazzovski navdušenci radi hiteli pripovedovati, da to ni to, da sta »mlada spremljevalca« legendarnega nemškega glasbenika pretanka, preveč premočrtna, da bi zapopadla vso polnost in silovitost mojstrovega zvoka. Morda so bili v njihovem tehtanju na delu jazzovski – žanrski predsodki, morda bolj ljubijo mehkejši zven kontrabasa in razpršeno jazzovsko bobnanje, ki pulzira in se pretaka s svetlega zvoka činel do bobnenja bas bobna. Kakorkoli, verjetno jih ne bi premaknilo niti poslušanje, kaj šele slišanje dvojnega albuma, studijskega Black Hole s posnetki, narejenimi v Švici leta 2008, in koncertnega z nastopa v finskem Tampereju leta 2005, ki ga je lani izdala ameriška založba Atavistic.
Roko na srce, marsikdo med ortodoksi je vihal nos tudi po lanskem nastopu tria na jazzovskem festivalu v Cerknem. Igra, v kateri je trio kopičil raznorodne elemente, je morda celo bolj nakazovala, v katero smer se lahko giblje sodobni rock, če noče skrepeneti v popolnem dolgcajtu zadnjih petnajstih let, odkar ni več dominantna muzika, natančneje, nakazala je, kje so tisti režnji nove muzike, ki poslušalca strese, zmiga telesno in intelektualno, celo izčrpa, pa pri tem ni banalna.
To vsrkavanje, sesanje vseh življenjskih sokov je stara odlika godbe, ki jo pol stoletja, ja, celih pet desetletij igra nemški freejazzovski veteran Peter Brötzmann. Nikoli ni igral »lahke« godbe, zmerom je terjala poslušalčev angažma, njegovo absorpcijo. V njej nikoli ni bilo polovičarstva; rutine ja, ne pa polovičarstva! Po tem se veliki glasbeniki razlikujejo od povprečnih.
Tule si bom dovolil nekaj obujanja spominov. Petra Brötzmanna sem prvič videl pihniti na jazz festivalu v Ljubljani leta 1984, solo in v kvartetu z angleškim pianistom Keithom Tippettom. Tedaj je, če spomin ne vara, prvič nastopil pri nas. Do danes sem ga videl delati – garati, muzicirati, igrati godbo – vsaj še dvajsetkrat v različnih skupinah, od lastnih kot so chicaški tentet, prva postava Die Like a Dog, jubilejni März Combo (sestavljen ob proslavljanju njegove petdesetletnice leta 1991, tedaj sem ga edinkrat videl muzicirati s sinom Casparjem, znanim berlinskim »noise« kitaristom), vse do nepozabnega koncerta v skupini pianista Cecila Taylorja. Niti enkrat ni odigral slabega špila (sodeč po izjavah v treh intervjujih, ki sem jih naredil z njim, se sam s tem verjetno ne bi strinjal). Med njimi so bili povprečni, pa še v njih so bili trenutki, ki se vtisnejo v spomin: nenavaden tok melodije, strukturni lom, energičen izbruh, himničnost, malone liričen blues, tečna zrnatost oboe tarogato, njegovega izuma. Predvsem je bila v ospredju njegova prezenca, nazorna drža – »ljudem pripovedovati svojo majhno zgodbo« (PB, intervju, junij 1984). Ali izrečeno ob drugi priložnosti: » … gre za mojo osebnost, malo zgodovino fanta, ki je odraščal v povojni Nemčiji in se iskal v vsakdanjem življenjskem boju.« (PB, intervju, november 2002)
Brötzmann je na našo veliko srečo zadnje desetletje redni gost koncertnih odrov. To nam zavidajo celo razvajeni poslušalci in glasbeniki iz svetovnih glasbenih velemestnih središč. Včasih preradi pozabljamo, da je od svojih glasbeniških začetkov v domačem Wuppertalu na začetku šestdesetih let z nekaj nemškimi in evropskimi sodrugi utiral pota načinu igranja in svobodnemu jazziranju, osvobojenemu shematskih spon, ki so začele utesnjevati jazzovske glasbenike. S sotrudniki, evropskimi improvizatorji se je približeval in oddaljeval od ameriških naprednjakov, pa spet zbliževal. Po petdesetih letih muziciranja še vedno obožuje Saxove naprave, odkriva neraziskano v pihalih. Raje se odprto razdaja v manjših klubih kot na razkričanih glasbenih festivalih, kjer ga naslavljajo z »legenda«. Je vzor mlajšim glasbenikom, ki jih vabi v svoje skupine ali pa se pusti zvabiti vanje: »Za začetek nikdar ne zavrnem glasbenika, ki bi rad zaigral z menoj. Vseeno je, ali igra elektronsko ali katerokoli drugo glasbo. Če zanimivo zveni in misli resno, potem sem za. … V glasbi moraš tvegati. Z odprtim duhom in pretanjenim ušesom je možno marsikaj.« (PB, intervju, november 2002)
To nas vrača k dvojnemu albumu. Trio Full Blast slišno raste, je vse bolj skupaj. Primerjava med posnetki iz Tampereja in iz Švice (za nameček z izkušnjo lanskega Cerknega) to ponazarja. Godba se širi in razpenja. Mlajša švicarska glasbenika, električni basist Marino Pliakas in bobnar Michael Wertmueller, dajeta vse več, tako mladostno svežino in avantrockovsko senzibilnost kot delikatno muziciranje/poslušanje. Če je na prvi posluh trio navduševal (ali paral živce) s huronsko tour de force igro, kričanjem in hrumenjem, se v njegovo igro vse bolj tihotapi prefinjen občutek za gradnjo, obliko, dinamične razpone med tlečo tišino in nemirnim zlivanjem energije. Basist Pliakas je izjemen, globok in delikaten, Wertmueller poganja svojo »baterijo«, a tudi skrbi za pestre odtenke v taktilni igri činel. Vse je sijajna zmes za ekspresivno liriko, kakršno je med neštetimi današnjimi pihalci sposoben podariti le Brötzmann, super moderen muzik in obenem arhaičen, ko pihne svojo malo štorijo. V triu enakovrednih glasbenikov, ki gojijo individualnost in skupno igro.
(Full Blast nastopajo v sredo zvečer, 8. septembra 2010 v klubu Gromka na ljubljanski Metelkovi, okoli 23. ure.)
