Ali Farka Touré : The River (World Circuit/Mango, 1991)
Ali Farka Touré ni rad hodil v Evropo in Ameriko. Tam bi kot priseljenec lahko zaživel lagodno življenje nekoga, ki so ga tlačili v ozvezdje world music. Tisto ozvezdje, ki ga je s svojo glasbo, dejanji in izjavami vedno znova sklatil z neba. Z nogami je bil bolj trdno na saharskem pesku kakor njegovi razlagalci in doktorji glasbenega piarja. Zato pa so k njemu romali založniki, snemalci, novinarji, glasbeniki, Ry Cooder, Corey Harris in Taj Mahal. Tudi Martin Scorsese se je s filmsko ekipo podal na njegov dom v Nianfunké na sever Malija, na rob Sahare, da bi pokazal na zgodovinsko vez, ki je, bolj ko so jo izgovarjali, postajala »resnična« in so vanjo začeli verjeti, namreč na stalno nepretrgano vez med ameriškim bluesom in godbami v sahelski Afriki. Temu se je v raziskovalnih krogih reklo »podsudanska teza« o afriških prežitkih v severnoameriškem črnskem bluesu.
Tule lahko na hitro spomnimo, da jo je leta 1970 utrdil Paul Oliver, pretanjeni britanski preučevalec popularnih godb in bluesa, v knjižici Savannah Syncopators. Tedaj drzna teza je spodbijala nekatere stereotipe, dogme o kulturnih stikih v starem in novem svetu in ponudila nova razmišljanja o godbah in trdovratnosti določenih glasbenih (kulturnih) elementov, ki uspejo v pogojih zatiranja, prisilne migracije in prisilnega dela vztrajati, se ohraniti v novih sinkretičnih kulturnih oblikah in bistveno določiti poteze črnske muzike (predvsem bluesa) v ZDA. Problem z njo je bil, da so jo v velikem loku in povsod hoteli potrjevali pri “živih izvirih”, kakor da še kar velja v glasbenem življenju konec 20. stoletja.
»Podsudanska teza« gre približno takole: Če kje obstaja podobnost med bluesom in afriškimi glasbenimi tradicijami, potem jo lahko najdemo v savanah zahodne Afrike, točneje v praksah igranja na strunska glasbila, v glasbeni strukturi, kjer ni kompleksne poliritmije, zato pa so v igri prefinjeni off-beat poudarki in deklamacijski vokalni slogi; podobno kakor v griotskih pripovedih in narativnih pripovedih bluesovskih pevcev in pevk.
In ravno v zvezi z glasbo Ali Farka Touréja so vsi po vrsti poudarjali , da so se vračali k utelešenemu »izviru«. The Source so naslovili njegov zgodnejši album. Počasi so že vsi verjeli, da je temu tako. Okrog imena Alija Farka Touréja se je spletala mistika. Ko so ga uspeli prepričati, da se je odpravil na zahodne koncertne odre, so se v dvorane zgrinjali imenitneži in zijala, da bi použili avro nosilca »prastarega« afriškega v glasbah. Danes je bolj jasno, da ga niso dobro slišali. Ne njegovih besed, pripovedovanj, razlag, še njegove godbe ne, ki je posebno in osebno skladno izžarevala in prenašala drugačna sporočila, starejša in moderna hkrati. Na bleščave podelitve grammyjev, ki jih je prejel, ni šel nikdar. »Naj mi jih prinesejo v Mali«, je pojasnil.
Ali Farka Touré naj bi se rodil leta 1939 v mali kmetovalski vasi ob reki Niger na severozahodu Malija. Tam se je kot fantič priučeval življenju ob reki in sčasoma igranju tradicionalnejših glasbil ter godb za različne priložnosti. Pravzaprav ga je reka, pogosta metafora življenja, minljivosti, družbene menjave in selitev, spremljala vse življenje. Najprej se je z družino preselil južneje ob reki v kraj Nianfunké, kasneje pa se je nekaj časa celo preživljal kot delavec na pristaniških dokih. Kljub slavi glasbenika v mestecu in po celi državi Mali – ljudje z juga so zanj radi rekli, da je »Severnjak« – je po tradicionalni islamski postavi ostal glava širše družine in kmetovalec.
Posebna žilica ga je že kot najstnika vlekla v odkrivanje skrivnosti glasbe, ne samo »lokalnih«, marveč tudi drugih, ki jih je vsrkaval, poslušal, igral. Medtem se je preživljal kot voznik taksija, popravljalec avtomobilov. Prekrižaril je dobršen del Malija, se zgodaj naučil slab ducat malijskih jezikov, ki jih je s pridom uporabljal. Postal je značilni zahodnoafriški poliglot, glasbeni svetovljan, ki ima v družbi poseben status vedeža, pesnika, komentatorja, prinašalca sporočil. V sedemdesetih letih je kot povsem predan in inovativen kitarist že profesionalno nastopal in se pod državnim pokroviteljstvom prvič podal v Evropo, kjer je predstavljal novo staro kulturo mlade neodvisne države. Takrat je tudi posnel svoje prve plošče, ki so jih leta kasneje ponatisnili na zahodu (npr. Radio Mali, Red & Green).
Ti albumi so za nazaj sprožili domišljijsko zgodovino in oblikovanje geografije »malijskega bluesa«. Seveda drži, da je živahna glasbena menjava – tudi prek posnetih plošč – pustila posledice za glasbeno življenje, za oblike in načine izvajanja tudi v malijskem miljeju, v Bamaku, v Timbuktuju. V domove in vsakdan so se naselili kubanska rumba, ameriški soul, rhythm and blues, kongoška rumba, posodobljeni mestni kitarski slogi mandskih in maninških mojstrov. Danes vemo, tudi zato, ker teh »osebnih izvirov« ni nikoli skrival, da je Touré občudoval Otisa Reddinga, Johna Leeja Hookerja, Aretho Franklin, Jamesa Browna. Njegov izdelani slog je bil sijajna in izvirna mešanica tradicionalnih sahelskih godb in sodobnih interpretacij. Je imeniten izkaz dinamične sahelske glasbene kulture, ki je daleč od neke arhetipske skrepenelosti v času in sahelskem prostoru. Ni »izvorno« bluesovsko ekspresiven, kakor so mu radi pritaknili. Pot sposojanja je bila prej obratna, prikrojil si je nekaj elementov z druge strani Črnega Atlantika. Njegova kitarska igra – res samo na daleč in včasih spominja na blues – v glavnem izhaja iz pentatonskih zvenskih značilnosti songhaijske in tuareške godbe. Kakor so opozorili entomuzikologi afrikanisti, je ritmično bližje arabsko-islamskim oblikam kot pa avtohtonim tradicijam sahelskega pasu. Njegovo glasovno podajanje včasih prej spominja na muezinovo zaklinjanje, na deklamacijski vokalni slog kakor na griotovo pripoved. Karkoli že je razlagal o tem, z mirno digniteto, ni ravno sedlo v ušesa zahodnega občinstva, ki je pobožno hotelo sodelovati v razkrivanju »korenin črnske godbe«. Žal velikega kitarista in pevca nismo nikoli videli pri nas, le njegove adepte. Ob njegovi smrti leta 2006 so na državnem malijskem radiu nekaj dni vrteli njegovo godbo, ki nikoli ni bila »malijski blues«.
Izbor album The River iz leta 1991 se zdi kar primeren (malo smo odvisni od nabora na »youtubu«), čeprav bi lahko mirne duše izbrali tudi prvenec za zahodna ušesa, Ali Farka Touré iz leta 1987. Touré igra na električno in akustično kitaro, na gosli njarka in poje, na kalabaš bobna in tudi poje Amadou Cisse, na lutnjo ngoni brenka Mamaye Kouyaté, na orglice zares po bluesovsko piha Rory McLeod.
Je sončno prostrani album izjemnega glasbenika, popularnega malijskega modreca, svetovljana, kitarista priklopljenega na električni ojačevalec. Do težko pričakovanega glasbenega srečanja med njim in Johnom Leejem Hookerjem ni prišlo; ali pa vseeno je, vendar na neki drugi ravni, kolikor jo dopušča fantazija in kolikor jo brzdajo fakti.
