Zborovanje fantov muzikantov

»Zdaj bomo pa eno zapeli. Ker smo Slovenci nagnjeni k fovšariji, bomo zapeli Zdravljico, da ne bo zamer. Vstanite, prosim, in zapojmo. Upam, da jo vsi znate.«

Po pričanju očividca se je takole začel zbor cvetobera slovenske glasbe v Cankarjevem domu. Ne vem, ali bi se smejal ali krohotal. Prva stvar, ki mi pade na pamet, so francoski kmetje, ki v vsej svoji ihti blokirajo ceste in zlivajo po njih mleko, ki so ga še isto jutro namozli iz vimen svojih tolstoritih kravic. Tako naši ubogi nerazumljeni glasbeniki nam, nehvaležnim potrošnikom njihove visoke umetnosti med vrsticami grozijo s kulturnim molkom. Upam, da bodo svojo grožnjo uresničili.

Ne vem, zakaj vsak zjamrani nezadovoljnež misli, da je vse njegove tegobe dolžna rešiti država. In to kar s predpisanimi kvotami. Kot da živimo v realnem socializmu, kjer je letni plan osnova in gibalo celotnega napredka. Veliki brat v sestavi Mojmir Sepe, Zoran Predin in Damjan Murko bo sedaj odločal, kaj se bo in kaj se ne bo vrtelo na radijskih postajah. Kot da bi Boško Šrot v svojih najboljših časih imel privilegij, da diktira, da mora biti najmanj 50 % popitega piva na domačem trgu slovenskega porekla. Seveda ne kateregakoli domačega piva, ampak tistega, katerega kvaliteto bi on osebno odobril. Še sreča, da Boško nima tako razgibane domišljije kot naši muzikantje in se tega ni spomnil, ko je njegovo mnenje še nekaj štelo.

Slovenski glasbeniki bi radi nekakšen protekcionizem in bi bili radi boljši od ostalih državljanov, ki se morajo s svojim delom dokazati na trgu. Pravijo, da bo brez njihove glasbe na radiu izumrl slovenski jezik. Jaz pa pravim: če je obstoj slovenskega jezika odvisen od umotvorov, ki jih slišim na radiu vsak dan, naj ga čim prej vzame hudič. Skupaj z izvajalci. Preberite si tole:

Tvoje novo mini krilo
nate je opozorilo,
tvoje seksi spodnje hlačke
opazujejo tud mačke,
v ritmu tvojega telesa
se odpirajo nebesa.

Človek, ki se mu je zapisala ta vrhunska lirika, kroji slovensko sceno veliko bolj, kot si mislite. Nisem bil v Cankarjevem domu, ampak prepričan sem, da bi ga našli v prvih vrstah. Zavestno trdim, da nihče, ki je bil na tem zborovanju prisoten, ni bil tam zaradi skrbi za kulturno usodo naroda, ampak zaradi lastne požrešnosti. Za vsako predvajanje na radiu namreč kapne od SAZAS-a cekinček. Če si pri koritu, seveda.

Seveda pa te kvote niso celotna pogruntavščina. Zmrazilo me je že poleti, ko sem bral intervju z Zoranom Predinom v posebni številki Mladine. Gospod bi kar sam določal, kaj je dober okus in kaj ne, pravzaprav bi ustanovil kar nekakšno komisijo za šund, ki bi skrbela za »čistost« glasbenega izbora radijskih urednikov. Kot v dobrih starih časih.

Problem je, da ti ljudje mentalno še vedno živijo v socializmu in so prepričani, da so upravičeni do državne pomoči, ki se seveda kanalizira skozi denar. Prosti trg je zanje bavbav. Če smo vsi ostali prepuščeni njegovemu delovanju, so oni nad njim. Ker so umetniki in kot taki narodova smetana, jih je potrebno nositi po rokah, da pa tega slučajno kdo ne bi pozabil, je za to tudi potrebno spisati poseben zakon.

Ampak na ta način bo naša glasbena scena ostala ista greznica, kot je že nekaj časa. Pestijo nas namreč povsem drugi problemi kot kvote na radiu. Te so lahko kvečjemu potuha grozotam, ki jih dnevno spravljajo v obtok razni zvezdniki slovenske estrade.

Prvi razlog, da je situacija takšna, je glasbena kritika oziroma neobstoj relevantnega glasbenega periodičnega tiska. Slovenci z glasbenim tiskom – niti s kritiki – nismo imeli pretirane sreče. Pravzaprav resen glasbeni tisk nikoli ni obstajal. Bilo je nekaj poskusov, ki pa so takoj prenehali z delovanjem. V drugih državah bivše Juge je bilo povsem drugače. Legendarni Džuboks je še v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja  postavil izredno visoke standarde, ki so iz Ljubljane naredili kulturno provinco. Ali mislite, da bi Ekatarina Velika ali Disciplina Kičme kdaj postali tako veliki zvezdniki v celotni Jugi brez pomoči te publikacije? Ali hrvaška Heroina; po izidu prvega albuma so postavili na naslovnico Majke, kar jih je (seveda poleg odlične glasbe) lansiralo med hrvaške zvezdnike.  Če bi bili Slovenci, bi še danes igrali za potne stroške pred nekaj pijanci po lokalnih mladinskih klubih.

Potem je tu televizija. Na TV Slovenija, za katero nas prepričujejo, da je nacionalnega pomena, ni niti ene oddaje, ki bi sistematično spremljala novo glasbeno produkcijo, ki ni govejega izvora. Vsak vložek slovenskega izvajalca v videospot je stran vržen denar, ker je najvišji domet to, da ga lahko postavi na ogled na Youtube.

Za nameček pa imamo še – za majhen narod povsem nerazumljivo – načelo, da ignoriramo izvajalce, ki pojejo v tujem jeziku. Redko boste na radiu slišali zasedbo Elvis Jackson – razlog je ta, da ne pojejo v slovenščini. Pa imajo kaj pokazati. Prej omenjeni Predin ima v tistem intervjuju marsikaj povedati tudi o tem, ampak moje prepričanje je, da nas tak način razmišljanja dela še bolj zagovedne. Namesto da bi zaradi majhnosti trga podpirali izvajalce, da se poskušajo prebiti v tujini, jih doma onemogočamo. In ko dejansko pokažejo neke rezultate, jih ignoriramo še bolj.  Poglejte Skandinavce: na trg so vrgli veliko število uspešnih izvajalcev, ki jih izven njihovih meja verjetno nihče ne bi povohal, če bi peli v svoji materinščini. Predstavljajte si recimo zasedbo ABBA, kako poje leta 1974 na Evroviziji Waterloo v švedščini. Mislite, da bi zmagali?

Dokler se ne bomo posvetili problemom infrastrukture, bo vse ostalo isto. Kvaliteta se lahko zvišuje le s pretokom informacij. Tu ležijo pravi problemi, in našim glasbenikom svetujem, da svoje prste uperijo vanje. In namesto jamranja poslušalcem raje ponudijo nekaj kvalitetne glasbe. Prositi še za izvirnost pa bi bilo verjetno že preveč, a ne?

Share