Cornelius Cardew & The Scratch Orchestra : The Great Learning (Deutsche Grammophon, 1971)
»John Cage je bil zvezda, Cornelius Cardew pa je legenda«, je ob gostovanju v Ljubljani pribil pianist, član eksperimentalne skupine AMM, prijatelj in biograf John Tilbury. Cornelius Cardew (1936 – 1981) je ključna figura evropske in britanske nove, eksperimentalne muzike, avantgardist, politični aktivist, maoist in konfucijanec, enfant terrible, ki je zavrnil »uradno glasbo«.
»Predstavljam večer socialistične klavirske glasbe. Vse več umetnikov eksplicitno zavzema politična stališča. Ko je meščanski pianist Maurizio Pollini pred klasičnim klavirskim recitalom razgalil imperialistično politiko Združenih držav v Vietnamu, so ga lordi in gospe pariške visoke družbe skoraj odpihnili z odra. Raznolične umetniške skupnosti povzdigujejo glasove v podporo zatiranim razredom in ljudstvom. Zakaj? Ker so v sedanji krizi kapitalizma boji zatiranih za nacionalno osvoboditev in revolucionarne cilje vse glasnejši. In vse večji deli populacije postajajo del teh bojev.« Tako je z odkrito agitacijo in zanosom občinstvo pred koncertom 2. januarja 1975 v New Yorku nagovoril Cornelius Cardew. Sprva je bil adept Johna Caga in kot posrednik idej ameriških avantgardistov o naključju v glasbi najbolj obetajoči sodobni britanski skladatelj. Zatem spiritus movens glasbenega eksperimenta, ki se je udejanjil konec šestdesetih let v kolektivu Scratch Orchestra, nato pa vse bolj prepričan maoist, ki se je odpovedal lastni ustvarjalni preteklosti, svoje dotedanje glasbeno delo podvrgel najstrožji samokritiki ter se povsem predal pisanju »uporabne glasbe«, padel nazaj v funkcionalno tonalnost in brezkompromisni politični aktivizem.
Običajno se zapisi o nenavadni osebnosti izjemne karizme, energije in zaloge idej začenjajo z njegovo smrtjo. Cardewa je 13. decembra 1981 do smrti povozil (umoril?) blizu doma v vzhodnem predelu Londona neznani voznik. Teden dni prej je zadnjič nastopal, govoril, igral klavir in pel skupaj z občinstvom na protirasističnem shodu-koncertu za etnične skupnosti v Camdenu, ki ga je pomagal organizirati. Kako daleč je bilo to od izoliranih, elitnih mednarodnih festivalov sodobne glasbe, kjer je začel svojo glasbeniško pot. A kot je zapisal Tilbury, se je za to pot odločil sam, saj je “glasbo vrnil življenju, iz kompozicijskega akta naredil nekaj več kot le golo manipulacijo z zvokom”.
Ob desetletnici njegove smrti so njegovi sodrugi priredili niz spominskih koncertov, izšli so nekateri redki posnetki njegovih del, revija The Wire mu je posvetila osrednjo temo in opozorila na izjemen vpliv, ki ga je imel Cardewov krog na britansko in širšo evropsko muzično novatorsko srenjo. Pri tem bode v oči, da ga je uradna glasbena zgodovina malodane izbrisala, ga skušala še po smrti utišati. V tem prostoru je nanj v osemdesetih letih opozarjal zagrebški muzikolog Nikša Gligo. O njem, o godbi in njegovih idejah so med gostovanji pri nas pripovedovali Fred Frith, Tim Hodgkinson (»Zaradi improvizacijske elektronske skupine AMM, v kateri je igral, izredne glasnosti na njihovem koncertu, sem kot mulc začel muzicirati«), Roger Turner, Alexander Balanescu (»Kako močna osebnost, spreobrnil je moje poglede na muziko, ki so mi jih vcepljali na konzervatoriju«). Michaela Nymana, nekdanjega člana Scratch Orchestra, zdaj bolj znanega kot oskarjevca za film Piano, nobeden ni povprašal o tem ali pa prebral njegove knjige o eksperimentalni glasbi (1974) in »Corovega« citata v njej o improvizaciji v godbah: “Samodisciplina je predpogoj improvizacije. Disciplina je bolj zmožnost harmoničnega in plodnega dela v skupini, ne pa podrejanje rigidnim pravilom.” Tudi Gavina Bryarsa o tem ne sprašujejo. Njegov politični somišljenik, pianist in skladatelj Frederick Rzewski, raje spregovori sam.
Cardew je najprej šel po klasični dresurni poti glasbenika in skladatelja: od šole do šole, ki pripoznava njegov talent vse do študija v Kölnu, kjer je bil nekaj časa asistent Karlheinza Stockhausena. Iz Nemčije se je vrnil leta 1961, obiskoval tečaj iz grafičnega oblikovanja in kot oblikovalec občasno delal do smrti. Po zgodnejših strogo notiranih komadih se je vse bolj posvečal improvizaciji v glasbi in trganju verižnih spon med skladateljem, izvajalcem in poslušalcem. Večjo odgovornost je prelagal na glasbenika in razhraljal temelje glasbenosti v »delu«. Od leta 1966 do 1971 je muziciral v skupini AMM, ki je svobodno improvizirala in rabila elektronska pomagala. V času dveletnega študija v ZDA je pripravljal monumentalno delo Treatise s fascinantno grafično notacijo. Leta 1968 je začel na Morley Collegu poučevati eksperimentalno glasbo in v razredu novačil glasbenike za jedro Scratch Orchestra, svobodomiselne združbe. Sčasoma so začeli vanj vabiti tudi »glasbeno nedolžne« in z njimi muzicirali potovali koncertirali v dvoranah in v parkih. Cardew je bil neformalni vodja orkestra. Orkester, štel je med 30 in 100 članov, je med drugim izvajal tudi njegov sedemurni, vznemirljivi The Great Learning.
Njegova predloga so bila Konfucijeva besedila. Zveneče stvari, zvočila v komadu so kamenje, piščalke, bobni, glasovi, recitacije, kričanje, petje, tuljenje, smeh, strgala, ropotulje, glasbene skrinjice, klavirske igračke, dromljice, voda v steklenicah. Komad vključuje igre, improvizacijo obredja, klovnovske točke. Posamezni »paragrafi« so bili le delno notirani in običajno je bila bila zapisana le melodija, drugič kakšen drug napotek. To je bila osnova za improvizacijo, odgovornost je bila povsem glasbeniška, individualna in v kolektivu takoj trans-individualna. Tako je »drugi paragraf« za bobne in zbor navdahnila tehnika retoričnih vaj budističnih menihov pod grumečimi slapovi. Cardew je sam pel komad v zboru, ki so ga slapovi, “doneče bobnanje dokončno povozili in izčrpali”. Veliki nauk ostaja eno največjih in najbolj intrigantnih del v zgodovini eksperimentalne glasbe. Scratch Orchestra je po dveh prvih dveh idiličnih letih razpadel. Kot navaja Tilbury: v teoriji naj bi orkester integriral, toda praksa je pokazala, da je izolacionističen. Zavračal je glasbeni establišment, v praksi je dobival javno podporo (Art Council, BBC in nastopi na festivalih), bil naj bi sredstvo navdiha, a je bil za mnoge pesimističen simptom razkrajajočega sistema. Ujet je bil v anarhistično dilemo: želel je nekaj, povzročil nasprotno. Sledil je radikalen Cardewov maoističen prelom. V knjigi Stockhausen Serves Imperialism (1974) je obračunal z institucionalizirano avantgardo: »Razvoj in odkritja v glasbi sta povsem odtujena od resničnih izvirov razvoja in odkritij, namreč od življenja ljudi. Tako odrezana je nova glasba shirala in umrla ter neizogibno postala reakcionarna sila, ki zavira razvoj. Avantgarda je opravila prehod od iluzije do deziluzije.«
Premik k Eislerjevi uporabni, socialistični glasbi, je bil njegova nova preokupacija. Poučeval je otroke delavskih in etničnih četrti, muziciral v lokalih, se učil od prijateljev, kakšen je poklic gostilniških muzikantov, brskal po folklori, igral v rockovskem »revolucionarnem bendu«, na barikadah, na političnih shodih, protifašističnih demonstracijah, bil zaprt. Skladal je klavirsko muziko, med drugim Thaelmannove variacije, posvečene ubitemu sekretarju KP Nemčije v nacističnem Reichu. Deset težkih in protislovnih let, v katerih je našel nove cilje. Končno se je odpovedal maoistični ideologiji, a je ostal brezkompromisni levičarski aktivist in glasbenik. V Nemčiji je leta 1980 vodil mednarodni zbor glasbene mladine in se vnovič začel spogledoval z improvizacijo v glasbi.
Na njegovem pogrebu sta zazvenela Bach in Internacionala, o kateri je enkrat zapisal, da je njeno skupno petje bolj subtilno doživetje, kakor vse, kar je spravila skupaj avantgarda. Aktualnost njegovega dela in življenja je v vseh protislovjih, ki so se kopičila v njegovem naprezanju za obljubo sreče, zajeta v izjavi: “Ko igraš godbo, si godba”.
Eden redkih posnetih dokumentov v času tik pred razpadom Scratch Orchestra je bil album velike odprte kompozicije na osnovi Konfucijevih spisov – The Great Learning. Še zmerom izjemno močno, izzivalno, odprto, drugačno. Prinaša Paragraph 2 in 7 originalnega orkestra, ki ga je leta 2002 digitalno ponatisnila Universal Classics.
