Art Ensemble of Chicago : People in Sorrow (Pathé-Marconi, 1969)
Američani v Parizu leta 1969. Člani naprednega glasbeniškega združenja AACM iz Chicaga okušajo Evropo, povzročajo nesporazume, ustvarjajo v okolju, kjer črni glasbenik velja za jazzovskega. Ne igrajo jazza. Razglašajo, da igrajo Great Black Music, veliko črno godbo. The Art Ensemble of Chicago so bili v Parizu hiperaktiven kvartet. Roscoe Mitchell (saksofoni, flavta, tolkala), Lester Bowie (trobenta, tolkala), Malachi Favors (bas, električna kitara, tolkala) in Joseph Jarman (saksofoni, flavta, tolkala) so igrali na več kot 300 glasbil. Great Black Music. Malo zatem se je kvartetu pridružil še peti član, bobnar Famodou Don Moye. Skupina, ki je zrasla iz zgodnjega Roscoe Mitchell Art Ensembla, je svoje dokončno ime – tudi na sugestijo založnikov – dobila ravno v Parizu.
Skladatelj in pozavnist George Lewis je leta 1999 objavil obsežno knjigo o zgodovini AACM: A Power Stronger Than Itself. The AACM and American Experimental Music (The University of Chicago Press). Lewis je bil sam doma iz Chicaga in zgodaj mlad član združenja, glasbene, izobraževalne, socialne in tudi politične organizacije, iz katere so izšli številni izvrstni ameriški glasbeniki. Leta 1965 so chicaški glasbeniki, zbrani okrog pianista Muhala Richarda Abramsa, po nizu sestankov ustanovili AACM – Association for the Advancement of Creative Musicians (Združenje za napredovanje kreativnih glasbenikov).
Besedo o AACM in Art Ensemblu tokrat prepuščamo Lewisu in njegovim razlagam, ki nam jih je podal v intervuju v New Yorku ob izidu knjige.
O Chicagu in AACM
‘AACM je odprl prostor za razumevanje črnske glasbe. Na podoben način kot je pojav Obame odprl prostor za različne projekcije afroameriške kulture in na splošno ameriške kulture. Izzval je vnaprej izdelane koncepcije. AACM je plod širšega gibanja črnskega delavskega razreda. Zrastel je iz njega. Bili so glasbeniki avtodidakti, samouki, ki so razvijali področje glasbenega samoizobraževanja. To sicer ni nič novega, temu lahko sledimo že v New Orleansu. Ampak bolj zanimiva vzporednica je način, kako je dunajski skladatelj Arnold Schönberg leta 1918 ustanovil svoje združenje za zasebno predstavljanje glasbe, kar je bil njegov poskus ustvarjanja atmosfere za promocijo novih načinov premišljevanja in komponiranja glasbe, ki so bili onstran dopuščenih norm na tedanjem Dunaju.
Smoter AACM je bil, da je na podoben način poskušal premagati ovire, zamejujoče, ozko usmerjene, politično uokvirjene kulturne reference, ki so gospodovale črnskemu življenju v Chicagu in Ameriki. Za AACM je bilo vseeno, od kod so prihajale, komu so »pripadale«. Na tej točki se prenehaš spopadati z rasizmom, predvsem z belim rasizmom, ampak se spopadaš z večjimi pritiski konformizma, ki izhaja iz tvojih ljudi. To je bil kulturni dosežek AACM. Glasba je zadobila širši pomen, samemu zvoku smo podeljevali širši pomen.’
Američani iz Chicaga v Parizu
‘Chicago imenujem mesto-topilnica. AACM je proizvod velike migracije črnske populacije z ameriškega Juga v urbana središča na ameriškem Severu. Korenine AACM torej niso zgolj v Chicagu. Večina glasbenikov, ki so izhajali iz delavskih družin z južnega predela Chicaga, ni obiskovala kolidža. Z eksperimentalno glasbo v širšem pomenu jih je povezovalo samoizobraževanje, branje knjig, učenje glasbene teorije. Pogled navzven je bil ves čas navzoč v črnski skupnosti, saj je simboliziral veliko preseljevanje. To je bil pogled onkraj »Dixielanda«, onkraj segregiranega transportnega in šolskega sistema, vsega. Ti glasbeniki so ob prihodu v Evropo imeli o njej absolutno drugačno predstavo kot ameriški črnski priseljenci pred njimi; zaradi drugačnega razrednega položaja, niso znali francosko, vsega so se naučili med bojem za preživetje. Na koncu v Evropi niti niso ostali za dolgo, vendar dovolj časa, da so postali del zelo pisane pariške umetniške srenje in so izkoristili prednosti, ki jih je v Parizu uživala močna skupina črnskih ameriških priseljencev. Recesija se je tam manj poznala, soočiti so se sicer morali s francoskim nacionalizmom, o tem niso imeli pojma, toda vse to so morali asimilirati podobno kot doma. Sami so študirali evropsko zgodovino, glasbo, umetnost. Prihod v New York je bil druga zgodba. Večina med njimi je sicer občudovala Archieja Sheppa, Cecila Taylorja, Coltrana je pred smrtjo leta 1967 srečala le peščica, med njimi Roscoe Mitchell. Toda prevladujoče mnenje med chicaškimi glasbeniki je bilo, da je na newyorški jazzovski sceni premalo podiranja ločnic, da je na voljo obilo prostora, ki ga je potrebno glasbeno zapolniti. Med drugim so v New York zanesli tudi nekaj prepotrebne kompozicijske virtuoznosti.’
Art Ensemble of Chicago
‘Bili so sijajen zgled vsega, za kar nam je v AACM šlo, zgled kolektivnega koncepta. Bili so nabor posameznikov, vendar so delovali kot ekipa, mešali in preklapljali so med kompozicijo in improvizacijo. Predstavljali so se z geslom »great black music«, ampak že pogled na njihovo ikonografijo je razkrival, da ni šlo le za afriške sestavine, v njej so elementi azijske in evropske kulture; pet posameznikov s petimi različnimi artikulacijami, kaj pomeni biti črn, če govoriva o »črnstvu«. Če pustim ob strani nesporno izjemno moč njihove glasbe ter njeno ritualizirano predstavljanje, je bilo ključno to, da so lahko šli v katero koli smer. Zares nisi mogel vedeti, kam jih bo zaneslo. Enkrat sem namesto trobentarja Lesterja Bowieja en teden igral z Art Ensemblom. Povabili so me kot enega svojih študentov. In od znotraj sem spoznal, kako do tega pridejo. Obstajala je le osnovna shema, kaj bomo igrali. Onstran tega pa, fant, spusti se z vrvice. (smeh). Ampak zares fascinantni so bili valovi organiziranja glasbe. Vsak nastop, vsak »set« je moral biti drugačen. Še nekaj, vsak dan so skupaj vadili pet, šest ur. To sem zapisal v članku o njih, pa me je eden izmed »jazzovskih« recenzentov napadel, da ne verjame, da so po koncertu vadili od treh zjutraj do devetih dopoldan. Morda to ni veljalo za »njegov svet«, v katerem jazzar spi do poldneva, v »našem svetu« si moral zgodaj zjutraj dvigniti rit in vaditi. Roscoe Mitchell vstaja ob šestih zjutraj, Muhal je še hujši, budi se ob petih. Če si slučajno zažural do treh zjutraj, si se še zmerom moral prikazati na vaji ob petih. Tako je bilo. Sam nisem jutranji, ampak tisti teden sem bil v to ponovno primoran. Ta vidik delovne etike v AACM je bil zelo pomemben. Prenesli so ga na nas, mlajše: glasba je tvoj posel, ne gre za česanje gosto skodranih las, torej si vzemi čas za raziskovanje, trdno premišljuj o svojem početju, bodi kolektiven, bodi kritičen. In to današnja mlajša generacija članov AACM počne tudi po štiridesetih letih obstoja združenja.’
In tu je naš robni album. Izbor je težak. V Parizu je v kratkem času izšlo kar osem njihovih pariških albumov, ki so dokument formiranja ene najboljših povojnih svetovnih glasbenih skupin – ne glede na zvrst, glasbeno polje. AEC so bili Bend z veliko začetnico, kolektiv najbolj drznih zamisli. Nekatere albume iz Pariza je na svoj obširni katalog uvrstila izvrstna francoska založba BYG, ki je v navezi z revijo Actuel nanizala nekaj ključnih albumov nove črnske godbe, People in Sorrow pa je izšel za Pathé-Marconi in doživel nekaj ponatisov. Morda ta album med vsemi še najbolje ponazarja njihov način ritualne, meditativne gradnje komadov skoz improvizacijo s posegi in lomi, ki naenkrat zdivjajo v povsem drugo smer, polno nepričakovanih obratov in domislic. K temu albumu pa dodajamo še zabaven, igriv in zafrkantski komad, anti-hit »Jackson in your House« z istoimenske plošče. Takšni so bili veliki, največji – Art Ensemble of Chicago.
