MEHANIZMI GLASBENE INDUSTRIJE

in njihov vpliv na razvoj rock glasbe

povzeto po diplomski nalogi z naslovom Mehanizmi glasbene industrije in njihov vpliv na razvoj rock glasbe v letih 1960-1990, uspešno opravljene na Fakulteti za medije (FAM Ljubljana), dne 26. septembra 2014

Glasbena industrija ne predstavlja samo glasbenih izvajalcev, ki stojijo v soju žarometov na odru. Za njimi stoji veliko število mehanizmov in dejavnikov, ki so zaslužni za to, da je glasbenik do odra sploh prišel. Ta pot pa je dolga. Začne se že v studiu, kjer naj bi glasbeni producent prevzel vlogo nekakšnega »guruja«, poznal vsak vidik studijske produkcije, pasivno kimal z odobravanjem ali pa se popolnoma vmešal v kreativni proces glasbenega izvajalca oz. skupine in jih zvokovno ter idejno nadgradil. Glasbeni producent naj bi bil velikokrat ne-opevani heroj, ki stoji za mnogimi glasbenimi uspešnicami. Malo ljudi se zaveda vloge producenta v glasbeni industriji. Poslušajo albume, ki jih imajo radi, ampak se ne zavedajo, kako ključno vlogo igra producent v procesu, ki naredi album resnično strokoven in učinkovit. Razpon dela glasbenega producenta je širok in ne delajo vsi producenti enako, vendar je njihova ključna vloga priskrbeti projektu integriteto. Z integriteto govorimo o več stvareh: producenti so odgovorni za osredotočanje kreativne vizije projekta, za igranje nekakšnega mediatorja med umetniškim in tehničnim svetom in za nadzor nad logistiko projekta. Producenti so ljudje, ki se odločijo, kako najbolje umetniško in kreativno predstaviti glasbenika na izdanem izdelku. Od časa do časa so producenti tudi pisci besedil. V preteklosti je bila to norma. Elvis Presley ni bil pisec besedil, to so bili njegovi producenti. Producent bo vodil in izklesal skladbo v nek končni aranžma, s tem, da bo povečal občutek in umetniški namen originalne kompozicije. Morda se vpliv glasbenih producentov najbolj vidi pri izvajalcih, ki še niso temeljito razvili zrelega zvoka ter še niso našli svojega ciljnega občinstva. Poleg tega, da so spretni pri glasbenih vidikih ustvarjanja skladbe, morajo biti producenti dobro podkovani tudi v tehničnih vidikih zajemanja in ustvarjanja posnetkov, ki predstavljajo skladbo.

Desna roka producentov so inženirji, ki poznajo glasbeno opremo in so neposredno odgovorni za obdelovanje zvočnega posnetka. Včasih so inženirji sami tudi producenti. Bolj pogosto pa producenti izberejo inženirje, ki so izkušeni v doseganju zvoka, ki ga je producent predvidel za projekt. Mnogi producenti imajo stalne odnose z inženirji in z njimi sodelujejo pri številnih projektih. Producent mora biti sposoben slišati pomanjkljivosti in potrebe materiala ter razumeti, kaj je treba storiti, da bi dosegli želeni rezultat. Na ta način se lahko glasbeni izvajalec osredotoči na nastop, inženir na vodenje opreme, producent pa skrbi, da vse skupaj zveni harmonično kot bi moralo.

Glasbena skupina ima vedno enega člana več, to je njihov producent. S svojim znanjem, izkušnjami in drugačnim pogledom ter posluhom za glasbo, lahko pripelje glasbene izvajalce do povsem novih razsežnosti. Predlaga lahko dodajanje inštrumentov in zvočnih učinkov v zvočni posnetek, svetuje drugačen način igranja, spremembo besedila skladbe ali kakšen drug inovativen prijem, ki lahko izboljša zvočno podobo določenega glasbenega izvajalca ali skupine. Da je takšen delovni potek mogoč, je seveda potrebnega veliko zaupanja med glasbenikom in producentom, medsebojno spoštovanje ter spoštovanje dela, ki ga opravljata obe strani. To pa ne pomeni nujno, da je vsak producent primeren za vsakega glasbenega izvajalca. Skupina Metallica je v svoji karieri sodelovala z več producenti, a vrhunec svojega uspeha so dosegli šele z albumom Black, pod producentsko taktirko Boba Rocka. Album je postal njihov najbolj prodajani album. Skupina The Beatles ne bi doživela takšnega uspeha, če ne bi bilo njihovega petega člana, Georga Martina, Pink Floydi brez Boba Ezrina verjetno ne bi ustvarili umetnine The Wall, U2 pa bi brez Briana Ena ostali samo dobra skupina in ne super zvezde.

Mehanizmi, ki prav tako vplivajo na uspešnost glasbenikov, še posebno skozi ustvarjalni proces, so tudi neživi ali neglasbeni in je zato njihov pomen velikokrat popolnoma spregledan. Prvi od neživih dejavnikov je ambient v snemalnem studiu. Z ambientom mislimo na svetlost in zračnost prostora v katerem poteka kreativni proces ter na njegovo opremljenost. Nekateri glasbeniki in producenti so bolj produktivni in učinkoviti v večjih, ne zadušljivih, modernih in svetlih snemalnih studiih, medtem ko imajo nekateri morda raje mračne, zakajene studie, ki se nahajajo nekaj metrov pod zemljo, v kleti. Odvisno kaj spodbudi njihovo ustvarjalnost in kje se dobro počutijo.

Končni glasbeni izdelek prevzame založba. Glasbena založba je podjetje, ki je v prvi vrsti povezano s trženjem glasbenih posnetkov in videospotov. Večinoma pa je založba tudi založniško podjetje, ki se ukvarja s koordinacijo produkcije, distribucijo, oglaševanjem in promocijo glasbe glasbenih ustvarjalcev, s katerimi imajo podpisane pogodbe. Vedno so na lovu za novimi izvajalci, katerih talent bi lahko bil dobičkonosen. Na svetu obstaja ogromno manjših, lokalnih, neodvisnih glasbenih založb (»indie«) in samo tri velike (»major«) glasbene založbe: Universal Music Group, Sony Music Entertainment in Warner Music Group. Do leta 2011 je med »majors« spadala tudi založba EMI (Electric and Music Industries), ki so jo kupile ostale tri »velikanke«.

Manager je zadolžen za povezavo glasbenika in glasbene založbe ter v nadaljevanju spremlja sodelovanje med njima z nadzorom nad potekom snemanj, promocije, trženja, distribucije in prodaje. Prav tako je zadolžen za komunikacijo z mediji in s tem za ustvarjanje prepoznavnosti glasbenega izvajalca. Delo managerja je v prvi vrsti zmožnost pogleda na celo sliko. Vedeti, kaj glasbeni izvajalec ali skupina počne in zakaj to počno. To pomeni, da mora imeti vpogled v vse aktivnosti skupine ali posameznikov ter vedeti, s kom sodelujejo. Dober manager mora izredno dobro poznati glasbeno industrijo in priložnosti, ki se pojavljajo znotraj nje, imeti mora dobre komunikacijske in pogajalske sposobnosti, kot tudi sposobnost navezovanja novih pomembnih stikov. Prav tako mora imeti v glavi vizijo glasbene prihodnosti izvajalcev. Glasbeni izvajalec se tako lahko sprosti, odmisli posel in se osredotoči na kreativno ustvarjanje. Iz vseh managerjevih nalog, lahko povzamemo, da ima lahko kakovosten in učinkovit manager izredno velik vpliv na uspešnost glasbenega izvajalca.

Ljudje, ki delujejo znotraj založbe investirajo v izvajalce, jih promovirajo ter poskrbijo za njihov imidž in videz. Tudi to so neglasbena ozadja, ki poskrbijo za razpoznavnost glasbenega izvajalca oz. skupine. Večina glasbenih izvajalcev ima že v začetku svoje glasbene kariere jasno oblikovan imidž, ki jih loči od drugih in iz njih naredi nekaj posebnega. Tako tudi v glasbeni industriji imidž definira glasbenika kot tip človeka in kot produkt, ki je umeščen v določen glasbeni žanr. Imidž glasbenika ne vpliva le na njegovo prepoznavnost, ampak tudi na razumevanje in prepoznavanje njegove glasbe. Zato je imidž izvajalca bistvenega pomena za produkcijo in potrošnjo popularne glasbe. Kaže na zvrst glasbe in na izvajalčevo življenjsko usmerjenost. Njegova podoba in stil so ključne točke za prepoznavanje njegovih oboževalcev. Tega se zavedajo tudi glasbene založbe, zaradi česar se v današnjih časih dogaja, da založba popolnoma spremeni stil glasbenega izvajalca, če meni, da bo to prineslo boljšo razpoznavnost in z njo boljšo prodajo.

Odrski nastop je danes veliko bolj pomemben, kot je bil včasih. Danes glasbeniki živijo od koncertov, medtem ko so včasih živeli od prodaje albumov. Manager s svojimi agenti poskrbi za čim večje število nastopov na čim širšem področju in v dogovoru z izvajalcem, s katerim sodeluje, pripravi listo zahtev, ki jih mora organizator prireditve zagotoviti zavoljo realizacije nastopa. Gre za tako stroge pogoje, da je nastop lahko na licu mesta, nekaj minut pred začetkom, odpovedan. Osebni tehnik (roadie), tonski tehnik, svetlobni tehnik, varnostnik, ter scenograf so prav tako pomemben del ozadja, ki pripomore k strokovnemu in kakovostnemu nastopu.

Koncertom, ki vključujejo večje število različnih nastopajočih glasbenih izvajalcev in navadno trajajo več dni, pravimo festivali. Za razliko od koncertov, ki tipično ostajajo v okvirih enega glasbenega žanra ali okvirih dela določenega glasbenega ustvarjalca, festivali pokrivajo širok spekter glasbe. Tako zaradi lokacijskih kot tudi masovnih razsežnosti takšnih festivalov se ti navadno odvijajo na odprtih, zunanjih prizoriščih. Začetki glasbenih festivalov segajo v 60. leta, ko se je zgodil prvi ameriški rock glasbeni festival Monterey International Pop Music Festival. Nekaj let kasneje mu je sledil verjetno najslavnejši kultni glasbeni festival v zgodovini, Woodstock (Woodstock Music and Art Fair).  Woodstock je pripomogel k vpisu rock skupin v profitno strukturo glasbene industrije. Glasbeni festivali so v svojih začetkih bili nekakšno kulturno in največkrat dobrodelno gibanje oz. zborovanje svobodomiselnih mladih ljudi, ki so se zavzemali za vrednote kot sta ljubezen in mir ter protestirali proti tedanjim političnim konfliktom. Prizadevali so si za družbeni razvoj s pomočjo glasbe in posledično s tem vplivali tudi na razvoj glasbe. Takšen je bil tudi Live Aid (1985), ki je bil dobrodelni festival, namenjen pomoči žrtvam lakote v Etiopiji. Dogodek je spremljalo 1,9 milijarde ljudi, kar je pomenilo ogromno promocijo za nastopajoče. Danes veliko število festivalov, ki se odvijajo večinoma v poletnem času, nima več globljega pomena od prekomernega pijančevanja in valjanja v blatu.

Glasba ne živi ločeno ali izolirano od družbe ali kulture, ki jo proizvaja. Posredovana nam je preko televizije, radia in tiska, ki so med seboj povezani. Mediji vplivajo na našo recepcijo in razumevanje glasbe, a so v sodobni družbi postali predvsem instrument širjenja propagande. A vendar ta promocijska kultura s posredovanjem popularne glasbe omogoča glasbi, da traja tudi po koncu nastopa glasbene skupine ali po smrti glasbenega izvajalca. Tehnologije snemanja so omogočile »ujetje« trenutka in ga naredile večnega

Glasbene revije odsevajo glasbene izdelke časa, v katerem izhajajo. Predvsem nekoč so bile nekakšen kreativni prostor, kjer so se oblikovali odzivi na nov glasbeni izdelek. Prvi pomembni glasbeni časopisi, ki so se kasneje prelevili v format revije, so bili britanska Melody Maker  in New Musical Express ter ameriška Billboard in Rolling Stone.

Razvoj lokalnih radijskih postaj in hitra rast trga s ploščami sta disc-jockeyem (D.J.-jem) omogočala vedno pomembnejšo vlogo v kolesju show businessa (prev. zabavna industrija). Takrat so imeli D.J.-ji oblast nad življenjem ali zatonom umetniških karier. Nekatere je zapeljalo, da so bili sopodpisniki izkoriščevalskih pogodb v zameno za večkratno predvajanje posnetkov. Obstajale so glasbene oddaje, ki so dvigovale kulturo rock glasbe. V 60. in 70. letih so bili na radijskih postajah zaposleni glasbeni uredniki, ki so imeli skoraj popolno svobodo pri odločanju, kaj se bo na teh radijskih postajah vrtelo.

Televizija je bila pomemben način distribucije, promocije in oblikovanja glasbene industrije. Pojav televizije v Združenih državah Amerike in Veliki Britanijiv 50. letih je sovpadal z rojstvom rock’n’rolla. Televizija je pomagala povečati uspešnost novemu glasbenemu žanru in uveljaviti veliko glasbenih izvajalcev, kot je bil na primer Elvis Presley, ki ga je televizija oblikovala v mladinsko ikono. Za oboževalce je bila televizija edini način, na katerega so lahko videli žive nastope svojih najljubših glasbenikov. Tako so se začele pojavljati popularno glasbene oddaje. Najbolj znane od teh, ki so se začele predvajati v 50. letih, so bile American Bandstand, Your Hit Parade in The Big Record v Ameriki, Velika Britanija pa je imela Juke Box in Top of The Pops.

Od takrat naprej se je vpliv televizije samo večal. Pojav televizije je s svojimi tržnimi strategijami še posebej pomagal priljubiti rock glasbeni žanr in njegove izvajalce občinstvu. Ko so se glasbeniki prvič pojavili na televizijskih ekranih v raznih glasbenih oddajah, jim je bilo mesto med zvezdami skoraj takoj zagotovljeno.

To se je še stopnjevalo s prihodom MTV-ja (Music Television) in videospota v 80. letih. Glasbo je nadomestila slika (Video killed the Radio Star) in v ospredje je bila postavljena zunanja podoba glasbenih izvajalcev.

Mehanizmi glasbene industrije vsekakor igrajo pomembno vlogo pri doseganju uspešnosti glasbenih izvajalcev. Nekateri izmed njih so bolj vplivni kot drugi, vendar so vsi, ki smo jih našteli, zagotovo pomagali pri popularizaciji glasbenih izvajalcev in njihovega pomena ne gre zanemariti. Pozabiti pa ne smemo na glavni cilj tako nevidnih mehanizmov glasbene industrije kot tudi vidnih. Njihova sodelovanja so del višjega cilja, ki je v vseh primerih povezan s pridobivanjem kapitala. Vsa promocija, ki jo omogočajo mehanizmi, je naslovljena na potrošnike, ki glasbo in njene izvajalce kupujejo kot gospodarsko blago. Vsak glasbeni izvajalec pa ni primeren za trženje, za to mehanizmi skrbno izbirajo tiste, ki bodo prinesli velike zneske v blagajno glasbene industrije. Tako imajo samo nekateri oz. določeni glasbeni izvajalci možnost zasloveti, saj morajo pred tem čez številne filtre, ki odločajo o tem, katere bo občinstvo najverjetneje kupilo.

Skritih oz. manj vidnih mehanizmov iz ozadja glasbene industrije, ki potiskajo kolesje naprej, ali pa tudi nazaj, je zelo veliko. Ta sodelovanja so lahko izjemno koristna in so mnogim glasbenikom prinesla zvezdništvo ter bila tako ali drugače zaslužna za razvoj rock glasbe. Zato je pomembno, da jih ne prezremo in se zavedamo njihove ključne funkcije, o kateri se žal zelo redko govori in premalo ve. Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti obdržati vsaj kančka zdrave kritične distance.

 LITERATURA IN VIRI

1. Adorno, Theodor W. 1986. Uvod v sociologijo glasbe. Ljubljana: DZS.
2. Barbarič, Peter. 1996. Okopi slave. Ljubljana: Vitrum.
3. Brown, Jake. 2012. Behind The Boards: The Making of Rock’n’Roll’s Greatest Records Revealed. Milwaukee: Hal Leonard Books.
4. Cunningham, Mark. 1997. Guitars On The Record. Total Guitar 26: 54–59.
5. DeRogatis, Jim. 2006. Revolution! Guitarist 284: 56–59.
6. Di Perna, Alan in Tolinski Brad. 1993. Wall of Sound. Guitar World 14(2): 79–123 .
7. Dister, Alain.1996. Rock včeraj, danes, jutri. Ljubljana: DZS.
8. Jones, Sarah. 1996. Bob Rock, The Name Says It All. V Music Producers: Conversations with Today’s Top Hit Makers, ur. Barbara Schultz, 18–23. Michigan: Intertec Publishing Corporation.
9. Kempf, Bosiljka. 2012. Glasba in mediji. Odzven, spletna revija o glasbi, 20. Marec. Dostopno prek: http://www.sigic.si/odzven/glasba-in-mediji (14. avgust 2014).
10. Mills, Peter. 2012. Media and Popular Music. Edinburgh: Edinburgh University Press Ltd.
11. Perone E., James. 2005. Woodstock. An Encyclopedia of The Music and Art Fair. Conneticut: Greenwood Press.
12. Pirc, Helena. 2003. Imidž in glasbena industrija. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/dela/Pirc-Helena.PDF (9. Avgust 2014).
13. Sercombe, Laurel. 2006. Ladies and gentelmen The Beatles: The Ed Sullivan Show, CBS TV, February 9, 1964. V Performance and Popular Music, ur. Ian Inglis, 1. Poglavje. Hampshire: Ashgate Publishing Limited.
14. Shuker, Roy. 2008. Understanding Popular Music Culture. New York: Routledge.
15. Stewart, John. 2007. Rock Climbing. Guitarist 286: 66–67.
16. Šinkovec, Ana. 2009. Sodobna urbana glasba v slovenskem prostoru–uspeh in promocija glasbenega izvajalca. Dostopno prek: http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska/pdfs/sinkovec-ana.pdf (11. Avgust 2014).
17. Targ Brill, Marlene. 2010. America in the 1980’s. Minneapollis: Twenty-First Century Books.
18. Touzeau, Jeff. 2007. The Doors. V Electronic Musician Presents: The Recording Secrets Behind 50 Great Albums, ur. Kylee Swenson Gordon, 6. Poglavje. Wisconsin: Backbeat Books.