Grandmaster Flash and the Furious Five : The Message (Sugar Hill Records, 1982)
The Message. Sporočilo. Poslanica z robov severnoameriškega črnega geta. Tudi če bi mlada črnska banda iz Južnega Bronxa leta 1982 v studiu naredila samo ta komad in ga odbrbljala, »rapala«, bi šla v zgodovino. Tako močnega glasbenega sporočila, krika, opozorila, svarila iz velemesta že dolgo ni poslal nihče. V času, ko je bil zahodni svet pošteno utrujen od disko vročice sobotne noči (spomnimo se, junak filma, ki ga je odplesal John Travolta, je bil vendarle mladi delavec iz Brooklyna), ko je bil punk varno pospravljen v žanrske predale in je imel »omejeno javno podobo« (prosto po razpištoljenem Johnu Lydonu), na njegovem pogorišču pa so v untergruntu rasli in igrali drugačni rock bendi, je New York stresel potres: The Message, rap, hip hop, scratch, gramofonarji, grafiti, video, break dance, ritem mašine, sampling ,velikanski kasetniki – ghetto blasters (takole spotoma, na newyorškem metroju so spet v modi, ko črnski mulci ob njih izvajajo akrobatske vragolije za napitnino od turistov in meščanov). Za trenutek je izgledalo, da bodo bande hip hop mladeži izpodrinile tolpe, ki so se šle sivo ekonomijo. Ni bilo tako.
Njegovi seizmični učinki trajajo še danes, vendar na drugi ravni, ki je bolj žalostna plat korporativnega kanaliziranja popularne govorice ulice in hip hopa, ki je v domicilnih ZDA pošastno velika industrija – ah, pa to izrecimo proti razvodenelim kulturnim študijem – za uspelo proizvodnjo popolne pasivizacije, podreditve, znamčenja večine črnske in latino populacije. Dobra proučevalka rapa Tricia Rose se v knjigi Hip Hop Wars sprašuje, »o čem govorim, ko govorimo o hip hopu in zakaj to šteje?«: današnji komercialni hip hop, in z njim ne misli nobenega konkretnega posameznika, naj je še tako alternateven, drugačen, ozaveščen, roots, itd., je predvsem ponorela promocija diskurza o gangstas, pimps & hoes za mainstreamovsko potrošnjo hip hopa. Sveto trojico hip hopa – gangsterja, zvodnika in kurbo – so ustvarili in jo reproducirajo beli mainstream, črnska mladež, črnski moguli in množični mediji, ki vsi skupaj poganjajo velikansko mašinerijo in mastno služijo iz nje.
O slavnih in mitskih začetkih rapa in kulture hip hopa pa velja reči tole: hip hopa ne moremo zvesti na monolitno ameriško črnsko kulturo. V newyorškem Bronxu, ki je socialno in fizično razpadal v sedemdesetih letih, se je formiral na presečišču petih različnih »kultur«, ki so črpale iz »afriške dediščine« v ZDA: anglofonski potomci s karibskega otoka Barbados (denimo, mati in sestri Afrika Bambaate so s tega karibskega otoka, ravno tako družine Grandmasterja Flasha); črnski Jamajčani, ki so živeli v Bronxu (kajpak DJ Kool Herc); močna kubanska skupnost, ki je k zgodnjim improvizacijam v breakdanceu pridala ritme na kongih; vplivna portoriška diaspora (zgodaj so prevzeli afroameriški poulični ples in ga dopolnjevali, bili so izvrstni risarji grafitov) in severnoameriški črnci. Dodajmo še mainstreamovska (belsko) kulturo s subkulturnimi odvodi in zgoraj načeto vprašanje, kako je najedla, preoblikovala hiphop kulturo in se zažrla vanjo. Nekaj je gotovo, hip hop je zgodovinsko bil najbolj vitalna globalna kulturna forma osemdesetih in začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Album The Message ni bil robni v komercialnem pogledu, saj je takoj poletel na lestvice prodaj plošč. Toda spregovorila je neka druga Amerika. Direkten, surov, realističen, plesen, besedilno in govorično navit. Je edini album, ki ga je v prvotni postavi posnela izvorna ekipa iz južnega Bronxa: DJ je bil Grandmaster Flash, rapali pa so Melle Mel, Kidd Creole, Cowboy, Mr. Ness, Rahiem. Gramofon in plata sta postali glasbili, sampling legitimen glasbeni postopek (denimo, v komadu »It’s Nasty« je osnovna podlaga komad Tom Tom Club, »Genius of Love«). Kdor je tedaj slišal The Message, ki je bil najprej singlica, podobno kot nekaj drugih komadov iz leta 1982 in še nekaj starejših s konca sedemdesetih let, ki jih na tem albumu izvorno ni bilo, je verjel, da prihaja z drugega planeta. Ampak ne, prihajal je z našega planeta. Utemeljitveni refren iz razsute mestne džungle, ki je obsedel naše glave takoj, ko smo ga zaslišali, kaj šele tiste v Bronxu, ostaja prvotni rimajoči ritmični verz zgodovine hip hopa: »Don’t push me, cause I’m close to the edge, I’m trying not to loose my head …«
K nekaj izbranim komadov z albuma, dostopnih na yt-ju, dodajamo še drugačno osebno izkaznico New Yorka, ki ni reklamni korporativni slogan »I Love NY« – komad, realistično ulično pripoved »New York, New York«, in pa dvoumno uživaški in depresiven »White Lines«, opis tega, kar vemo danes, namreč da so tedaj črnske soseske načrtno navlekli na droge. V hišnem bendu založbe Sugar Hill je v studiu povlekel basovsko linijo Doug Wimbish s tovariši, ki so pozneje tvorili ogrodje dubovske ekipe Adriana Sherwooda. Don’t push me …
