Nov stranski projekt Norah Jones. Pod “nov” mislimo kot diskografsko svež, zasedba sicer deluje že od 2008. Poleg The Little Willies ima Norah Jones še zanimiv trio s Sasho Dobson in Catherine Popper. Obe sta avtorici in izvajalki, ki imata svoj krog poslušalcev. Dobsonova v jazzovskih krogih, Popperjeva pa je kot inštrumentalistka in pevka sodelovala z vrsto uglednih izvajalcev (mdr. z Ryanom Adamsom in Jackom Whitom). Plošča je nekolikanj pričakovana mešanica avtorskih komadov in predelav folkovskih, rockovskih in countryjevskih stalnic – med temi srečamo Leaving London Toma Paxtona, Bull Rider Rodneyja Crowella, Twilight Robbieja Robertsona iz The Band, Down By The River Neila Younga in Tarnished Angel Rogerja Millerja. Bull, River in Angel so posneti v živo v Brooklynu junija 2013, preostanek albuma je nastal v brooklynskem studiu G, verjetno letos.
Plošča je umerjena povsem “skulirano”. Tri prijateljice so se dobile na sessionu in se imajo na špilu prav dobro. Dobsonova in Popperjeva nista slabi avtorici, posebej zanimiva je pesem slednje Sex Degrees Of Separation. Tudi predelave že omenjenih komadov so zanimive, zlasti, ker so povsem neformalne. Če brskate po YouTubu, uvidite, da se imajo dekleta na odru prav dobro, še celo striptizeto povabijo tu pa tam. Edina avtorska pesem Norah Jones Don’t Know What It Means je nekako najbolj v slogu njene tretje plošče Not Too Late. V zadnjih letih, ko se je oprijela kitare, je dokazala, da ji dejansko ni treba vselej sedeti pri klavirju. Prav dobra in samosvoja je tudi kot solo kitaristka, včasih sicer malce okorna, a nič zato (tudi precej v slogu Luthra Perkinsa). Osebno mi je všeč, ker se ne postavlja, ampak zna izvesti lušten kratek solo na eni struni, kar je težava pri t. i. “tehničarjih”. Posvojila je Fendrovega jaguarja in ji čisto dobro sede, zasedbi pa da nekoliko bolj “lo-fi” zvok – čista americana pravzaprav. Sasha Dobson bobna, igra bas, akustično kitaro in poje, Popperjeva takisto basira, akustično brenka in poje, Norah pa poleg glasu in električne kitare prime v roke še gosli. Čisto samozadosten trio, ki vas ne bo razočaral, vseeno pa plošči manjka nekakšen presežek, ne toliko avtorski kot izvedbeni – zvenijo namreč pričakovano, rečete “americana” in veste, kaj boste slišali. Norah Jones se že od prvenca umika iz svojih jazzovskih korenin v country in blues, kar ji je na albumih Not Too Late in The Fall prav lepo uspelo. Tudi prva plošča Williejev je bila tozadevno sveža, zdaj pa se mi dozdeva, da zvok nekje obvisi. Na pričujoči plošči je recimo zanimiv premik v živi izvedbi Down By The River, ker se zdi, da jo dekleta igrajo kot bi se nanjo spomnile po naključju in rekle: “Dajmo!”; kar bržčas ne bo držalo, a to je tisto, o čemer govorim. Pa tudi priredbe Twilight ne gre prezreti: verjetno bi že v izvirniku zvenela tako, če je fantje leta 1975 na singlu Acadian Driftwood ne bi oblekli v psevdoregejevska sedemdeseta.
