Mitja Reichenberg

Izenačevalnik

Pravičnik (The Equalizer, Antoine Fuqua, glasba Harry Gregson-Williams, 2014)

Vsekakor gre za ‘novi’ in hkrati ‘stari’ film, ki ima enak naslov, kakor znana serija iz osemdesetih. Ima tudi enako osrednjo zamisel: moški, izjemno dobro izurjen, zagotavlja pravico nemočnim. Čeprav so filmarji tokrat po izvirniku povzeli naslov in osnovno idejo, je zamisel sama postala samo še bolj relevantna. V filmu Pravičnik imamo opraviti s super anti-junakom Robertom McCallom (Denzel Washington), ki je prepričan, da je skrivnosti svoje preteklost pusti za seboj in se posvetil novemu, mirnemu življenju – delu v trgovini. Toda ko spozna Teri (Chloë Grace Moretz), mladenko, ki jo nadzirajo strahovito nasilni ruski mafijci, ne more stati križem rok in ji mora pomagati. Oborožen s skrivnimi sposobnostmi, ki mu omogočajo, da se maščuje vsem, ki surovo ravnajo z nemočnimi, se odpove upokojitvi, za katero se je sam odločil, in odkrije, da se je v njem ponovno prebudila želja po pravičnosti. Ko ima nekdo težavo in nima nikakršne druge možnosti, ko se ne more obrniti na nikogar več, je očitno McCall pravi naslov. Tudi ime samo ga tako označuje (angl. Call = klic). Kajti on je Tisti, ki ga lahko pokličemo v nuji. Režiser Antoine Fuqua je z Denzel Washingtonom že posnel film Dan za trening (Training Day, 2001), za katerega je Washington dobil oskarja in pravi, da ima tokratni McCall določene arhetipske junaške lastnosti, ki se prenašajo tako rekoč iz roda v rod. Pravi tudi, da na ta film gleda kot na vrnitev v preteklost, k vesternom, kakršne je snemal Sergio Leone. Robert je antijunak, ki bije notranje boje, okleva in sram ga je prijeti za pištolo – ko pa dobi priložnost pomagati drugim, to brez odlašanja naredi. Lahko bi celo razmišljali, kaj pomeni originalni naslov, saj bi bil pravičnik bolj ‘the righteours‘, pa je kar dobro pomisliti, da je equalizer dejansko tisto, kar se uporablja v avdio industriji pod imenom ‘izenačevalnik’ saj se angl. eaqual prevaja kot enako. Gre za napravo, ki poskrbi za korekcijo, enakost signala, za popravke, zvok uravna, izenači njegovo celotno frekvenčno polje, uredi vse tisto, kar ‘štrli’ pri visokih in nizkih frekvencah iz samega predvidenega okvirja. Skratka – naredi red.

Harry Gregson-Williams (rojen 1961) je s svojo filmsko glasbo opozoril nase že pri animiranem filmu Mravljinec Z (Antz, Eric Dsmell, Tim Johnson, 1998) in v tem stilu nadaljeval pri filmu Kokoške na begu (Chicken Run, Peter Lord, Nick Park, 2000). Pravi glasbeni preboj pa je zagotovo naredil s celotno tetralogijo o simpatičnem zelenem grdobcu Shreku (2001, 2004, 2007, 2010); od »resnejših« partitur pa moramo omeniti vsaj filme Nebeško kraljestvo (Kingdom of Heaven, Ridley Scott, 2005), pa drami Veronica Guerin (Veronica Guerin, 2003) in Telefonska govorilnica (Phone Booth, 2002) – oboje z režiserjem Joelom Schumacherjem, vsekakor pa tudi filme Déjà Vu (Déjà Vu, Tony Scott, 2006), Mesto (The Town, Ben Affleck, 2010) in pa Popolni spomin (Total Recall, Len Wiseman, 2012). Gregson-Williams ponuja torej velik in širok repertoar glasbenih idej, ki se očitno več kot uspešno poglabljajo v različne filmske pripovedi in jim vdihnejo posebno glasbeno poanto. Za seboj ima očitno kar barvit glasbeni opus – od animiranih komedij do dram in znanstvene fantastike. Je skladatelj, ki se zelo dobro počuti v različnosti žanrov, vendar je v vseh vlogah prepoznaven. Njegove zamisli so večkrat izredno barvni in impulzivni glasbeni stavki, ki se dobro vgradijo v filmsko zgodbo, ob tem pa oblikuje tudi lirične, emotivne glasbene sekvence, s katerimi zmehča filmsko pripoved in ji nadene dimenzijo nostalgičnosti, pravljičnosti in sanjavosti. Harry Gregson-Williams sodi brez dvoma med filmske komponiste dobre poslušljivosti, njegova glasba pa se prav hitro znajte na policah ljubiteljev filmskih partitur, ki presegajo konfekcijsko hollywoodsko noto.

V tokratni film je položil 11 glasbenih delov, kar sicer ni prav veliko, vendar dovolj dobro premišljeno. Prvi del ima preprost naslov: Alone. Lahko se sicer vprašamo, kdo je tisti, ki je sam in osamljen, pa nam film vsekakor pokaže, da je to Robert McCall, edini človek z močjo, izrazitimi možnostmi in željo, da dosega pravico na enak način, kakor je bila nekomu odvzeta. Njegova samotnost je v partituri skoraj zlovešča basova linija, ki se šele na polovici skladbe prelomi v manj agresivne ritmične sekvence ter se pripoji rahlemu preigravanju klavirja – kakor bi šlo za glasbilo osamljenih par excellence. Drugi stavek, ki nam ga Gregson-Williams ponudi ima naslov Change Your World. Klavirski nagovor, ki spregovori v imenu McCalla je zagotovo izraz ideje, da samo tisti, ki premeni sebe, že s tem spreminja svet. Ali drugače povedano – za spreminjanje sveta je najbolje, da pričnemo kar pri sebi. Notorična klavirska igra se hitro preseli v meditacijsko glasbeno obstajanje, ki se vrti skoraj okoli svoje osi. Posebnost te glasbe je morda v tem, da nas umiri, kljub kar precej divjemu filmskemu ritmu in dinamični zgodbi.

Gregson-Williams nadaljuje s skladbo McCall’s Decision in nas postavi v sredino dogajanja: Robert se je odločil, da ne bo več le pristranski opazovalec, temveč akter v iskanju pravičnosti. Več kot štiri minute dolga skladba je polna mrakobnosti in premišljevanja, predvsem pa komuniciranja s sliko in filmsko pripovedjo. Skladatelj se v njej počuti skoraj doma, saj mu zgodba narekuje tone in zvoke, ki se kar sami zlivajo v enoto pulziranja. Tudi kratek solo violončela narekuje tisti osebni odnos do tega, kar bi lahko imenovali kar družbeno zlo, skratka nekaj, kar preži na nemočne posameznike, predvsem pa posameznice. Prelom v skladbi predstavlja Gregson-Williamsova orkestracija, ki preide na elektroniko in bistveno bolj hardcore glasbeno dikcijo. V tem stilu gre tudi dalje: On a Mission. Torej na nalogi, na misiji – bi rekli. In ta misija ni nemogoča, čeprav se sreča s pokvarjenimi policisti – Corrupt Cops. Tudi to glasbeno idejo skladatelj oblikuje kot nadaljevanje pripovedi prej začetih glasbenih motivov. Nadaljuje s skladbo A Quiet Voice, kar je nekakšen tih glas v odsotnosti pravice. Ponovno imamo opraviti s klavirjem, ki posega v hitro elektronsko utripanje kot moteč, a samosvoj element, ki opozarja nase. Ekvalizacija je vsekakor potrebna, še posebej, če jo hočemo slišati kot izenačevanje dveh različnih glasbenih registrov, dveh različnih zvočnih podob, ki se bojujeta za optimalni (zvočni) prostor pri celotni glasbeni podobi filma. Tako ni več vprašanje, zakaj Robert McCall posega po svoji moči in možnostih, saj je jasno – izenačenost možnosti med krivico in pravico je največkrat vprašanje surove moči in ne razuma, volje ali emocije. Tako pač je.

Sledimo skladbi It’s All a Lie, torej temu, da je vse ena sama laž. Več kot deset minut dolga skladba je sestavljena iz različnih enot, najbolj pa jo označuje vsekakor njena ritmika, ki poganja tako film, kakor tudi adrenalin po žilah tistih na platnu in onih, ujetih v temo kinodvorane. Moč, ki jo ima pravica, je neustavljiva – še posebej, če jo vpeljuje McCall. Toda – ali je pravično res vedno tudi prav? Glasba se s tem pravzaprav ne ukvarja, filmska glasba, ki jo podpisuje Gregson-Williams večinoma samo nadzoruje in dopolnjuje dogajanje. Temu precej dolgemu in različno slogovno sestavljenemu glasbenemu premišljevanju sledi del z naslovom Concerned Citizen, nekakšen zaskrbljen državljan, bi lahko prevedli. A kdo naj bo, ali že je bolj zaskrbljen – tisti, ki ve, da dela krivico nekomu, ali tisti, ki mora to krivico odkriti, popraviti in urediti? Najverjetneje kar oba – glasba se nanaša na obe vroči glavi. Sledi Make An Exception, kar bi lahko razumeli kot izjemo znotraj pravila. Ponovno se preko glasbe spozna meje videnja in vedenja, saj je razkol med mafijo, njeno resnico in možnostmi, ki jih ima posameznik (v filmskem primeru posameznica) skoraj nepremagljiv. Moč zlobe je neskončna, bi se lahko imenovala ta partitura, ki ne dovoli optimističnim tonom, da bi sploh zaživeli, kaj šele se pojavili v svojih najmanjših možnih sekvencah. Gregson-Williams je naredil partituro, ki bi sama potrebovala izenačevanje (ekvalizacijo) med dobrim in zlim. Ob koncu je še del Torturing Frank, kar sicer nima prav velike glasbene teže, celotna partitura pa izzveni v skladbi The Equalizer, nekakšni naslovni epopeji moči, pravičnosti in grobega izenačevanja. No, sicer lahko govorimo tudi o pravičnosti, vendar prav tega, kakor tudi sam film sporoča, ni pričakovati kar samo od sebe. Za vsako stvar se je potrebno pošteno potruditi in tudi marsikaj preživeti. Pravičnost ne pride kar sama po sebi, ne pade z drevesa kot zrela hruška in se ne pojavi kot sonce po dežju. Morda je prav dandanes o tem nujno premišljevati, saj smo spoznali, da je prepad med bogatimi in revnimi postal tako strašansko velik, da ga noben izenačevalnik, equalizer ali pravičnik več ne more zalepiti. Lahko le naredimo zasilne izhode in brvi, preko katerih je možno reševati vsaj etična in moralna vprašanja. Vse ostalo pa je tako ali tako že splavalo po vodi.