Mitja Reichenberg
V objemu narave, zvoka in pustolovščine
Amazonija (Amazonia, Thierry Ragobert, glasba Bruno Coulais, 2014)
Zanimivo se je enkrat zazreti v filmsko platno in ne videti in niti ne pričakovati dialogov, podnapisov, velike zgodbe, drame, zvočnih in slikovnih učinkov, računalniške grafike, zapletene kinematografije, bolj ali manj znanih igralcev in igralk in, ne nazadnje, gužve. Vse to nekako izgine, ko se srečamo s filmom Amazonija, saj nas tokrat režiser navdihujočega dokumentarca Beli planet (La planète blanche, 2006, kjer je glasbo prav tako naredil Bruno Coulais) povabi v osupljivi amazonski pragozd, kjer se po strmoglavljenju letala znajde zvedava kapucinska opica z imenom Sai. Ker se je rodila v ujetništvo, se mora povsem na novo naučiti osnovnih naravnih zakonitosti džungle, ob srečevanju z najrazličnejšimi živalmi pa počasi pričenja spoznavati, kdo je sovražnik in kdo prijatelj. Pragozd je neskončno velik, v njem pa prebiva vrsta zelo nenavadnih žuželk, plazilcev in sesalcev, njegova drevesa krasijo bogati cvetovi in pisane ptice. No, tu so tudi divje živali, ki vidijo v Sai zajtrk ali kosilo. Nekateri celo večerjo. Kljub vsemu temu pa je film, na kratko povedano, eno samo poetično potovanje po dih jemajočem, neznanem svetu narave – seveda skozi pogled male opice. In – konec dober, vse dobro, bi rekli.
Glasbo je naredil francoski skladatelj, sicer tudi pianist, Bruno Coulais (rojen 1954). Njegov opus pri filmu ni tako majhen, kakor bi mislili glede na manjšo poznanost, za seboj ima že kar precej filmov, nekatere pa smo že videli – kot na primer Beli planet. Tako je leta 1988 naredil glasbo za film Zanzibar (Christine Pascal), potem pa Vrnitev Casanove (Le retour de Casanova, Edouard Niermans, 1992), pa Tako je rekel mali Princ (Le Petit prince a dit, Christine Pascal, 1992), nato v podobni maniri, kakor sedaj Amazonijo še film Microcosmos (Souleymane Cisse, 1994), pa mogoče najbolj pravljičen med vsemi Coraline (Henry Selick), animirana drama, ki je bila nominirana za oskarja leta 2010. Nekateri pa ga še pomnimo kot filmskega skladatelja za dokumentarni film Otročički (Bébé(s), Thomas Balmès, 2010), kjer smo lahko sledili enoletnemu življenju štirih otrok. No, to je Coulais. Ne potrebuje velikega filmskega scenarija, njegova glasba je zagotovo dovolj pripovedna in slikovita.
Tudi za film Amazonija je ostal nekako v svoji maniri. Ker je zgodba izredno preprosta, je pač moral uporabiti dobre in spretne glasbene prvine, s katerimi objame gledalca na skoraj uro in pol dolgem popotovanju. Prvi del ima naslov Le voyage en radeau, kar bi lahko prevedli kot Potovanje s splavom. Gre za uvodno glasbeno zamisel, nekako polno prepoznavnih zvokov in glasbenega stila, s katerim se bomo pravzaprav srečevali preko celotnega filma. Glasba je prosojna a pripovedna, odprta in optimistična. Instrumentacija pričakovana in skoraj romantično navdihnjena. Narava pač. Temu sledi Générique début, torej prvi resnejši in daljši del. V glasbi lahko sledimo dobremu prepletu sodobnih glasbil in klasične orkestracije, sploh kar se tiče ritmičnih vzorcev in podpiranja filmske slike/podobe. Mala opica je postavljena v glasbeni odnos glavne igralke in Coulais se tega zaveda – morda še več: to vlogo ji prav on z glasbo tudi podeli. Sledi Après la pluie, torej Po dežju. Glasba je navdihujoče čista in vodna, skladatelj je očitno uporabil kar precej znanih prijemov (harfa, flavta) in pričaral pravo mokro vzdušje. Temu sledi glasbeno nadaljevanje z naslovom La rivière sous la pluie, kar bi se dalo prevesti pa kot Reka v dežju. In ker gre za amazonski deževni gozd (dejansko rain-forrest), sploh ni čudno, da se je tudi v partituro priplazilo toliko glasbene vode. Sledi La rencontre de Gaia, torej Srečanje z Gajo, srečanje z deklico, ki bo tudi ob koncu filma naredila nekakšno sklepno vlogo v smislu človek-narava. In končno se prične: Premiers dans la forêt, torej Prvič v gozdu. Mala opica je prvič zunaj kletke, osamljena, prepuščena svojim instinktom (če jih še ima), a svobodna. Glasba je nekaj med vsem tem – tudi zvedava, otožna in prestrašena. Coulais pač zna odlično čitati in tonsko slikati čustva, kar je bila nekoč odlika skladateljev silent movie obdobja. In tako lahko kaj hitro postane Le repas de capucins, torej kapucinski obrok. Glasba si nadene ritmične poudarke in preko le-teh spregovori o tem, kako je v džungli kaj hitro lahko nekaj kosilo, kar je še prej plazilo po drevesih ali se veselo podilo naokoli. Naši kapucinasti opici se seveda nič takega ne sme zgoditi.
Med dvaindvajsetimi glasbenimi deli je tudi La harpie – glasba roparske ptice, ki ima sicer svoje mitološko mesto v grških zgodbah. Tam so bile harpije grabežljlive in zlobne ptice z ženskimi glavami. V Amazonskem pragozdu so to le ptice, ki malo opico kar precej nevarno opazujejo. Temu sledi del Hallucination, torej halucinacija – smiselno obarvana filmska glasba, nekakšna dramska prelomnica prejšnjega predvsem naravnega zvoka. Najbolj očarljiva med vsemi je skladba Brumes, kar lahko prevedemo kot meglice. Celotna glasbena zgodba je zavita še v vokal, kakor bi poslušali oddaljene glasove, skrite nekje med flavte in petje Siren. Sledi Inondation, kar poplava, bi rekli. In temu primerna je vsekakor tudi glasba, ki pospeši napetost in pričakovanje rešitve prav tam, kjer je to skrajno nemogoče: sredi amazonske džungle. Ena drznejših partitur je le Jaguar, kar je bilo vsekakor pričakovati, temu pa sledi Les toucans, torej tukani, simpatična glasba za te ptice, ki jim pravimo tudi poprovci – to so tiste ptice z velikim in pisanim kljunom. Tako bi lahko rekli, da je celotna partitura skoraj nekakšen sodobni filmski živalski karneval, kakor jo je nekoč napisal skladatelj Camille Saint-Saëns. Ob koncu slišimo še glasbeno elegijo La forêt dèvastèe, torej uničeni/opustošeni gozd, in pa premišljeno partituro za naslovom Retour dans la forêt, torej vrnitev v gozd. Po pričakovanju se naša pustolovka, mala opica Sai ponovno vrne v gozd, pred tem pa pozdravi svojo prijateljico, majhno deklico. Ampak, če se mora odločiti med nesvobodo, varnostjo in človekom ali pa svobodo, svojo družinico in gozdnimi nevarnostmi, potem je slednje zagotovo pomembneje.
Tako se tudi filmski skladatelj Bruno Coulais poslovi v nekoliko bolj optimističnih tonih, v razprostrtih harmonijah širokih godal in z lepimi pozdravi skupaj s sliko – iz Amazonije. Pa srečno hodi, bi rekli mali opici – če bi ne vedeli, da smo gledali film.
