Mitja Reichenberg

Nerešeno – a uporno

Igre lakote: Upor, 1. del (The Hunger Games – Mockingjay: Part 1, Francis Lawrence, glasba James Newton Howard, 2014)

Knjižna nadaljevanje imajo tudi svoje dobre filmske plati – pritegnejo tiste, ki so knjige prebrali, prav tako pa pritegnejo one, ki knjig pač sploh nočejo brati, a hočejo poznati zgodbo. Žal je slednjih kar precej, zato pa pride prav takšen filmski povzetek, sploh če vemo, da literarne predloge ne moremo prebrati v pičlih dveh urah, kakor pa nam film lahko pove celotno dogodivščino. Toda literatura je pač še nekoliko več, kakor le ujeti zgodbo, a o tem tukaj ne želimo razpravljati. Filmsko nadaljevanje je logično, ekipa je ponovno (skoraj) enaka, režiser in filmski komponist pa tudi, pisateljica Suzanne Collins pa je itak že opravila svoje delo. In to je za nas popolnoma dovolj, da filmu prisluhnemo.

Svetovni fenomen knjig, računalniških animacij in še marsičesa, pod skupnim naslovom Igre lakote tokrat še doliva olja na ogenj z novim filmskim nadaljevanjem Igre lakote: Upor, 1. del, v katerem se Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), potem ko je za vedno dobesedno izničila koncept Iger, znajde v 13. okrožju. Pod vodstvom predsednice Coin (Julianne Moore) in ob nasvetih zaupnih prijateljev se Katniss poda na reševanje Peete (Josh Hutcherson) in naroda, ki ga je bila ganila s svojim pogumom. Težko pričakovani tretji del uspešnega filmskega fenomena, ki je razvnel gledalce širom po svetu, dosega nove in vznemirljive vrhunce, saj futuristična kronika o deklici Katniss prehaja v povsem novo razsežnost. Igre so morda res za vedno ukinjene, toda boj za preživetje se bo še zaostril. Brez pravih možnosti in pred očmi upajočega naroda mora Katniss zbrati pogum, moč in samozavest, da se zoperstavi vsemogočnemu Kapitolu. Pri tem dojame, da nima druge izbire, kot da razpre krila in se poosebi s simbolom šoje. Postati mora voditeljica, pa četudi zgolj zato, da reši Peeto.

Film Igre lakote: Upor, 1. del se še poglablja v ustroj Panema in podčrtava najbolj silovita čustva zgodbe, saj Katniss in narod čakajo težki časi, ki pa bodo preoblikovali prihodnost… Zgodba se začne s Katniss, ki se po razdejanju jubilejnih Iger zbudi v svetu, za katerega sploh ni vedela: v temačnem tajnem okolju domnevno uničenega 13. okrožja. Kmalu izve za grozljivo resničnost: 12. okrožje je zravnano z zemljo, Peeto pa je zajel predsednik Snow in mu pere možgane. Hkrati Katniss opazi, da se iz 13. okrožja v preostali Panem naglo širi upor – in sama se bo znašla v središču drzne zarote, ki naj bi vdrla v Kapitol in zrušila predsednika Snowa.

Glasbo je tudi za ta del ponovno napisal filmski komponist James Newton Howard (roj. 1951). Howard je skladatelj, ki je bil do sedaj nominiran že za osem oskarjev, sicer pa je dobitnik številnih glasbenih nagrad. Do sedaj ima za seboj več kot 140 filmskih partitur, med katerimi moramo omeniti vsaj nekatere: Čedno dekle (Pretty Woman, Garry Marshall, 1990), Tanka linija smrti (Flatliners, Joel Schumacher, 1990), Živi (Alive, Frank Marshall, 1993), Begunec (The Fugitive, Andrew Davis, 1993), Šesti čut (The Six Sense, M. Night Shyamalan, 1999), Vas ob gozdu (The Village, M. Night Shyamalan, 2004), Krvavi diamant (Blood Diamond, Edward Zwick, 2006) in Burnova zapuščina (The Burn Legacy, Tony Gilroy, 2012). Ker je napisal glasbo tudi za prvi film iger lakote, je bilo več kot smiselno, da je ostala ta stalnica tudi v naprej. Prvi del, Igre lakote: Arena maščevanja (The Hunger Games, 2012) je režiral Gary Ross, drugega z naslovom Igre lakote: Kruto maščevanje (The Hunger Games: Catching Fire, 2013) pa že Francis Lawrence. Razlike so minimalne, morda je Lawrence posvetil nekoliko več pogledov notranjim doživljanjem likov, kot sta Katniss in Peeta, oba dela pa je že tedaj glasbeno sestavil James Newton Howard – in tako je sedaj tudi v tretjem filmu, Igre lakote: Upor, 1. del (The Hunger Games – Mockingjay: Part 1, Francis Lawrence), kar daje vsem delom zagotovo tisto skupno noto – v pravem in dobesednem pomenu. Zato so glasbeni prispevki vsekakor pri takšnih filmih izredno pomembni, saj nudijo enovitost in povezanost celotne filmske pripovedi. Poslušajmo, kaj nam ima James Newton Howard ponovno za ponuditi.

Prvi del ima pričakovan naslov – The Mockingjay, simbol upora. Ponovno se srečamo s Howardovo glasbeno pripovedjo, sprehajanjem med mračnim in skrivnostnim glasbenim prostorom, v katerem se vsake toliko pojavi vzpenjajoče se in optimistična melodija, tista znana kipeča tema, ki spaja filme med seboj. V prvem delu je bila namenjena spoznavanju Katniss, tokrat pa film uvede. Partitura je hkrati poetična in hkrati zaprta v mrak prihajajočega časa. Nadaljujemo z glasbo Remind Her Who the Enemy Is, ki se potopi v oddaljene zvoke vokala in tragične ritme, s katerimi Newton Howard prekrije filmsko platno – v drugem delu pa se skozi hitrejšo ritmiko prikaže nekaj zmagovitih melodičnih linij, ki pa vedno znova zamirajo v trobilih, kakor bi šlo le za iskanje sončnega žarka znotraj izgubljenega prostora in časa. Temu se pridruži glasba District 12, že znana glasbena tema iz prejšnjih delov – sploh zaradi ženskega vokala nad položenim dolgim akordom. Okrožje 12, pač. Žalostna zgodba žalostnih dogodkov. Skladatelj se zadrži v tem vzdušju več kot tri minute, kar pomeni, da resnično želi podčrtati ne-možnost lahkotnega preživetja, ki jo ta glasba polaga v film. Gre za vprašanje, kje je vendar Peeta. Sledi Snow’s Speech, govor predsednika. Le-ta pove, da bo zatrl upor in kaznoval vsakega, ki bo kakorkoli povezan s simbolom šoje. Glasba je težka in tesnobna, skoraj brezupno temačna – kot pač sama ideja. Temu sledi Please Welcome Peeta, kakor bi Howard želel priliti nekaj upanja v to nesrečno dogajanje – glasba je namenjena srečanju Peeta in Cezarja v Kapitolu. Ne moremo prav ujeti veselja ob tem, a vendar se prikrade v partituro nekaj bolj optimističnih tonov, sploh zaradi tega, ker izvemo, da je Peeta še živ. To pa je tudi nekaj – predvsem za Katniss.

Newton Howard nadaljuje svojo glasbeno popotovanje z delom Katniss’ Nightmare, v katerem srečamo glasbene dele že slišanih tematik, saj se mehkoba tega razmišljanja prav hitro premaže z manj veselimi dogodki. In tako stopimo v del The Arsenal, tipično odprto melodijo, pravo Howardovo dikcijo, s katero se rad podpisuje v mnoge filme. Če preskočimo nekaj tipičnih filmsko-glasbenih komentarjev (Incoming Bombers, Don’t Be A Fool Katniss in District 12 Ruins), potem naletimo tako rekoč na tisto ‘naj’ glasbeno temo, ki ima naslov The Hanging Tree, torej drevo za obešanje. Sicer pod tem naslovom poznamo tudi znameniti film, kultni vestern Drevo za obešanje (The Hanging Tree, Delmer Daves in Karl Malden, 1959; glasba Max Steiner – zagotovo poznamo naslovno melodijo, popevko, ki jo je prispeval glavni igralec Gary Cooper). Melodijo tega napeva za Igre lakote so ustvarili The Lumineers, izvaja pa jo Jennifer Lawrence. Ne moremo mimo tega, da nam ne bi ostajala v ušesu ob tem melodijo Maxa Steinerja, ki jo je naredil pred več kot petdesetimi leti. James Newton Howard je skladbo uredil, predelal, orkestriral in aranžiral. To pa je tudi nekaj.

Do konca partiture je sicer še kar precej glasbenih enot (kot na primer Peeta’s broadcast, Air Raid Drill, I’ts Gonna Be a Long Night in Taunting the Car) naslednja za nas zanimiva pa je White Roses. Gre za glasbeno temo, ki film nekako prepolovi. Tako vsebinsko, kakor tudi po glasbeni plati. Skladatelj se poda v vode ostrih in drznih harmonij in cloustrov, umakne se iz temačnosti prejšnjih pripovedi in stopi v žalost in ostrino. Deli, ki sledijo (District 8 Hospital, The Broadcast, Jamming the Capitol in Inside the Tribute Center) so nadaljevanje le-tega, nov veter pa nam ponudi pred koncem Put Me On the Air, ki se vrne nekako na stara pota – v znane melodije pričetka. Tako se začne Howard počasi, a zvesto vračati k samemu začetku filma, prične se zapirati, prične svoj glasbeni zaklepaj. Imamo še They’re Back, epsko obarvano in lirično izpeljano osnovno temo filma, kateri zvesto sledi epilog, glasbeni zaključek z naslovom Victory. Seveda smo ponovno v prvem, otvoritvenem glasbenem vzdušju, katerega je James Newton Howard pripravil za ta prvi del. Oddaljeni vokali nam povedo, da je zmaga sicer možna in da dejansko je, vendar s tem še zdaleč ni dobljena vojna. Dolg, položen basov ton se previdno plazi preko počasnih vokalov, ki prerastejo v nekaj sunkovitih glasbenih fraz, s katerimi pa se film tudi delno optimistično zaključuje. Upor je samo del upanja – počakati je potrebno do konca.