5ka – MISLITI MUSKO (XLVII)

z Andražem Kajzerjem

V novi 5ki razmišljujoče glave iz vrst glasbenikov, glasbenih poznavalcev in kritikov premlevajo pet muzičnih misli renomiranih glasbenikov, producentov, literatov, filozofov, sociologov – od Gustava Mahlerja, Igorja Stravinskega do Milesa Davisa, Franka Zappe, Johna Lennona, Theodorja Adorna, Jacquesa Attalija in mnogih drugih. Sedeminštirideseti, ki prebira in komentira, je odgovorni urednik spletnega glasbenega medija Hrupmag, promotor, menedžer, producent in vse-po-spisku, Andraž Kajzer.

 

 

Andraž Kajzer včasih sestavlja tudi playliste za poroke. Sicer ima nepremišljeno ljubeč odnos do glasbe, ki se je z leti na srečo omilil do te mere, da lahko na stvari gleda precej trezno. Oziroma skozi oči t.i. glasbenega posla s katerim se dnevno srečuje.

Sicer izobražen kot avdio inženir se je po zaslugi dobrega prijatelja kaj hitro znašel v vlogi glasbenega novinarja, pozneje tudi kritika in urednika. To vse v sklopu mesečnika RSQ, nato pa je prispeval k različnim glasbenim in manj glasbenim medijem: Radio Študent, Delo, Glasna, Odzven, Antena…

Danes je odgovorni urednik spletnega glasbenega medija Hrup (hrupmag.com), v resnici pa se ukvarja s takimi in drugačnimi izvajalci, pa naj bo kot založnik, agent, organizator, menedžer, »svetovalec«, promocijski glasnik ali kaj drugega.

Trenutno je okupiran s pripravami na festival MENT Ljubljana (ment.si), ki se bo zgodil februarja 2015.
***

Glasbeni biznis je krut in plitek jarek, dolg plastični hodnik, po katerem tekajo tatovi in zvodniki in kjer dobri možje lažejo kot psi. Potem je tu še negativna plat. (Hunter S. Thompson)

Briljanten opis! Ta mi je bil vedno blizu. Besedna zveza glasbeni biznis ima slabšalen prizvok, češ, kaj pa zdaj mešate to prelepo umetnost z denarjem! Ali pa nemudno vizualizacijo shiranega boy benda in obilnega menedžerja, ki kar hlasta po vsakem centu.

Vsak, ki se je kdaj vsaj malce bolj resno lotil glasbene kariere se je seveda srečal z glasbenim poslom. Ta se namreč začne pri prvem nastopu, ali pa pri prvem prenešenem posnetku na splet. Morda celo prej – pri najemnini za prostor za vaje, recimo.

In prav vsak vidi najlepše. Barvite videe, polne koncerte, super žurke, celo vpliv. Tudi potem, ko ugotovimo da je možnost svetovnega uspeha minorna, še kar slepo verjamemo v to. Tudi glasbeniki ali pa avtorji, ki so že leta močno vpleteni v industrijo, še kar malce zamižijo, zasanjajo.

Seveda obstajajo različni nivoji »uspeha«, a v glasbo te pripelje ljubezen, ki ob vpletu industrije lahko kaj hitro zvodeni. Še posebej, če se z njo ne znaš soočati ali pa če te prevzame do te mere, da njen vpliv postane pomembnejši od glasbe same.

Pred kratkim sem obiskal največji nemški showcase festival Reeperbahn. Tam se »pravi« biznismeni ločijo le še na kupce in prodajalce ter računajo, kako bodo vmes še malce več zaslužili. Svet rokenrola pa je še vedno tako zelo mamljiv …

Brez odstopanj od norm napredek ni mogoč. (Frank Zappa) 

To bi morala biti mantra vsakega umetnika. Seveda je svet naš in seveda lahko le kopiramo vzorce, tudi s tem ni nič narobe. Nacionalni orkestri vedno znova oživljajo skladbe, vsak velik bend ima obilico kopij, celo »tribute« zasedbe, vsak žanr ima tiste, ki so ga »odkrili«, tiste, ki so ga ponesli v svet in tiste, ki so ga izpilili. Pa seveda kup tistih, ki so bili nekje vmes.

Slednjih je seveda največ. Čez nekaj let ali pa desetletij se jih ne bo nihče spomnil. In ravno ti se največkrat ukvarjajo z razlogi za svojo »neuspešnost«, s premajhnim dometom, s svojo »nepomembnostjo« za lokalno, kaj šele za širše okolje. Tudi če si občinstvo želi še enih Beatlov, Rollingov, Hendrixa, Marleya, Zappe, Queenov, Nirvane … bodo ti približki uspešni le na kratek rok.

Vedno znova zaprepadeno poslušam še en domači rock bend, ki ne ve kaj točno bi sam s sabo, ki se (po možnosti še precej amatersko) poslužuje stokrat slišanih fraz. Po drugi strani od tovrstnih slišim, da smo alternativci. Ker raje poslušamo nekaj z odstopanjem, ker dovolimo, da je glasba kdaj nezabavna ali pa preglasna, nerazumljiva, neslišana, neglasbena. Ker odstopa od vzorcev, ker pustimo da raziskuje, išče, preizkuša. Včasih znotraj vzorcev, z malenkostmi, drugič čisto izven.

Ravno odstopanja so ustvarila največja imena popularne glasbe! Štiri povprečne glasbenike s povprečnimi komadi in povprečnim zvokom sem na odru videl že neštetokrat. Če bi moral izbirati, bi raje videl in slišal, kako se recimo njihove mame prvič lotevajo igranja bobnov. Pa ne zaradi drugačnosti in odstopanja samega, temveč zato, ker bodo morda do instrumenta pristopile na drugačen, nov, izviren način.

Naj se sliši še tako utopično in hipursko – pustimo muziki, da se razvija, da raziskuje in da gre svojo pot. Najboljša kopija Picassa je še vedno kopija.

Če pismen človek pove dve besedi o glasbi, bo ena gotovo napačna. (Aaron Copland)

Vedno znova je potrebno poudarjati in se spomniti, da je glasba subjektivna stvar. Pri okusu nikoli ne moreš imeti prav. S tem se kot urednik, obiskovalec koncertov, promotor ali pa poslušalec albumov srečavam vsakodnevno.

A kljub temu, da ima vsak »svoj glasbeni prav«, pisanje in komentiranje glasbe prinaša precej dobrega. Marsikateri izvajalec bo težko sprejel negativno kritiko, pa čeprav mu bo morda koristila.

Pisanje in komentiranje glasbe je lahko promocijsko, arhivsko, spodbudno. Lahko spodbuja k razmišljanju, raziskovanju, pojasnjevanju, osveščanju. Vsekakor pa menim, da lahko naredi več dobrega kot slabega.

Brez subjektivnih zapisov o glasbi bi bilo nemogoče graditi »hype«, avtorji bi ostali brez komentarjev, brez piscev bi se težje odkrivale nove muzike.

Napačna beseda je lahko za nekoga drugega prava … In slaba glasba je lahko za nekoga odlična. Toda brez dialoga, brez bojev in identificiranja z določeno glasbeno estetiko bi bilo pač dolgčas.

Želel bi si, da bi obstajal tečaj o glasbenem poslu, ki bi se ga lahko udeležil. (Kurt Cobain)

Izjava, ki je od Kurta nikoli ne bi pričakoval. Pa se mi vedno bolj dozdeva, da je bil tip kar premišljen oziroma se je sveta okoli sebe zavedal precej bolje, kot se morda zdi.

Vsak muzičar bi se moral spoznati z glasbeno industrijo, se zanjo zanimati. Seveda le, če jo hoče obrniti v svoj prid in če želi razumeti trenutne pogoje delovanja »njegove« in širše scene. Seveda je lepo biti »neveden« in se prepustiti le ustvarjalnemu toku. Vendar je še vsak, ki je s kitaro stopil izza zidov svoje sobe, občutil potrebo po tovrstnem znanju. Nikomur ne bo škodilo, morda ga bo celo inspiriralo.

Opažam, da si marsikateri domači bend po svoje razlaga avtorske pravice, organizacijo koncerta, izid albuma ali pa zasluženi honorar. Da je namen in moč lokalnega ali državnega sofinanciranja marsikomu nejasna – celo financerjem samim in da na področju glasbenega posla pri nas vlada kaos.

Dialog med lokalnimi akterji scene je več kot očitno preslab, izobraževanja na to temo praktično ni. Izvajalci bi radi večji kos pogače, promotorji si v brk mrmrajo, da bendi ničesar ne štekajo, založniki se borijo proti mlinom na veter, mediji iščejo zadovoljiv copy-paste model. Pa čeprav je zgodovina preprost učbenik, aktualno svetovno dogajanje pa na dlani oziroma na dlančniku.

Če verjameš vase, je vse mogoče. (Miley Cyrus) 

Tako je! Miley ima seveda prav. Njena vera prekaša vse njene talente, oziroma je njen največji talent! Miley poznamo vsi, pa čeprav se nas večina verjetno sprašuje, zakaj.

To težavo vere, prepričanosti vase, srečujem na vsakem koraku. Raznovrstni glasbeniki, pa naj bodo na začetku svoje poti ali pa polni izkušenj, vedno znova iščejo izgovore. Naj bo to družina, socializacija, majhnost trga, zaprtost »velike« industrije, premajhna pomoč države, finančni primankljaj, neosveščenost promotorjev, zaprt radijski model … Bullshit!

Kdor hoče, kdor verjame, ta gre. Ta se odpoveduje, vlaga, gre čez vse svoje zmožnosti in počne tisto, v kar verjame. Vlaga vase! In živi od svoje vere. Vse ostalo bo že prišlo. Če ne, pa na koncu »poti« vsaj ne bo obžalovanja.

50 Cent (da uporabim še eno referenco iz pop kulture) si je recimo želel novcev. In nam je dal to tudi jasno vedeti: Get Rich or Die Tryin’.

Zaenkrat sem slišal le da Miley ni uspelo spoznati Radioheadov. Ampak ne dvomim, da se bo tudi to enkrat zgodilo. Pa čeprav na sodišču.
 

 

 

Share