Mitja Reichenberg

Poti in stranpoti zvezdnega neba

Poti k zvezdam (Maps to the Stars, David Cronenberg, glasba Howard Shore, 2014)

​Karizmatični režiser temačnih dram, kakor so filmi Smrtne obljube (Eastern Promises, 2007), Senca preteklosti (History of Violence, 2005) in Kozmopolis (Cosmopolis, 2012), pa tudi izrednih filmov, kot so Nevarna metoda (A Dangerous Method, 2011) ter legendarna srhljivka Muha (The Fly, 1986), pomeni hkrati tudi neprekinjeno sodelovanje s filmskim skladateljem, ki se je zadnja leta povzpel med najvidnejše komponiste s svojim izjemnim delom na filmih Gospodar prstanov in Hobit (vse režija Peter Jackson). To je Howard Shore (rojen 1946). Njuno sodelovanje je dalo resničen pečat svetovni filmografiji in k temu se pripisuje tudi najnovejši film Poti k zvezdam, ki predstavlja zgodbo o čustvenih stranpoteh hollywoodske družine. Mlada Agatha Weiss (Mia Wasikowska) se po letih v sanatoriju za piromane vrne domov, kjer sreča brata Benjieja (Evan Bird), otroškega filmskega zvezdnika, ki se je pred kratkim vrnil s klinike za odvisnike. Benjie se s pomočjo mame Cristine Weiss (Olivia Williams) pogaja za vlogo v novem filmu, oče družine, televizijski psiholog Stafford Weiss (John Cusack), pa pomaga pozabljeni zvezdnici Havani Segrand (Julianne Moore – dobitnica nagrade za najboljšo igralko, Cannes 2014) premagati spomine na zlorabe sadistične mame, prav tako igralke. Poti k zvezdam je dejanska trpka satira losangeleške filmske industrije, s katero se Cronenberg odkrito norčuje iz najvidnejših zvezdnikov današnjega jet-seta filmske pop kulture.

Res je, da je Hollywood svetovna filmska prestolnica z obljubami sreče za vse, ki poskušajo poseči po zvezdah, res pa je tudi, da ima svojo drugo, bolj temačno plat. Filmska zgodba pravi, da im Benjie komaj trinajst let in je že slaven. njegov oče pa je uspešen avtor in meditacijski TV guru, ki pomaga različnih ljudem do osebne in poklicne sreče – med njimi je tudi lepa igralka Havana Segrand. Agatha, mlado dekle z iznakaženim videzom, pa je Havanina nova asistentka, mladega fanta Jeromea Fontana (Robert Pattinson) pa privlačen voznik, s katerim se spoprijatelji. Toda vzporedna zgodba vsega tega je tudi vprašanje, zakaj je kljub vsej tej obetajoči sreči Hollywood predvsem mesto osebnih slabosti, nevroz, incesta in ljubosumja? Lahko bi rekli, da to ‘mesto sanj’ v ljudeh prebuja duhove, iz njih izvablja skrite impulze in daje slutiti vonj po krvi.

Režiser  David Cronenberg je o snovanju tega filma dejal, da on osebno vidi Hollywood kot zelo gosto poseljen planet, z ogromnim težnostnim poljem. Pravi, da judje prihajajo tja z vsega sveta, saj jih sile privlačnosti pritegnejo v njegovo orbito. In ko so tam, ne morejo uiti hollywoodski težnosti. Ujeti so. Veliko režiserjev je, katerih poklicna pot je ugasnila v Hollywoodu, tudi življenje številnih drugih ljudi ugasne tam – pa niso zvezde. Ne mine leto, da ne bi nekdo umrl zaradi prevelikega odmerka mamil ali avtomobilske nesreče. Tako Cronenberg povsem odkrito ugotavlja, da je v Hollywoodu tudi nekaj resnično razkrojevalnega in uničevalnega, ne le kreativnega, umetniškega in zvezdnatega.

Skladatelj Howard Shore je med omenjenimi filmi, ki jih je zasnoval skupaj s Cronenbergom in Jacksonom, s svojo glasbo opozoril tudi v nekaj drugih filmih, med katerimi moramo omeniti Ko jagenjčki umolknejo (The Silence of the Lambs, Jonathan Demm, 1991) pa zagotovo Sedem (Se7en, 1995) in pa Soba za paniko (Panic Room, 2002) – oboje David Fincher. Sicer pa njegov opus že do sedaj obsega preko 90 filmov. Je izjemen skladatelj, izrazno bogat in polnokrvno melodičen. In takšen je tudi v tem svojem novem, 16 delnem izdelku. Prva tema ima naslov Greyhound, torej hrt. Prelivajoča glasbena gmota nas uvede nekako v filmsko vzdušje, v tisto ‘nekaj’, kar je tam daleč v tovarni sanj, v Hollywoodu – pa sem nam niti ne sanja, kaj to je. Morda je najzanimivejši element tega dela bas, ki se poigrava, kakor bi šlo za njegovo osebno partituro. Morda pa gre prav za to – bomo slišali ob koncu filma. Druga skladba ima naslov Set me Free in prav s tem se lahko resnično strinjamo – kako se nečesa osvoboditi, je namreč temeljni problem današnjega časa. Čeprav nas želijo vsi kapitalistični principi prepričati, da je potrebno nekaj imeti in posedovati, kar hitro spoznamo, da je veliko boljše se nečesa znebiti, otresti, preprosto vreči stran, pozabiti in izogniti. Glasba je namenjena vsem odvisnostim, tako od drog, kakor od denarja, seksa, televizije, alkohola in drugih substanc. Shore nadaljuje svojo glasbeno potovanje po zvezdah s skladbo Stolen Waters, nekakšno elegijo, ki spominja celo na svoje baročne predhodnice. Ker gre tudi za izjemno trpek film, poln osebnih vpogledov in notranje bolečine, lahko ob tem, da je satiričen, zapišemo tudi, da je resnično osebno žalosten. Govori namreč prav tako, kakor ta glasba, o osebni praznini in izpraznjenosti, o samotnosti v množici in o izropanju sanj.

Shore zapiše tudi del z naslovom Wildfire, pulzivno elegijo o tem, kako se govorice širijo kakor divji ogenj, kako prav besede uničujejo in požrejo vse, česar se dotaknejo – kako je lahko to uničujoče za človeka, ki se je preveč približal žareči krogli uspeha in Hollywoodskega blišča. Glasba se nadaljuje z delom A Little Crazy, kar je pravzaprav popolnoma normalno (glasbeno) stanje. Norost, ki je skozi glasbo prikazana kot kaotična partitura, zlita sama vase, se v filmu poistoveti z različnimi karakterji in trenutki. Zanimivo je dejstvo, da se norost v določenih krogih smatra za neko umetniško posebnost, ko pa pogledamo skozi vrata-oči klinike za duševne bolezni, pa zlahka ugotovimo, da nima prav mnogo veze z umetnostjo, temveč le s takšno ali drugačno klinično patologijo, nevrozo, duševnim razpadom, anksioznostjo, psihosomatiko, obsesivnostjo, depresijo, anoreksijo, bulimijo, shizoidnostjo, fobijo ali preprosto – motnjo. Nič drugega. Nobene umetniške dimenzije, prav nobenega božanskega navdiha, veličastne nirvane in genialnosti. Samo bolezen. Temu sledi Walk of Fame, skladba, namenjena najbolj znani ulici Hollywooda, kjer vsi in vsakdo pomemben puščajo svoje odtise na tleh ob zvezdah. In mnogi po njih hodijo. Glasba je dovolj mistična, da lahko prepoznamo vrednost tega odtiskovanja. Skratka – cesta, pot slave, ki se pa tudi nekje konča.

Sledi skladba z naslovom Fire and Water, nadaljevanje prejšnje glasbene ideje, za njo pa je Asylum Corridor. Gre za bolj kot ne matrično zvočno podobo, na pol elektronsko, na pol akustično premlevanje dokaj neprepoznavnih glasbenih fraz in elementov – ampak prav te brezobličnosti dajejo filmu poanto. Brezobličnost življenja, namreč. Sledi skladba Brother and Sister, skladba Benjija in Agathe, bi lahko rekli. Minutna zvočna misel, subtilna in rahla kakor tančica, kakor sanje o nečem, kar se ne bo nikoli zgodilo. Prebujanje je vedno nazaj, vedno v realnost Hollywooda, tovarne sanj. Kako ironično.

In že je tu del, ki morda naznačuje film – Secrets Kill. Res je, skrivnosti ubijajo. In če pogledamo Hollywoodsko zgodovino, lahko mnoge te skrivnosti resnično opazimo. Teh je na tone – tudi v tem filmu. Shore se poigra z njimi kot v glasbenih sanjah, kot v hitrih bobnarskih tremolih, s katerimi želimo premostiti poglede na skrivnosti, a hkrati se jih otresti in jih pozabiti. Ali pa jih privabiti na površino, deliti z drugimi in ob tem dodatno uživati. Ali pa jih samo nebrzdano prepustiti, da opravijo svoje. Shore je resnično skrivnosten. Naslednja glasbena tema ima naslov Burn Out, torej izgorelost. Skoraj vsakdo pozna to stanje, trenutek pred kolapsom celotnega sistema. Zdravniki tako radi rečejo, da je potrebno pač poskrbeti tudi za relaksacijo, za umiritev in sprostitev, da vsakodnevni stres škodi. Toda – le kdo si lahko še privošči beg v svoje prelepo bivališče, polno miru in odmaknjenosti od vsakdanje norišnice? Tudi če so na bančnih računih milijoni dolarjev, evrov ali pa drugih valut, ni rečeno, da so s tem problemi rešeni. Prej obratno: problemi so še težji – tehtajo namreč milijone. In izgorelost je potem pač vredna vseh teh milijonov in pika. Očitno.

Del z naslovom Love is Stronger than Death, je ponovno tipična Shorova glasbena meditacija. Violina se preigrava preko precej preproste melodije z enim samim vzponom. Šele, ko pride do dvoglasja, lahko zaslišimo, kako je pomemben prav ta kontrapunktičen preplet dveh elementov: v glasbi dveh glasov, v življenju dveh ljudi. Misel, ki ji glasba sledi, namreč da je ljubezen močnejša od smrti, je prastara zgodba o bitki med dobrim in zlom. Zanimivo pa je, da tedaj, ko se ogledujemo okoli sebe, prav težko verjamemo, da dobro zmaguje. Zlahka namreč vidimo, da je prav zlo tisto, ki vlada, ki ima pravico na svoji strani, ki je močnejše in ki ima zadnjo besedo. Toda – ali je zlo smrt? Morda pa ne. Morda pa je to le podaljšek daru, ki nam ga prinaša življenje in je to njegova posebna ljubezen, ki je močnejša od človeške ljubezni. No, bomo videli.

Tukaj je še del z naslovom I’m Sorry, nekakšna bolj ali manj vase stisnjena glasbena (samo)izpoved, ki pa v filmu ne pomeni prav velikega obrata, nato pa I Write Your Name, ki nas vrača v izhodiščne tone, pred koncem pa nekakšen Shoreov podpis: Liberty. Najverjetneje je svoboda resnično tisto, kar si vsakdo želi, res pa je tudi, da si jo vsakdo drugače predstavlja. Shore jo zapiše kot lahkotnejše potovanje, ki vodi v nekoliko zamolklo hitro preigravanje na basu, ob izredno igrivih tom-tomih. In film se zaključuje z glasbo, ki ima pomenljiv naslov: Blanket of Stars. Lahko bi rekli, da gre za odejo, na kateri so zvezde – in dejansko je tako. Te zvezde so še najboljše zvezde, saj točno poznajo svoje tirnice in svoje poti. Ne smemo pozabiti, da so nedosegljive za nas, lahko pa se v njih zazremo in jih občudujemo – kot darilo narave, ki ima zmeraj prav. To, da poimenujemo zvezde tudi nekatere ljudi, je izredno tvegano. Ljudje ne morejo biti zvezde, ne morejo povisevati na večernem nebu in ne morejo sijati sami od sebe. Tudi, če gre za izredno metaforo, je ta več kot žalostna. Sploh tedaj, ko ljudje mislijo, da so lahko zvezde. In da lahko predstavljajo vse to, kar so zvezde v neskončnem univerzumu. Tako obstaja samo ena sama pot k zvezdam – skozi sanje, ko smo pokriti z zvezdnato odejo.