Letos septembra smo z velikim navdušenjem prijeli v roke ploščo z naslovom The Knox Phillips Sessions iz druge polovice 1970 let, ko se je za mešalkami in tudi po produkcijski plati dokončno potrdil Knox, sin Sama Phillipsa, in z Jerryjem Leejem ustvaril nekaj odličnih posnetkov standardov od Bad, Bad Leroy Brown Jima Croceja do Beautiful Dreamer Stephena Fosterja. Oktobra nas je presenetil čisto svež Killerjev album Rock’n’Roll Time, ki ga je promoviral tudi v televizijski oddaji Davida Lettermana.
Jerry Lee še vedno nastopa, 79-letni duh mu ne da miru, še vedno je samosvoj in uporniški, tu pa tam še vedno brcne kak stol. Tudi snema bolj ali manj redno. Po dveh albumih sodelovanj z najrazličnejšimi imeni, od Keitha Richardsa do Kida Rocka, Last Man Standing (2006) in Mean Old Man (2010), s katerima je pokazal, da mu marsikateri sodelavec še vedno ni kos, je tu novo delo. Rock’n’Roll Time potrdi, da se Killer stara dostojanstveno in da plamen še ne misli ugasniti.
K sodelovanju je spet povabil židan niz veteranov, vendar je tokratna plošča precej bolj solistično usmerjena. Gostje zgolj obarvajo to ali ono izvedbo, denimo Neil Young v priredbi stalnice Bright Lights in Big City Jimmyja Reeda, ali Keith Richards in Ron Wood v Little Queenie Chucka Berryja. Naslovna Rock’n’Roll Time je countrybluesovska balada Krisa Kristoffersona, Rogerja McGuinna in Boba Neuwirtha ter je kar nekakšna programska pesem. Z njo Jerry Lee povzame svojo kariero in potrdi tudi, da se še ne misli posloviti. Pod njegovimi prsti in z namerno nekolikanj utrujeno interpretacijo postane pesem skorajda pretresljiva izpoved osemdesetletnika, ki se še vedno ničesar ne sramuje (in maločesa boji). Kristofferson je podpisal že naslovno pesem prejšnjega Killerjevega albuma, na tej plošči pa Jerry Lee izvaja še njegovo Here Comes That Rainbow Again. Posegel je tudi po repertoarju Chucka Berryja (ob Little Queenie še Promised Land), Fatsa Domina (Sick And Tired), Boba Dylana (Stepchild, ki ga je Dylan izvajal na turneji leta 1978 pod naslovom Am I Your Stepchild) in Johnnyja Casha Folsom Prison Blues. V njem po stari navadi Jerry Lee prireja besedilo in se ogovarja: »When I was just a baby, mama told me: son, y’oughta be a good boy, Jerry, don’t mess around with no gun« … »All them women keep on movin’, that tortures rock’n’rollin’ Jerry Lee.«
Na plošči spet slišimo tudi kitaro Kennyja Lovelacea, bobne Jima Keltnerja, spremljevalni glas Vonde Shepard, v Kristoffersonovi Here Comes That Rainbow Again pritegne Shelby Lynne. Kot avtor se spet pojavi stari Killerjev prijatelj Mack Vickery, ki je v 1970 letih zanj spisal nekaj najboljših pesmi, denimo That Kind Of Fool. Ne manjka niti repertoar Jimmieja Rodgersa Blues Like Midnight. Z zaključno ognjevito Berryjevo Promised Land, ki bi jo lahko pustili v nekolikanj podaljšani različici, se album izteče in pod črto lahko zapišemo, da je kot celota močnejši od obeh predhodnikov, ki sta Killerja komercialno spet pripeljala pred raznoliko občinstvo. Morda gre za močnejši album prav zato, ker so gostje manj v ospredju kot v letih 2006 in 2010. Jerry Lee je spet glavni »chairman of the board«. Kar poslušajte Mississippi Kid Ala Kooperja, ako ne verjamete – zdi se, da poslušamo Jerryja Leeja na vrhuncu moči v 1970 letih, ne pa skoraj štirideset let pozneje, kar seveda pomeni, da je njegovo delo tudi dandanes še kako pomembno in referenčno. Kratka spremna beseda k plošči Petra Guralnicka spregovori o siceršnjih glasbenih adutih protagonista, o katerih sicer ni nikoli nihče podvomil, in s samo ploščo se le še potrjujejo.
Morda ob tem še tole: v pesmih Blues Like Midnight in Folsom Prison Blues poprime za kitaro tudi sam Jerry Lee, kar nas spomni na tisti prosluli koncert iz leta 1969 v Torontu, ko tedaj fizično in tudi sicer še nekoliko bolj divji Jerry Lee množici po brezompromisnem nabijanju na klavir naenkrat spregovori: »Naj vam pokažem, kako dober sem na kitari!«
