Gallusova dvorana Cankarjevega doma, 11. december 2014
Keri-Lynn Wilson, dirigentka, solisti in pevska zbora
Slovenska filharmonija (SF) se je s šefinjo dirigentko Keri-Lynn Wilson za zadnji abonmajski koncert leta 2014 velikopotezno lotila Beethovnove Devete simfonije v d-molu, op. 125. Pri izvedbi so se orkestru pridružili še solisti: sopranistka Maida Hundeling, mezzosopranistka Barbara Kozelj, tenorist Marius Vlad in basbaritonist Thomas Gazheli ter združeni pevski korpus Slovenskega komornega zbora (Martina Batič) in Mešanega pevskega zbora Akademije za glasbo (Sebastjan Vrhovnik). Pred Beethovnom pa je s krstno izvedbo novonaročene skladbe obeležila še 60. jubilej Alda Kumarja, ki ga marsikdo dobro pozna kot plodovitega in uspešnega skladatelja, med drugim tudi zborovske in filmske glasbe (posebej mi je v spominu ostala njegova glasba za film Pod njenim oknom).
Kumarjeva skladba Triluna je bila glasba mnogih nasprotij in kontrastov. Skladatelj jo je pisal poleti “na travniku ob reki Idrijci, ki je iz dneva v dan kazala svoje drugačne podobe”. Po jeznem uvodu je zazvenelo negotovo, ambivalentno vzdušje, ki so ga prepletala pihalna valovanja in – vsled vseskozi premišljene orkestracije – zanimive (so)zvočnosti. Na trenutke je skladba zazvenela dramatično, filmsko (kakopak) in z močno ritmiko, ki me je spomnila na Holstov Mars in poskrbela tudi za decibelski vrhunec. Zanimiva epizodičnost je glasbo popeljala od grozeče glasnih do misteriozno tihih odsekov. Kumar zna bogato barvitost velikega simfoničnega orkestra izkoriščati zares spretno in polno, navdušil je tudi konec skladbe, ki je po crescendu skupaj z glasbo potihnil v nič.
Neprecizni začetek Beethovnove Devete z intonančnimi pomanjkljivostmi ni izzvenel najbolj obetavno. Zvočna slika se je sčasoma sicer izboljšala, pogrešal pa sem več pozornosti in predanosti skupni igri. Wilsonova je dirigirala brez partiture in energično, pri vrhuncu I. stavka pa ji je pričakovano umanjkala tista beethovnovska dodana vrednost (pravi brio, fuoco…), ki so jo v polnosti resnično sposobni doseči samo nekateri dirigenti. Težave z disciplino skupne igre so se nadaljevale v II. stavku, zato tudi ta ni bil preveč prepričljiv in ob dejstvu, da je orkester SF ob Beethovnu zvenel že mnogo bolje, je jasno, kje je (bila) težava. Po lepem in dinamično dobro uravnoteženem začetku III. stavka s pohvalnimi prispevki zares izvrstnih pihalnih solistov, ki jih premore SF (tokrat Matej Grahek, Dušan Sodja, Jurij Jenko, Zoran Mitev) je pristop postopoma postal preveč monoton in ziheraški, brez pravega žara in s premalo energije, čeprav so bile posamezne linije lepo izpeljane – torej, bi se dalo narediti bistveno več in bolje. Ko se je od violončel in kontrabasov prek godal do tutti orkestra vendarle oglasila Oda radosti, je bila njena gradacija dobra, pevski kvartet pa prezenten (posebej gre izpostaviti Gazhelija). Navdušil pa je odlično pripravljeni veliki mešani pevski zbor, ki je bil vseskozi v dobrem dinamičnem ravnotežju z orkestrom, kar Wilsonovi nedvomno govori v prid, saj dober balans na koncu dotične simfonije dirigentom ne uspeva preveč redno.
