Otis Rush : All Your Love I Miss Loving. Live at the Wise Fools Pub, Chicago 1976 (Delmark, 2006)
Brez zezanja. Tole je mišljeno do konca resno, zaljubljeno v blues, v Chicago, ki ga ni več, a iskreno povedano, tudi ni jasno, zakaj bi to obžalovali. Ni bil boljši, tudi slabši ne od današnjega. Otis Rush je s komadom »All Your Love (I Miss Loving)« naredil enega zadnjih, impozantnih, norih, nesrečnih, zatolčenih, ampak tudi dvoumno radostnih blues štiklcov, ki jim zares lahko rečeš, da zadanejo in se zraven ob vsej mizeriji nanje da zaplesati. Jok in gib telesa zraven, stok in muzanje, ječanje in vihravost. Ma, blues komad.
Zahodni Chicago je bil mlajši črnski povojni geto od starejšega na jugu mesta. Tam so v petdesetih letih gor rasli in igrali blues mlajši črnski pobje, sami rezki električni kitaristi in pevci soulovskih glasov: Magic Sam, Buddy Guy, Luther Allison in Otis Rush. Ker so poslušali tako B.B.-ja Kinga kot sodobni soul, so jim pridali ime »West Side Soul«. Morda je bil to zares zadnji moderni blues v mestu, emocionalen, ognjevit, navit, speven in rezek, mehak in zrnat. Otis Rush je že v petdesetih posnel komad, ki so ga za njim igrali mnogi: »All Your Love«. Spet je zraven pezdun pezdunov, Ike Turner – druga kitara in tisti molovski prismuk v arpedžu, ob katerem se ježi vse, kar je ježavega. Rush je v polni formi, kar je bila zanj po burnih začetkih in osebnih preganjavicah redkost, leta 1976 odigral v majhnem chicaškem klubu, kar je zabeležila založba Delmark in objavila na živem albumu leta 2006. To je blues v živo, kakor mora zveneti in dati. Morate mu pustiti, da obrne, pljusne, zacvrči in zaščemi v hrbtenici.
Rush je prišel z ameriškega Juga podobno kot večina prišlekov po drugi svetovni vojni, točneje, iz Mississsippija. Prve komade je snemal za manjšo neodvisno založbo Cobra, ki je s singlicami nekaj časa zasipala džubokse in še lestvice R&B-ja, se pravi rhythm and bluesa (da ne bi kdo česa zamešal z današnjim mezganjem pod tem novim nazivom za brezdušno »race music«, kar seveda nihče noče priznati, da je). Nabor Rushevih komadov za singlice, ki jih je za Cobro snemal od 1956 do 1958, je preprosto nekaj najfinejšega, kar je dal chicaški blues tistega časa.
I Can’t Quit You Baby iz 1956 je bi singel, s katerim se je zavihtel na lestvico, iz teh let je dobro zatolčen Double Trouble, seveda All Your Love, pa še kaj bi izkopali. Rush je bil levak, kar nekaj dobrih strunarjev je bilo, Albert King pa Jimi Hendrix (da ne bi pozabili, da je bil tudi on del širše zgodbe). Ni bil virtouz kot Budday Guy, a za naše pojme bolj odbit, pa spet ne toliko kot nadarjeni Magic Sam. Luther Allison je nekje med vsemi.
Dobro je slišati album, ki je narejen v manjšem blues klubu v Chicagu, je solidno posnet in prenaša nekaj, česar Rush ni in ni zmogel postaviti na albume, čeprav ima spodoben kazalog albumov.
Ravno zato se poklanjamo Otisu Rushu (je letnik 1935), ki je še živ, a po kapi ne nastopa več. Eden najbolj finih električnih bluesmanov, ki je znal pogladiti struno in jo upogniti, s tonom, ki je emocionalen, in glasom, ki se je odpiral v soulovski krik. Pa srečno novo leto z bluesom.
Nizamo kos za kosom z živega albuma, a najprej »originalna All You Love«, da se ve, o čem je tule govor. Pa še I Can’t Quit You, Baby na TV-ju, da bo še slika, kot se šika. Aaahhh.
