Mitja Reichenberg
V poklon geniju, v svarilo svetu
Igra imitacije (The Imitation Game, Morten Tyldum, glasba Alexandre Desplat, 2014)
Film Igra imitacije je pravzaprav ob filmu Birdman (Alejandro González Iñárritu, 2014) eden velikih favoritov letošnje dirke za oskarje. S kar osmimi nominacijami (za film, za glavno moško vlogo /Benedict Cumberbatch/, za stransko žensko vlogo /Keira Knightley/, za režijo /Morten Tyldum/, za predelavo scenarija /Graham Moore/, za montažo /William Goldenberg/, za produkcijo /Maria Djukrović in Tatiana MacDonald/ ter seveda za filmsko glasbo /Alexandre Desplat/). Prav slednja nominacija nas vsekakor najbolj zanima, čeprav je tudi na tem področju letos kar precej tesno. Za oskarja za filmsko glasbo se namreč ob filmu Igra imitacije potegujejo še Interstellar (Hans Zimmer), Mr. Turner (Gary Yershon), Teorija vsega (The Theory of Everything, Jóhann Jóhannsson) in Desplat proti samemu sebi še s filmom Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel). Čez dober mesec bo popolnoma jasno, kdo je bil v ciljni ravnini najbolj uspešen – do tedaj pa je potrebno počakati in ugibati, razmišljati, poslušati.
Povejmo nekaj o filmu: zgodba se prične dve leti pred Turingovim samomorom, torej pozimi leta 1952, ko britanska policija vstopi v dom matematika, strokovnjaka za razvozlavanje šifer in vojnega junaka Alana Turinga (Benedict Cumberbatch), da bi raziskali prijavljen vlom. Namesto tega na podlagi obtožbe »nespodobnosti« primejo kar Turinga samega, kar privede do obsodbe zaradi homoseksualnosti, takrat hudega kazenskega prestopka. Policija se seveda ne zaveda, da so obtožili pionirja sodobnega računalništva. Kot sijajen vodja z vseh vetrov nabrane skupine akademikov, jezikoslovcev, šahovskih prvakov in tajnih agentov je namreč zaslužen za razvozlanje šifer nemškega kodirnega stroja Enigma, ki je med drugo svetovno vojno veljal za nezlomljivega. Tudi Turing sam je izdelal stroj, vendar ta stroj ni bil nikdar izpopolnjen, čeprav je spodbudil precej obsežno raziskovalno delo na tem področju. Ta ‘mašina’ je bila znana kot ‘Turingov stroj’, dandanes pa bi temu rekli preprosto ‘računalnik’. Sicer pa je bil Alan (Mathison) Turing (1912-1954) angleški matematik, znan predvsem kot kriptograf in oče sodobnega računalništva. Njegovo delo z naslovom ‘On computable numbers’ (iz davnega leta 1937) je še danes nekakšna biblija za vse, ki se podajajo v svet računalniške znanosti in pri tem ne smemo pozabiti njegovega prototipa za računalnik z imenom Colossus. Med njegove velike uspehe na področju šifrirnih sistemov lahko štejemo razbitje Enigme, ukvarjal pa se je tudi z Fibonaccijevimi števili pri rastlinah. Po tedanji angleški zakonodaji je bil kot homoseksualec obsojen, imel pa je na izbiro zapor ali kemično kastracijo. Odločil se je za slednje, izgubil službo kriptografskega svetovalca ter 7. junija leta 1954 naredil samomor z jabolkom, potopljenim v ciankalij. Zanimiva je špekulacija, da je logotip podjetja Apple z odgriznjenim jabolkom poklon temu geniju – a iz zapisov Steva Jobsa vemo, da gre za poklonil Sokratu, ki bi naj storil ukazan samomor tako, da je pojedel jabolko, prepojeno s strupom trobelike. In ne, kakor nekateri viri zapisujejo, da jo je popil.
Film Igra imitacije je napet in pretresljiv portret sijajnega genija, a tudi zapletenega možakarja, ki je pod neverjetnim pritiskom pomagal prej končati vojno in s tem rešil na tisoče življenj, pri tem pa ostal eden največjih neopevanih junakov Velike Britanije. Ob Cumberbatchu nastopajo še druga, kar znana imena velikega platna: tukaj je njegova zaveznica in sodelavka Joan Clarke (Keira Knightley), pa Hugh Alexander (Mathew Goode), detektiv Robert Nock (Rory Kinnear) ter kolega John Cairncross (Allen Leech). Filmsko glasbo je, kakor smo že napisali, ustvaril Alexandre Desplat (rojen 1961).
Alexandre Desplat je eden zanimivejših skladateljev zadnjih let. Za seboj ima več kot 150 filmskih partitur, med katerimi moramo opozoriti vsaj na Nedolžne laži (Innocent Lies, Patrick Dewolf, 1995), Minuta tišine (Une minute de silence, Florent-Emilio Siri, 1998), Syriana (Stephem Gaghan, 2005), Nenavaden primer Benjamina Buttona (The Curious Case of Benjamin Button, David Fincher, 2008), Mlada luna (The Twilight Saga: New Moon, Chris Weitz, 2009), Kraljev govor (The King’s Speech, Tom Hooper, 2010), Harry Potter in svetinje smrti – 1. in 2. del (Harry Potter and the Deathly Hallows; Part 1 & Part 2, David Yates, 2010, 2011), Argo (Ben Affleck, 2012), ter najnovejše Neuklonljiv (Unbroken, Angelina Jolie, 2014), že omenjeni Grand Budapest hotel (The Grand Budapest Hotel, Wes Anderson, 2014) in pa Godzila (Godzilla, Gateth Edwards, 2014). Kakor vidimo, je bilo preteklo leto zanj eno bolj ustvarjalnih. Poslušajmo torej partituro, ki jo je tokrat namenil filmu Igra imitacije.
Prva tema je tako rekoč tema celotnega filma – njen naslov je The Imitation Game. Vsebuje vse, kar potrebuje filmska glasba: svojo naracijo in tempo ter logično sestavljeno melodično in harmonsko strukturo. Nad ostinatnim basom se pne godalna melodija, s katero se gledalec hitro poistoveti – in tukaj je seveda še klavir, ki ne sme biti zamolčan. Desplat nadaljuje s temo z naslovom Enigma, v kateri se klavirski toni skoraj spopadajo z višino na robu klaviature. Toda godalni clustri, s katerimi polni harmonsko nelagodje, so vsekakor tisti, po katerih se je potrebno zgledovati. Njihov namen ni pripovedovati, kaj enigma je, temveč sámo enigmo prezentirati. Vse, kar se nato zgodi, je pizzicato. Kakor bi šlo za takšno malenkost, ki zazveni in se nato oddalji od svoje lastne materije. Kakor matematika, logika in kakor uganka sama. Sledi Alan – tematska melodija, posvečena Turingu. V filmu se pojavlja še večkrat, predvsem pa je zgrajena iz fragmentov osnovne teme (z njo si deli tudi perpetuum figur v basu in pa klavirsko drobencljanje). Dejstvo je, da je Desplat zgradil celoten film na precej minimalističnih vzorcih, s katerimi lahko ob vsakem času dosega odlične dramske poudarke.
Sledi glasba U-Boats, nekakšno bolj temno obarvana rapsodija, nato pa Carrots and Peas. Gre za izpovedno, epsko partituro, v kateri zazveni Londonski simfonični orkester z vso svojo mehkobo in globino. Naslednja skladba je, kakor nadaljevanje prejšnje, zvočni Mission. Turing se je zavedal svojega znanstvenega poslanstva in mu je bil pripravljen do svojega bridkega konca tudi slediti. Celotna glasbena pripoved se nato prevesi v Crosswords, prvo takšno glasbeno sodelovanje v iskanju magičnih šifer, s katerimi se da odkleniti skrivnosti. Ksilofon, ki ga Desplat uporabi za osnovno glasbeno noto, je več kot posrečeno glasbilo, saj nam skupaj s klavirjem ponudi hitre in natančne udarce, kakor morajo biti misli, ki iščejo iglo v senu. Temu sledijo deli Night Research, nato Joan in Alone With Numbers, za katere lahko zapišemo, da sodijo v film kot nevidni pripovedovalec tega, kar nam ponudi sicer slika, a jo toliko bolj oplemeniti. Predvsem Alone With Numbers je s svojim solističnim klavirskim tonom glasbena tema, ki se jo da prepoznati tudi po ogledu filma.
Desplat se nekoliko bolj orkestralno razživi v delu The Machine Christopher, nato pa sledi Running. Slednje je skoraj tipična glasbeno-filmska pripoved, zvesta sliki in žalostni zgodbi genialnega Turinga. Tudi del The Headmaster se ne oddalji od svojega filmskega okvirja, morda nam le da slutiti, da svet ni le eden – da brez dvoma obstaja vsaj še svet, v katerem živi, čuti in ustvarja Alan Turing. In ta svet ni prav posebej prijazen, pa tudi ne preveč povezan s svetom, v katerem živi večina ostalih ljudi. Turingova samotnost je tudi samotnost njegove spolne usmeritve, a to je zagotovo druga zgodba in mnogo manj povezana z znanostjo. Sledi Decrypting, precej sunkovita in uspešna glasbena tema, v kateri se Desplat zagotovo počuti dobro. Filmu daje zalet in pogon, nadaljuje pa se v A Different Equation. V njej se tudi izpoje in napove skoraj neizbežno pot: Becoming a Spy. V tem delu imamo nekoliko drugačnega Desplata: manj neposrednega in mnogo bolj premišljenega, v globoka godala zagledanega mistika, ki ustvarja temnost filmske podobe glavnega junaka.
Morda je ena bolj trpkih glasbenih tem tista, ki ima naslov The Apple. Vemo, da se je Turing tako zastrupil, vendar nam je lahko žal bolj za človekom, kakor pa za njegovim genialnim umom. Na koncu se lahko vprašamo, če ni sila njegovega velikega matematičnega raziskovanja bila pravzaprav potlačena sila, s katero si je tako izredno želel ljubiti. Tako je nadaljevanje Farewell to Christopher nekakšen hommage razmišljanju, ki je vodilo Turingovo življenje. Ali ni življenje samo največja uganka, nerešljiva križanka, magična formila, enigma duha? In prav tedaj se klavir ponovno oglasi kot glas vesti, s katero je možno vedno računati.
End of War je tipična filmska glasba, s katero se Desplat podpisuje že nekaj časa, nato pa Because of You, ki nekoliko spomni na uvodne takte filma. Trpek klavirski ton se spremeni v ton harfe, kar morda samo še bolj poudari oddaljenost idej, s katerimi je Turing opremil svoje zanamce in omogočil razvitost današnje računalniške realnosti. In končno je tukaj Alan Turing’s Legacy, torej njegova znanstvena zapuščina. Tudi film se pokloni temu in pokaže na pomembnost njegovega raziskovanja. To, da je naredil samomor, ga resda na neki način uvršča med tiste, ki so obupali, vendar ga hkrati postavlja tudi med velike ume, brez katerih bi bil današnji svet zagotovo popolnoma drugačen. Izid druge svetovne vojne pa tudi.
