Skandinavski jazz v zadnjih letih dodobra spoznavamo na domačih odrih, a danskih glasbenikov doslej (vsaj v nekaj zadnjih, s koncerti izredno bogatih sezonah) nismo gostili. Tokrat se nam v dveh slovenskih prestolnicah (v Ljubljani v torek, 28. 9., na začetku jesenske sezone Cankarjevih torkov, ko nastopi še Lovro Ravbar Quintet, in dva dni kasneje v Mariboru, na Malem odru Narodnega doma) zahvaljujoč prizadevanjem danskih institucij (JazzDenmark, tukajšnja ambasada ipd.) in lokalnih organizatorjev ponuja možnost spoznati eno izvirnejših tamkajšnjih zasedb, kvintet Radiostar iz Københavna. Tisti, navajeni na bolj svobodnjaške muzike s severa Evrope, bodo najbrž vihali nos, dvignili obrvi in zatisnili ušesa, ko bodo prebrali, da izraz Radiostar poimenujejo “jam session Neila Younga in Charlesa Mingusa v kleti Toma Waitsa” ali celo “Beatles jazz” in tudi “americana z dvema saksofonoma”, kar pa kajpak ne pomeni, dain ponujajo zvrhano mero izvirnosti in nekonvencionalnosti.
Čeprav so lahko tovrstne opredelitve izmuzljive ali pa pretirane in napihnjene, moramo povedati, da zgornji opisi ne le držijo, ampak so celo zelo posrečeni. Resda sta v ospredju, kot je že v enem od opisov omenjeno, dva saksofona, a ima nadvse pomembno vlogo tako v zvoku kot v sami strukturi glasbe električna kitara. Le-ta velikokrat vpelje komad v folk-rockovskem ključu, z rezkimi akordi; ko pa jo slišimo iz ozadja, pa se poleg rocka in folka spusti tudi v countryjaško prebiranje strun. Vodja benda Michael Blicher, saksofonist in multiinštrumentalist ter skladatelj, ima dobro uho za parjenje folk-rocka in jazza. Lenobni, sanjavi saksofoni, kakor da bi peli pesem – tudi takrat, ko ne slišimo pevke Marie Fisker, ene od gostov na albumu, ki se z nežnim raskavim glasom oglasi v nekaj pesmih. Bend lepo in elegantno pelje svojo glasbo od sanjavega, eteričnega folkovskega vzdušja (nekajkrat “povlečejo” na Morphine!) do žgočega jazzovskega špila, ki je kot nalašč za intimno klubsko vzdušje. Najbolje pa zveni, ko saksofona tulita v najboljši maniri “honkerjev”, ritem sekcija brenči in pumpa, kitara joka v “ribotevskih”, to je pokvečenih, “zadenfanih”, našpičenih in poskakujočih kitarskih linijah, nam pa se zdi, da bo res zdaj zdaj odnekod zabrundal še dobri stari stric Tom.
