Dvojec brez krmarja Two Gallants iz San Francisca trka na naša vrata s petim albumom in nas v četrtek, 5. novembra 2015, vabi v zagrebško Močvaro. Po treh letih diskografskega mirovanja sta kitarist Adam Stephens in bobnar Tyson Vogel izcedila še eno mo(go)čno in brezkompromisno avtorsko delo, za katero si je vredno vzeti čas.
Že z naslovno, otvoritveno skladbo albuma, prestrelita s prebliskom, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima, saj We Are Undone kot da bi karikirala hit Black Keys Lonely Boy z ljubosumnim Jackom Whitom na čelu. In medtem ko se ogroženi Jack White očitajoče prepira z Danom Auerbachom glede avtorstva, Two Gallants ne skrivata, da so njuna črpališča globoko v ameriški ljudski glasbi. Nista inovatorja, ampak zgolj zvesta sledilca in posledično nadaljevalca bogate glasbene tradicije svojih predhodnikov. Ob bluesu je njuna izpovedna godba prepojena s countryem in folkom na garažno-punkovsko potenco, kar se brez vsiljivosti in skladno z njuno ježo nadaljuje skozi samo ploščo.
Po poskočnem uvodu, ki ga ob We Are Undone tvorita še nabriti zlepljeni pesmi Incidental in Fools Like Us, se plošča umiri s pogrebno koračnico Invitation To The Funeral, po kateri sledi niz skladb, ki niso na prvo žogo, ampak nas omamljajo z western otožnostjo. Ta se v predzadnji Murder The Season/The Age Nocturne sprevrže v čustveni izbruh, ki ga spet pomiri zaključna žalostinka There’s So Much I Don’t Know.
Če predzadnji album The Bloom and The Blight iz leta 2012 velja v diskografiji Two Gallants za najbolj predvidljivega in povprečnga doslej, novi, peti album zveni prerojeno. S svežino, nepretencioznostjo, iskrenostjo in neobremenjenostjo sega po presunljivosti master kosov kot ostajata albuma What The Toll Tells iz 2006 in Two Gallants iz 2007 ter vrača popolno zaupanje v ta tandem, ki je poln emocij in tankočutne prodornosti, predvsem pa najbolj uravnovešen doslej.
