Mitja Reichenberg

007 ponovno vstaja

Spectre (Sam Mendes, glasba Thomas Newman, 2015)

Bond, James Bond je ponovno tukaj. Spectre je že štiriindvajseta filmska pustolovščina o najslavnejšem tajnem agentu na svetu. Bondovi oboževalci in vsi, ki so uživali v predhodnem filmu Skyfall (ki je z več kot milijardo dolarjev zaslužka po vsem svetu postal komercialno najuspešnejši Bondov film vseh časov), so po treh letih končno dočakali nov del Bondove odisejade. Filmov o Jamesu Bondu ni treba posebej predstavljati, saj gre za eno najdolgotrajnejših filmskih franšiz v zgodovini filma in šteje že več kot 50 let. Poleg tega, da so se v filmih skozi leta pojavila nekatera izmed največjih igralskih imen vseh časov, je postala franšiza Jamesa Bonda prepoznavna tudi po pesmih, ki spremljajo vsak film. Novo, glavno pesem za film Spectre, ki ima naslov Writing’s on the Wall (in je bila objavljena pred nekaj dnevi), je posnel britanski zvezdnik in dobitnik štirih grammyjev Sam Smith. V videu, stoječ ob krstah z britansko zastavo, nas zgodba postavi nazaj v čas filma Skyfall, kakor bi šlo za neljub spomin pobojev znotraj MI6. Morda pa res.

Agenta 007 je tokratna pot privedla do njegovega najzloglasnejšega sovražnika in tajne organizacije SPECTRE. Zaradi skrivnostnega sporočila iz preteklosti se agent Bond (Daniel Craig) poda na skrivno misijo v Mehiko, pot pa ga nazadnje pripelje v Rim, kjer spozna Lucio Sciarro (Monica Bellucci), lepo in nedotakljivo vdovo razvpitega zločinca. Bond se vtihotapi na skrivno srečanje, kjer odkrije nevarno organizacijo SPECTRE. Max Denbigh (Andrew Scott), novi vodja oddelka za državno varnost v Londonu, se medtem sprašuje o upravičenosti Bondovih dejanj in o tem, ali je MI6, ki ga vodi M (Ralph Fiennes), sploh še potreben. Bond se na skrivaj obrne na Moneypenny (Naomie Harris) in Q-ja (Ben Whishaw), da bi mu pomagala najti Madeleine Swann (Léa Seydoux), hčer Bondovega dolgoletnega sovražnika G. Whita (Jesper Christensen), ki utegne imeti ključ do razkritja organizacije Spectre. Kot hči morilca Madeleine razume Bonda bolje kot kdorkoli drug. Bond se začne približevati jedru organizacije SPECTRE in ob tem odkrije srhljivo vez med sabo in sovražnikom, ki ga išče (dobitnik dveh oskarjev Christoph Waltz). Sicer pa je tudi celotna ekipa (razen nekaterih posameznikov in posameznic) enaka, kakor je bila pri Skyfall. Režiser Sam Mendes je za svojega komponista ponovno določil Thomasa Newmana – in tako zagotovil kontinuiteto filmske podobe skozi glasbo.

Thomas Newman (rojen 1955) je nominiranec za kar 12 oskarjev za originalno filmsko glasbo, v svoji karieri pa je naredil več kot 100 filmskih partitur – kar ga nedvomno postavlja v sam vrh filmsko-glasbenih ustvarjalcev. Po filmu Skyfall (Sam Mendes, 2012) smo lahko njegovo glasbo slišali v drami Stranski učinki (Side Effects, Steven Soderberg, 2013), pa v komični biografiji Reševanje gospoda Banksa (Saving Mr. Banks, John Lee Hancock, 2013) ter precej dobri kriminalki Sodnik (The Judge, David Dobkin, 2014), z odlično zasedbo Robert Downey Jr. in Robert Duvall (kot sin in oče). Nekaj pozornosti je vzbudila tudi njegova lahkotnejša partitura za film Eksotični hotel Marigold 2 (The Second Best Exotic Marigold Hotel, John Madden, 2015), pred kratkim pa je na velika platna prišel tudi film Most vohunov (Bridge of Spies, Steven Spielberg, 2015), kjer je Newman pokazal nekaj svoje orkestracije v stilu Johna Williamsa. Saj vsi poznamo legendarno navezo Spielberg-Williams, ki traja že izredno dolgo. In tako je pred nami njegova partitura za film Spectre, ki ima tokrat kar 26 delov – in prav je, da ji prisluhnemo.

Prvi del ima naslov Los Muertos Vivos Estan, kar je nekakšno vprašanje o tem, ali so dejansko tisti, ki mislimo, da so mrtvi – pravzaprav živi. V skladbo je več kot odlično vgrajena več kot petdeset let stara glasbena tema James Bonda in zlahka jo prepoznamo v novi predelavi in novi luči. Seveda se ‘mrtvi’ vračajo – prav tako, kakor se vedno vrača tudi Bond in njegova misija reševanja britanskega imperija, lepih deklet in pravice. Sledi skladba Vauxhall Bridge, morda nekoliko manj ‘bondovska’, vendar prav zato tem bolj filmska. V njej Newman pokaže svoje čare, predvsem kar se tiče orkestracije in bistre izbire tematskega materiala. Skladba The Eternal City je ponovno domišljena reminiscenca Bondove teme, ki je zaznamovala vse filme. Newman se ji posveti prav nalahno, vendar popolnoma dovolj, da jo zapiše v filmsko dogajanje. Prvoosebna glasbena tema je Donna Lucia, namenjena Lucii Sciarro (Monica Bellucci), za sedaj najstarejši ‘Bondovi’ lepotici (rojena je leta 1964, kar pomeni, da je pred kratkim dopolnila 50 let!). V njej je milina, v njej je nekaj spoznavnosti notranje lepote – ki jo Monica nedvomno premore. Sledi A Place Without Mercy, torej prostor brez milosti – in Newman to naredi v dokaj jasni, kratki glasbeni maniri, ki jo nadaljuje v Backfire. Oboje je nekakšna toboganska ritmično-glasbena sekvenca, ki podpira sliko, dirke, streljačine in vse, kar pač sodi k temu. Naslednja skladba je Crows Klinik, kar je temna, mračna, mistična glasbena avantura, ki postavlja Bonda v dokaj neznano okolje. Nato pa The Pale King, široka in pompozna kompozicija, s katero se Newman poigrava preko slike, kakor bi šlo za simfonično rapsodijo. Glede na vsebinsko in žanrsko noto je morda prav to tisto, kar od glasbe ta film pričakuje.

Naslednja kompozicija je ponovno nekoliko ‘žensko’ obarvana: Madeleline. Nekaj glasbene skrivnosti in nekaj koketnosti, ki je namenjeno Madeleine Swann (Léa Seydoux), kot No2 Bond-dekletu ‘primerne’ starosti (rojena 1985). A kot se izkaže, ni vse v mladosti in v stasu. Sledi Kite In a Hurricane, izrazita glasba, narejena na zgodbo, nekoliko manj impresivna in značajsko izdelana. Tudi Snow Plane je namenjena bolj prikazovanju in podpihovanju akcije, kakor pa vsebini, trenutke večje prepoznavnosti pa najdemo v delu z naslovom L’Americain. Zakaj je temu tako, lahko samo ugibamo – vendar je Newman prisluhnil pravim zvokom filma, ki postavljajo celotno franšizo tja, kjer ji je mesto: z zvok ‘bondiade’, karkoli že vse to pomeni. Naslednja je Secret Room, manj opazna in bolj na sliko vezana kompozicija, ki se delno razvije v Hinx. S težjimi ritmičnimi vzorci zapolnjena glasbena tema se približuje sliki do te mere, da imamo večkrat občutek celo znamenite ritmične montaže, kar bi lahko pomenilo tudi to, da je režiser Sam Mendes znal prisluhniti komponistu (ponavadi je žal obratno) in narediti nekaj za filmsko glasbo. Newman je tudi predelal song Writing On The Wall in ga kot instrumentalno verzijo prav spretno vpletel v svojo partituro.

Prisluhniti velja še delu Silver Wraith, nekaj srebrnemu duhu podobnega – prav dobra kompozicija, ki vzbudi v gledalcu občutke tesnobe in nepričakovanega – žive Smrti. Šele A Reunion pokaže ponovno na prave tone in zvoke Bondovih filmov, ki so se od svojih začetkov premaknili bistveno bolj v dramo in akcijo, zato pa tudi Day of the Dead pomeni praznik (podobno, kakor je slavljenje minljivosti) in oživljanje dramaturgije kriminalke. Tempus Fugit (ali Čas beži) je prav res divja dirka na vseh nivojih, kar pa pripelje v Safe House, nekakšno varno hišo. Tukaj je glasba skoraj nepotrebna partnerka, vendar ji je Newman pač dodelil pričakovano, komentatorsko vlogo. Šele Blindfold je ponovna pot nazaj v film, kakor ga pričakujemo, primerno razvite glasbene ideje pa slišimo šele v Careless. Oba dela skupaj sta uravnoteženi enoti, ki nas popeljeta v (delno pričakovane) rešitve in s tem tudi v nove zaplete. Tako postane brezskrbnost pravzaprav nekakšna samoprevara – in sledi Detonation. Z glasbene plati morda preveč preprosto rohnenje in tik-takanje, vendar v filmu dokaj uspešna šablona, ki pomaga stopnjevati napetost in pričakovanje. In že je tukaj tudi drugi most: Westminster Bridge. To glasbeno temo bi lahko poimenovali hkrati kot herojsko in hkrati kot Bondovsko-izpovedno, saj se znana, zgodovinska glasbena tema pojavi kot krik, kot sled groze in izkušnje katastrofe. In takoj za tem: Out of Bullets – meditacija pred odločilnimi koraki. Glavna tema  z naslovom Spectre pa nosi Newmanov pečat drobne ritmike, zanimivega izbora glasbil in počasno položenih harmonij, preko katerih razberemo Jamesa Bonda, ujetega v usodo svojega značaja in želje po ljubezni – kljub njegovim včasih seksističnim izpadom, ki pa so bili bolj del preteklih, kakor pa sedanjih filmov.