Mitja Reichenberg
Kaj so o Wagnerju povedali Shaw, Mann in Adorno
Spisi o Wagnerju. Nova Gorica, Založba univerze, 2015
Očitno je, da ogenj, ki je nastal ob 200-letnice rojstva velikega nemškega poznoromantičnega komponista Richarda Wagnerja, gori še dve leti kasneje. Založba univerze v Novi Gorici je po prevodu Wagnerjevih besedil pod naslovom Opera in drama (prevod Simon Širca, 2013) posegla po tako rekoč največjih spisih, ki so označili in premišljevali Wagnerjevo življenje in delo. Gre za besedila Popolni wagnerjanec (Georg Bernard Shaw), Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja, Richard Wagner in Nibelungov prstan (Thomas Mann) ter Poskus o Wagnerju in O knjigi, ki je sprožila toliko razprav (Theodor W. Adorno). Tudi tokrat je prevoda naredil Simon Širca, ki je dodal še spremno besedo, opombe in podnapise k slikovnemu gradivu.
Prevajalec v svoji spremni besedi več kot odlično označi to zajetno zbirko tekstov (314 strani) in v uvodu pove, da Shaw v Popolnem wagnerjancu analizira Prstan kot prispodobo ali kritiko kapitalizma in industrijske revolucije. Ideje za Prstan so se začele porajati že mlademu Wagnerju, zaznamovanemu z anarhistično klimo dresdenske vstaje leta 1849, nato pa skozi desetletja dozorevale v nastavke celostne umetnine, ki mu je nikoli ni uspelo udejanjiti. Podobno miselno pot je nemara prehodil tudi Shaw, v svojem času eden najvidnejših socialističnih duhov, ki se je do jedra svojih prepričanj in idej “dokopal podobno kot Wagner, tako da se je v mladosti več kot o čemer koli drugem naučil o glasbi, v kasnejši šoli revolucije pa sejal divje seme mladostniških političnih grehov” in si nazadnje, oborožen s svojim dramskim mojstrstvom, drznil “dodati svoj komentar k temu, kar so doslej že napisali glasbeniki, ki niso revolucionarji, in revolucionarji, ki niso glasbeniki”. Shawa se torej s pričujočim prevodom predstavlja ne le kot ostrega kritika družbe, temveč tudi kot odličnega poznavalca in pronicljivega komentatorja operne glasbe in njene dramatske srži, o kateri je mogel sam kot izvrsten dramatik gotovo kvalificirano presojati.
Širca v nadaljevanju razloži zgodovinsko ozadje: leta 1932 (ob bližajoči se petdeseti obletnici Wagnerjeve smrti) je namreč münchenska podružnica Goethejevega društva pisatelja in nobelovca Thomasa Manna zaprosila za jubilejni govor. Mann je imel svoj slavni govor 10. februarja 1933 v vélikem avditoriju münchenske univerze in se z njim, ne da bi tedaj to vedel, poslovil od Nemčije, ki je že strmoglavljala v nacistično brezno. Mannova izbrušena, bogato diferencirana študija, ki jo je kasneje nekoliko predelal in razširil v končno obliko s spisom Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja, je izzvala ostre, nacionalistično zaznamovane odzive. Njihov vrhunec je bil pamflet Protest Wagnerjevega mesta Münchna, ki ga je približno dva meseca po predavanju podpisalo štirideset kulturnikov in drugih javnih oseb, tudi direktor bavarske državne opere Hans Knappertsbusch ter skladatelja Richard Strauss in Hans Pfitzner. Toda Mannove polemične misli je bilo seveda treba brati v kontekstu, vendar menda nihče od podpisnikov ni niti prebral Mannovega spisa niti poslušal njegovega govora, v katerem se je po lastnih besedah zaradi slavnostnega značaja predavanja namenoma odrekel še večji “psihološki ostrini”. Nekateri so zato kasneje svoje dejanje obžalovali in so se celo javno opravičili, vendar je bila škoda že narejena: Mann je tako rekoč čez noč padel v nemilost. Z jubilejnim predavanjem o Wagnerju se je podal na pot v tujino in se odločil, da z družino vred Nemčijo zapusti. Za marsikoga je Trpljenje in veličina Richarda Wagnerja najtehtnejša analiza Wagnerjevega genija, kar jih je bilo kdaj napisanih. Knjiga Spisi o Wagnerju se nadaljuje v zapis predavanja, ki ga je imel Mann 16. novembra 1937 na Univerzi v Zürichu ob uprizoritvi Prstana in ima naslov Richard Wagner in Nibelungov prstan.
V Poskusu o Wagnerju ni bil Adorno nič bolj prizanesljiv do nemškega glasbenega velikana kot Mann. V Wagnerjevem opusu je Adorno videl pomnik izjalovljenim idealom (marčne) revolucije, usedlino, v kateri sta do neprepoznavnosti združena odklanjanje sodobnega kapitalističnega ustroja sveta in po drugi strani sprejemanje prav tistih formalnih elementov in struktur, na katerih tak svet temelji. V iskanju ideoloških korenin nacizma se je Adorno spoprijel še z Wagnerjevim antisemitizmom in s to eksplozivno mešanico sprožil še silnejši plaz polemik kot Mann. Proti očitkom, da je na Wagnerja nebrzdano izlil tolikšen gnev, se je moral braniti zlasti po vojni, ko je poskušal svojo razpravo bralcem predočiti v manj črno-beli luči, pa vendar vztrajati pri kontrastih med črnim in belim. V ‘pojasnilu’ ob ponovni objavi (tokrat na str. 311) je zapisano: “Iz klasika tretjega rajha — edinega, na katerega so se oblastniki lahko specifično sklicevali — je nastala nacionalna travma. V sodobni nemški zavesti njegovo ime pomeni nekaj mučno nerazrešenega. Še vedno naj bi predstavljal nemško kulturo — pa vendar je v najbolj otipljivem smislu neločljiv od izbruha barbarstva. Vsa sodobna glasba se je razvila skozi upor proti njegovi prevladi — pa vendar pri njem že najdemo zasnovo za sleherni njen element. Pripisujejo mu estetsko veličino — pa vendar nista usodna njegova osebnost in mišljenje, temveč se njegove stvaritve same izkazujejo kot nekaj krhkega, ne da bi to vse do danes kakor koli škodilo njihovi moči.”
Tako je prevod vseh teh velikih spisov izšel končno tudi v slovenskem jeziku in ga lahko toplo priporočamo vsem, ki želijo natančneje razumeti in premisliti glasbo, ki jo je ustvaril Richard Wagner in s tem brez dvoma poskrbel za pomembne korake v glasbeni umetnosti 20. stoletja.
