Iz Springsteenovega tabora so letos napovedali dve zadevi: najprej dolgo pričakovano arhivsko zbirko posnetkov iz obdobja dvojnega albuma The River (1979-80), nakar so se razširile še govorice o novem studijskem albumu, ki naj bi bil že skoraj dokončan in naj bi izšel v letu 2016. O slednjem še nimamo česa reči, razen, da se ga nekolikanj bojimo glede na Springsteenove studijske izdelke zadnjih let, o prvem pa se je že pol leta širilo toliko različnih govoric, da je bolela glava. Se opravičujem – govorice o uradnem arhivu iz obdobja plošče The River, ki jo nekateri še vedno štejejo med najvidnejše Springsteenove dosežke, se širijo že poldrugo desetletje in sam Springsteen je o tem fenomenu nekajkrat spregovoril v medijih; da se namreč zaveda, da bo to nekoč treba storiti – ko bosta čas in volja za to.
Legenda, ki jo vsaj deloma potrjujejo tudi čisto empirična zgodovinska dejstva, govori, da je Bruce Springsteen po svetovni turneji v podporo albumu Darkness On The Edge Of Town leta 1979 šel v studio trdno odločen, da pristašev ne bo pustil čakati tri leta, kot se je zgodilo z izidom omenjenega albuma, ki je izšel približno tri leta za proslulim Born To Run. Vmes je precej igral in hodil na sodišče; končno osvobojen obveznosti po dogovoru s prvim menedžerjem Appelom je leta 1978 vzel stvari v svoje roke in napisal gomilo pesmi, od katerih jih je deset objavil na Darkness. Ta ni doživel takšnega uspeha kot Born To Run, čas pa je pokazal, da gre za eno resničnih Springsteenovih albumskih mojstrovin. Leta 2010 je iz arhivov pricurljala obsežna zbirka neobjavljenih posnetkov iz tega obdobja, o njih smo pisali tudi v Novi muski. Ko pa se je leta 1979 Springsteen s svojim E Street Bandom zaprl v studio, se je zgodba ponovila – pesmi so kar drle in okrog božiča 1979 je imel za iziti enojni album The Ties That Bind z desetimi pesmimi. A Springsteen ni bil zadovoljen, izid je preklical in se spet zaprl v studio. Iz še in še novega gradiva je končno sestavil dvojni album z dvajsetimi posnetki, ki je leta 1980 izšel kot The River. S singlom Hungry Heart, sprva namenjen za Ramonese, se je Springsteen končno pojavil na Top 5 Billboardove lestvice, album in turneja pa sta bila velika komercialna uspeha, ki sta tedaj tridesetletnega Springsteena ustoličila kot nosilca bakle klasičnega rocka. Iz tega obdobja so tudi prvi zares klasični dolgi monologi, ki so pozneje postali stalnica Springsteenovih nastopov, v njih pa je naslavljal vse, od lastne (tudi precej intimne) preteklosti do (socialne) sedanjosti, in to podpiral tudi z nesebično dozo predelav pesmi iz 1950 in 1960 let.
Ob vsem navdušenju nad albumom The River pa je s strogo pikolovskim očesom treba priznati, da gre za precej neizenačeno in zlasti prenapolnjeno stvaritev. Najboljše pesmi z nje zagotovo sodijo v vrh songwriterstva in dosežkov zgodovine popularne glasbe. Z njimi je Springsteen nadgradil izročilo tako raznoterih piscev kot so Hank Williams, Johnny Cash, Merle Haggard, Bob Dylan, Van Morrison in Jackson Browne, obenem pa je na že nekolikanj razčlovečeno sceno pripeljal zvončkljajoči zvok britanskih zasedb iz 1960 let in izročilo memphiškega rokenrola 1950 let. To je kompleksna zvočna pokrajina, ki veže nase precej malenkosti; te poslušalec ob igrivi poslušljivosti plošče zlahka prezre. A da ne bomo predolgi: res je, The River bi bil verjetno veliko boljši kot enojni album. Če bi se Springsteen znebil kakih osmih pesmi, zlasti rokenrolovskih pastišev, ki funkcionirajo na odru, v studiu pa ne najbolje, posebej besedilno ne, bi dobil precej bolj koherentno ploščo. A ne trdimo, da bi bilo bolje, ako bi leta 1979 izdal The Ties That Bind – ne, najbolj bi koristilo prečiščenje dotičnega dvojnega albuma. Vendar ob upoštevanju vseh okoliščin in tem, ki jih je Springsteen obdeloval, lahko razumemo, čemu ni izločil določenih pesmi in čemu celega kupa izločenih ni uvrstil. Tridesetletnik razen odra in pisanja ni imel resničnega življenja. Medtem ko so se člani E Street Banda poročali in si ustvarjali družine, je on ostajal sam z občasnimi spremljevalkami, a nobena zveza ni trajala dlje časa. Na The River prvič načne temo poroke in ustalitve – na prejšnjih ploščah so njegovi protagonisti bodisi bežali bodisi niso vedeli, kam bi sami s sabo, ujeti v sistemu, skorajda živi mrtveci. V pesmih kot so I Wanna Marry You, Drive All Night in Wreck On The Highway je prvič preizkušal svoje protagoniste v novih vlogah. Z izjemo zadnje pesmi, ki je filmsko naravnana in narativna, se umetniška plat poročne teme ni obnesla. Springsteen še ni bil zares pripravljen pisati o teh rečeh. To se je zgodilo šele sedem let pozneje na albumu Tunnel Of Love.
Med pesmimi, ki jih na albumu The River smemo šteti med mojstrovine, so poleg osrednje naslovne pesmi še Jackson Cage, Independence Day, Stolen Car in The Price You Pay. Med rokenroli je preživelo pet pesmi, ne preveč zanimiva (čeprav bodisi sentimentalna bodisi pomenljiva glede na bližajoči se odhod Stevena van Zandta čez dve leti) Two Hearts, pa še You Can Look, Ramrod, Sherry Darling in Cadillac Ranch. Zanimivo je, da sta pesmi Independence Day in Sherry Darling bili napisani že za prejšnjo ploščo, a ju je Springsteen pustil v predalu, čeprav bi vsaj prva odlično sedla na Darkness On The Edge Of Town, druga pa je čisto simpatična bar-bendovska zabavljica s pridihom “delavske” tematike, značilne za Springsteena iz tistega obdobja. Najbolj duhovita in tudi najboljša s kupčka se zdi proslula Cadillac Ranch, ki zveni zares iskreno v primerjavi s kako I’m A Rocker, ki jo upravičeno zelo hitro pozabimo.
Vseeno je Springsteen z The River dal pečat času in album se je dobro postaral. Z njega je ostalo precej pesmi. Letos je končno prišla tudi arhivska različica in to ob vsaj približno okrogli obletnici – petintridesetletnici izida plošče. Treba je priznati, da je izdaja lična. Štiri zgoščenke in trije DVD-ji so zapakirani posebej, dodana je še zajetna knjiga z eseji in fotografijami ter zvezek besedil v rokopisu kot faksimile. Nalašč za navdušence in zbiralce, ki za osemdeset evrov vsaj na videz dobijo obsežno paleto gradiva za glodanje. Žal pa ni vse tako enostavno. Springsteenov tabor je v zadnjih letih izmojstril umetnost prodajanja ene in iste robe ter ovijanja prepičle vsebine v ličen in privlačen staniol. Arhivska zbirka The Ties That Bind – The River Collection bo ne glede na pomembno zgodovinsko obdobje, ki ga pokriva, marsikoga prepeljala žejnega čez vodo.
Od štirih zgoščenk, ki jih dobimo v paketu, sta dve namenjeni remasterizirani različici izvirnega albuma. Springsteenov tabor je torej v zadnjih dveh letih izvirno ploščo prodal že tretjič! Spomnimo se na obsežno re-izdajo njegovih prvih sedmih albumov na zgoščenkah in LP-jih z naslovom The Album Collection 1973-1984 leta 2014. Eno leto zatem nam spet ponuja izvirni The River z izgovorom arhivske izdaje – poteza, vredna Polkovnika Parkerja. Podoben trik je izvedel tudi pri arhivskih izdajah Born To Run in Darkness. Ampak tisti, ki jih zanimajo arhivske izdaje, ne potrebujejo še izvirnega albuma. Ga že imajo in zanima jih, kaj je še ostalo v predalu. Kar zadeva ostanke, jih je bore malo glede na legendarne govorice o sedemdesetih ali osemdesetih pesmih, ki naj bi jih Springsteen posnel za dotični album. Dobimo 22 pesmi na eni zgoščenki, pri čemer je samo polovica res na novo uradno objavljenih. Preostalo pa … imate morda četvorno zbirko Tracks in trojno zbirko The Essential? Po hitri računici ostaja neobjavljena še slaba polovica pesmi, takih ali drugačnih, kar seveda pomeni, da nam Springsteen za drag denar ponuja to, kar pravzaprav že imamo, le da je tokrat integrirano. Za tiste, ki teh posnetkov še nimajo, bodo seveda dobrodošli, a nekako se zdi, da tisti ne bodo množično kupovali dotičnega arhivskega popotovanja po obdobju 1979-80. Po drugi plati pa je tu izvirna različica preklicanega albuma The Ties That Bind iz leta 1979, ki je tokrat objavljena prvič in je zgodovinsko precej pomembna in zanimiva. Prava (in edina prava) poslastica zbirke pa ni enourni dokumentarni film o nastajanju albuma, pač pa dvojni DVD s posnetkom koncerta (Tempe 1980). Gre za klasičen nastop Springsteena in E Street Banda s turneje The River, ki jo imajo mnogi še vedno za njegovo najboljšo. Če iščete kak rubin med biserčki – na sporedu je tudi Berryjeva No Money Down, vsaj kot nekakšen uvodni fragment v pesem Cadillac Ranch.
Enajst doslej še neobjavljenih posnetkov je vsaj zanimivih, a večinoma precej klišejskih, podobno kot v zbirki The Darkness. Zanimivi so zlasti s plati tekstualne reintegracije, posledično pa zlata jama za springsteenološko/glasbenozgodovinsko/komparativistično pretuhtavanje. Primer: večino besedila iz pesmi Party Lights je Springsteen leta 1981 prenesel v dodatno, avtorsko kitico predelave Waitsove pesmi Jersey Girl. Takih primerov je več, gre za klasične Springsteenove songwriterske postopke, ki se jih je naučil zlasti od Dylana. Pičlost zares novih outtakeov je morda upravičena z izgovorom, da gre pri preostanku za manj zanimive pesmi ali za različice taistih, že objavljenih, a to je blažev žegen na rano glasbenih zgodovinarjev: prav tak izgovor je zgodovinsko namreč docela neutemeljen.
Kaj je torej res novega v arhivski zbirki The Ties That Bind – The River Collection? Pravzaprav zgolj enajst “novih” pesmi iz predala, dvojni DVD s koncertom in preklicana plošča iz leta 1979. No, seveda, zraven je še velika količina fotografij in nekaj pisanja, ki ga ne gre prezreti. Legenda o Springsteenu kot nenasitnem ustvarjalcu, ki za vsako ploščo napiše sto pesmi in jih objavi desetino, torej nekolikanj zbledi. Seveda je tudi res, da Springsteenu ni treba objaviti vsega in da ima nedvomno zadnjo besedo pri tem, kaj bo priobčil in česa ne. A pričakovanja so pri Springsteenu zadnja leta praviloma vedno precej večja od ponudbe. In navsezadnje ljudem ne moreš za visok znesek znova in znova prodajati ene in iste stvari s pretvezo, da gre za nekaj novega – ali pa lahko, kaj vem. Čas je pravi, prazniki so tu. Da pa ne bomo preveč cinični, saj se lahko vsak sam odloči za ali proti, zaključimo tole paberkovanje z ugotovitvijo, da je zbirka The Ties That Bind po dolgih porodnih krčih končno tu – ni vse tisto, kar bi lahko bila, a če zaradi tega nočemo biti slabe volje, si oglejmo koncert in morda potuhtajmo, ali je Jon Landau imel leta 1974 vendarle prav. In za podpisanega je lastništvo zbirke upravičeno že zgolj zaradi zgoraj omenjene komparativistične plati.
