Na tretji koncert modrega abonmaja so naši filharmoniki povabili dva gosta, estonskega dirigenta Olarija Eltsa in rusko pianistko Lilyo Zilberstein. Če že program ni bil programsko idealno uravnotežen (kar se pri nas žal zgodi zelo redko), pa smo vsaj slišali dve moderni skladbi in dve “klasiki” v pravem pomenu besede.
Uvodna skladba, Testament – glasba za orkester Bretta Deana je postregla s klasično reducirano zasedbo orkestra, glasba pa je v hitrem tempu zvenela moderno, ritmično, z disonancami in glissandi, skratka s pričakovanimi kompozicijskimi prijemi glede na svoje korenine, pa tudi z nenavadno tehniko igranja na godala; kot “pizzicato z lokom/col legno” ter z loki brez kolofonije, ki dajejo škripajoč, rezek in oster ton. Skladbo je preveval občutek negotovosti, vzdušje nevesele glasbe pa so nekoliko razsvetlili citirani drobci Beethovna. Kontrabasisti so na svoja godala zaigrali tudi s palicami za timpane (sic!), glasbo, ki se ji je neprestano “nekam mudilo”, pa je zaznamovalo še žalostno zavijanje flavte in ostalih pihal; pozneje so se pridružila tudi trobila in zahteven part za šest timpanov.
Za klavir je nato sedla Lilya Zilberstein in z orkestrom izvedla Mozartov Koncert za klavir in orkester št. 9 v Es-duru, K. 271. Prvi stavek je postregel s premalo svežine, vedrine in na splošno “mozartovskega” občutka, suverena in muzikalna solistka pa je z gibko in tekočo izvedbo svojega parta h glasbi velikega skladatelja pristopila na pravi način. Izvedba počasnega (dejansko molovskega) stavka je bila prijetna, a nekam obotavljiva; tu bi se ozrl na preudarnega dirigenta, ki v tem smislu lahko pomeni tudi dvorezen meč. Zilbersteinova ob že dolgoletnem in utečenem glasbenem partnerstvu z Marto Argerich na slavno pianistko celo nekoliko vizualno spominja, nikakor pa zanjo pomembno ne zaostaja. Ob zadnjem stavku je postalo dokončno jasno, da je treba Mozarta znati in hoteti igrati bolj “našpičeno” in predano; naši filharmoniki pod pravim vodstvom to seveda zmorejo, Elts pa je bil takorekoč celo Mozartovo skladbo obrnjen izrazito proti I. in II. violinam in ker je bil zaradi solistke prostorsko še pomaknjen globje v orkester, je večini glasbenikov neprestano kazal hrbet, kar je imelo svoje neizbežne negativne posledice.
Pärtova skladba Silhouette za orkester in tolkala je zazvenela predvsem pärtovsko – kar pa seveda per se nikakor ni slabo! Tako smo slišali orkestralne zvonove, igranje na vibrafon z lokom, krotale oz. antične činele ter zares redko slišano igranje na tam-tam (gong) z lokom. Zazvenel je počasni pizzicatirani valček, vrhunec pa je z melodičnim materialom varčna skladba dosegla v odzvanjanju zvonov in grmenju velikega bobna.
Največje razočaranje večera je bila izvedba ene najbolj priljubljenih in najpogosteje izvajanih glasbenih del vseh časov, Beethovnove Simfonije št. 5 v c-molu, op. 67. Že znameniti uvod je bil slab, neusklajen in nestrasten – le kam se je izgubil predpisani con brio? Orkester se je razživel šele v drugi polovici stavka, dirigent pa se je (v velikem nasprotju z Dutoitom v zlatem abonmaju nekaj dni prej) premalo posvečal detajlom, npr. dinamičnim razmerjem med posameznimi pihali, s fraziranjem pa je občasno dajal občutek, da se mu nekam mudi; morda smo tudi zato slišali eno najhitrejšh in najkrajših izvedb zmagovitega zadnjega stavka. Res škoda, da je dirigent – obenem je treba nekoliko pograjati tudi orkester – k Beethovnu pristopil preveč rutinsko in ziheraško ter da si za simfonijo ni vzel več časa. Na koncu predora pa je le zasvetil tudi žarek upanja, saj je kljub obetom, da bomo slišali eno najbolj nenavdihnjenih izvedb, zadnji stavek kljub tempu vendarle popravil vtis tega abonmajskega koncerta, od katerega smo imeli pravico pričakovati več.
