Med ploščami(!) lanske bere ne morem mimo prvenca irskega Girl Banda, saj preveč hrešči, grize, napada in naostri ušesa. Obenem dublinski kvartet ni pokvaril dobrega vtisa, ki ga je pustil oktobra 2014 na koncertu v Komuni Kina Šiška. Kmalu po tem srečanju so fantje podpisali za Rough Trade, kar je pričakovanju dolgometražnega prvenca dolilo kanec zaskrbljenosti, da le ne bi podlegli “tržnim, marketinškim, kreativnim” ali drugim stranskim pritiskom, ki jim debitanti radi podležejo ob vstopu v areno. S Holding Hands With Jamie je Girl Band simbolično zaključil probojno fazo iz podtalja na piedestal zanimivejših in izzivalnejših imen aktualnega novega rocka, predvsem pa je ostal zvest samemu sebi. Ni odstopil od smeri, v katero je zaoral s predhodnimi robustnimi izdajami. Ni znižal potenciometra na svojem elektrošokerju.
Zamazan in za kakšen decibel pretih uvodni komad Umbongo je kot namerno podtaknjena past, da skladbo pojačamo in tako tudi samo ploščo. Girl Band se namreč (mora) posluša(ti) zelo naglas. Za razliko od klavstrofobije A Place To Bury Strangers nas Girl Band porine v psihozo, ki jo narekuje, tempira in spreobrača neuravnovešeni vokalist Dara Kiely. Njegovi psihopatski izbruhi so koktail podivjanega mladca Nicka Cava iz časov Birthday Party, pobezljanega Gibbya Haynesa, divjega Angusa Andrewa in destruktivnega Blixa Bargelda. Če v drugem Pears For Lunch trčita srboritost Liars in neotesanost Butthole Surfers, že v naslednji Baloo mlatijo skupaj divji Einstürzende Neubauten in raztrgani Pussy Galore. Kitarsko naelektrenost stopnjuje primitiven, pogostokrat kovinski ritem, ki tolče po nakovalu. Ko se že zazdi, da bo vse skupaj ušlo nadzoru, nastopi In Plastic, v katerem Girl Band trdo drži uzdo v rokah. Celo omili napadalnost, a živčnosti le ne more prikriti. Girl Band se giblje po tankem robu, zato so obrati sunkoviti in nepredvidljivi, udarijo naravnost pod rebra. Vseeno pa v nadaljevanju plošče preseneti občutek Girl Banda za dinamiko in samo dramaturgijo albuma, ki teče kot podmazana in napeta terapija. Z uvodno bas linijo v Paul zasmrdi po Mexican Caravan Butthole Surfers in še enkrat ne morem mimo namiga, kako je Holding Hands With Jamie na podobni frekvenci kot ponoreli Teksačani na ploščah Psychic… Powerless… Another’s Man Sac, Rembrandt Pussyhorse in Locust Abortion Technician. V to še trdneje prepriča kratka, zato pa toliko bolj razkosana in ponorela off-hard core numera The Last Riddler. Sledi blues Texting An Alien, v katerem izstopa subtilno strunarstvo, ki pa se že v Fucking Butter sprevrže v ponovno trganje strun in pršenje isker, a se po hudem stopnjevanju napetosti (ponorelnosti) le izteče v punkbluesovski maniri. Zaključni The Withch Dr. odzveni kot velik klicaj. Girl Band je na plošči Holding Hands With Jamie srborit, neprilagojen, eksploziven, nebrzdan, subverziven in na meji norosti. Nevarno.
