Če se zadnjih petdeset let niste spomnili na Jacka Scotta, je zadnji čas, da si osvežite spomin. Ognjeviti rock’n’roller v 1950 letih in subtilen countryjevski pevec balad v 1960 letih je zaradi pokončne glasbene drže bil deležen nekoliko manjše komercialne pozornosti, kot bi si jo zaslužil. Odličen pevec, avtor in kitarist je vsa ta leta nastopal, a ne kaj dosti snemal. Lani je presenetil z novim albumom in skoraj osemdesetletnik je potrdil kliše o dobrem vinu. Album je bil sprejet z navdušenjem in prepričljivo pristal tudi na lestvici petih najboljših plošč leta 2015 tukaj podpisanega.
V Kanadi rojeni glasbenik je bil v 1950 letih predstavnik detroitske rokenrolovske scene, med 1959 in 1964 pa je izdal šest albumov. Pričujoča nova plošča je njegov prvi album po Burning Bridges iz leta 1964, na kateri so bile zbrane pesmi, posnete v letih 1960 in 1961. Male plošče je snemal od leta 1957 in s štirimi prišel med prvih deset na ameriški lestvici najbolj priljubljenih plošč, dodatnih pet pa je poslal med prvo štirideseterico. Čeravno je do leta 1992 občasno še posnel male plošče, se z njimi praviloma ni uvrščal v zgornjo polovico lestvic, ostal pa je kultna glasbena osebnost med številnimi sledilci in pristaši rokenrolovske glasbe 1950 let in countrypolitanskega zvoka zgodnjih 1960 let, zlasti s pesmimi, kot so Leroy, My True Love, The Way I Walk, What In The World’s Come Over You in Burning Bridges.
Nova plošča prinaša dvanajst pesmi, večinoma izpod peres drugih avtorjev, Scott je podpisal zgolj dve, Wiggle On Out in Live Love And Like It. Produkcija ni nujno posodobljena in posledično cenena kot se rado zgodi pri “povratniških” ploščah starih legend, pač pa gre za svežo in Scottovemu slogu primerno zvočno opremo, ki zveni docela brezčasno, najsi gre za rockabillyjevsko Wiggle On Out ali pa za priredbe countryjevskih stalnic, denimo Woman (Sensuous Woman) Dona Gibsona in Honky Tonk Blues Hanka Williamsa. Na plošči med drugim najdete tudi vsaj zame najboljšo priredbo Elvisove Trouble in Ribbon Of Darkness Gordona Lightfoota. Trouble se tudi sicer zdi osrednja izvedba na plošči; ni težko dognati, čemu. Scott se je vedno ogibal zvrstnih oznak in tudi novi album ni izjema. Gre za glasbo z veliko začetnico, ne glede na to, ali jo zapremo v predal americane, countryja ali katere druge proslule zvrsti, ki ji, po Krpanu, večkrat “niti ne vemo imena”.
