David Bowie je preminil dva dni po uradnem izidu albuma, ki je že pred izidom dvignil precej pozornosti. Sedem atmosferičnih in eksperimentalno-rockerskih pesmi, a najprej smo brali o “vrnitvi h koreninam”, torej neke vrste “space-rocku”, s katerim se je Bowie proslavil konec 1960 let, ko je posnel Space Oddity in se k tej tematiki v velikem slogu vrnil kmalu zatem na proslulem Ziggyju Stardustu. Pa vendar pričujoči album ne pomeni zaključek tega kroga, ampak je kvečjemu spomenik minljivosti, spopadanja s končnostjo, ki se pri Bowieju seveda nikoli ne konča, saj bi bilo to prelahko. Tako naj bi bilo z vsemi velikimi umetniki: umrejo zgolj na videz. In novi album je zlasti spomenik rokenrolu, rockerski drži, s katero se je Bowie prebil skozi vse svoje faze (nikarte spet začeti s ”kameleonom”, lepo prosim!) in to potrdil z zadnjima studijskima albuma leta 2013 in letos.
“Poslovilno darilo,” smo brali. Nekolikanj preveč patetično za Bowieja, da bi držalo, kajne? Sploh zato, ker naj bi pred smrtjo posnel še nekaj novih pesmi in načrtoval še eno ploščo; Blackstar je bila namreč posneta v začetku leta 2015. Bowie se je morda res boril z boleznijo, stran od oči medijev in javnosti, a stežka gre verjeti, da bi tako lepo in gladko načrtoval svoj odhod s scene. Da bi sploh razmišljal o tem. Pričujoča plošča potrjuje, da to ni delo človeka, ki bi ustvarjal labodji spev, navkljub srhljivim verzom o nebesih s singla Lazarus, ki so jih po smrti vsi citirali. Gre bržčas zgolj za še eno njegovih mojstrskih projekcij, slutnjo bližajočega se konca, morda, a ne še takoj. Ne še zdaj.
Če je album The Next Day premešal in združil Berlin, Hamburg, britanske (podzemne) rockovske korenine, Ameriko, alter jazz in artrockovsko (lahko tudi brez art) atmosferičnost, izpeljano iz prislovične bowiejevske melodičnosti, je Blackstar mojstrska nadgradnja te sinteze v pesmih, kot sta naslovna Blackstar in omenjeni Lazarus, medtem ko se rockovska drža ves čas izklicuje v eni osrednjih pesmi, ‘Tis Pity She Was A Whore, pa tudi v Sue in I Can’t Give Everything Away. ‘Tis Pity ima na plošči posebno mesto; pesem s takim naslovom bi vzeli docela resno morda samo pri treh umetnikih: Bowieju, Tomu Waitsu in Marianne Faithfull. No ja, če bi jo zapela Lotte Lenya, bi to zagotovo tudi nekaj štelo. Pa ne gre za izgubljene ali celo mrtve duše, gre zgolj za stoičnost. Besedila seveda niso generično izgubljena v potrjevanjih “rdeče niti”, kot bi morda pričakovali; nikjer ni “petnajst mož na krsti mrtvega moža” ali “vesoljčka s prerezanim vratom”, se pa ves čas skozi ploščo sprehaja nekakšen bowiejevski ekvivalent botra Meseca iz Milčinskijeve Zvezdice Zaspanke. Da ne bo pomote, Blackstar ni nikakršna pravljica za otroke, a atmosferičnost, ki jo izžareva, je nalezljiva kot štetje tistega starčka, le da se pri Bowieju izteka v precej resnejše razsežnosti: sprijazniti se s smrtnostjo in hkrati verjeti v neskončnost rockerskega in posledično lastnega izročila, ki, tako ali drugače, pozna odgovore na vsa vprašanja, ne glede na to, kako retorična ponavadi ali praviloma so. Prav ta retoričnost v največji meri rešuje Bowiejev “koncept” pred dojemanjem plošče kot zaključek nekega poglavja, kot sintezo “vesoljskega vprašanja” v njegovem opusu ali kot sintezo vseh bistvenih filozofskih vprašanj, s katerimi se je spopadal skozi leta. Seveda, če album poslušamo posthumno, kar se je v največji meri tudi zgodilo, v njem najdemo cel kup “namigov”, ker jih hočemo najti, ker ta album naj bi pomenil točno to – zato, da bomo mirnejši, da bomo veseli, kakšno mojstrovino nam je genij pripravil za slovo.
Slovesa pa ni bilo. Zgolj odhod. In, vsaj kar zadeva ontologijo, zvrhana mera zrelosti pri spopadanju s slutnjo in z obravnavanjem te slutnje. Zato torej “Lazarus”, večna prispodoba vstajenja iz smrti, omniprezentna substanca, ki je hkrati tudi sinonim za rokenrol: večnost. Stoičnost. Duh, ki daleč seže, ne glede na to, kdo ga obudi nazaj v življenje.
Bowie spet ni razočaral niti pri opremi plošče; njena vizualna podoba bo najbolj učinkovita, če jo boste kupili na vinilni LP plošči. Spet je delo Jonathana Barnbrooka, ki je z Bowiejem sodeloval pri nizu predhodnih plošč: Heathen, Reality, The Next Day. Bela barva, če kupite CD, oziroma črna, če se odločite za LP. Zraven knjižica, ki prinaša besedila, svojstveno likovno domišljena. Črno na črni podlagi, a domiselno izpeljano. Za tiste, ki iščejo “namige”, bo dosti dela tudi z likovno platjo plošče. Vsi ostali bomo znova in znova obračali strani.
