Francoska igralka, model, pevka in glasbenica Lou Doillon je članica slavne družine; ali kot je sama povedala: “zmešane familije”. Je hčerka Jane Birkin in filmarja Jacquesa Doillona, polsestra igralke in pevke Charlotte Gainsbourg in modne fotografinje Kate Barry, polnečakinja Sergea Gainsbourga. Seveda se najdejo cmeravci, ki ji očitajo in radi navržejo, da ne bi uspela brez družinskega porekla. Sploh so se ti očitki nakopičili po prvencu Places (2012), za katerega je leta 2013 prejela prestižno francosko glasbeno nagrado Victoires de la musique za najboljšo pevko. Ob njeni drugi plošči Lay Low izpadejo takšni komentarji še bolj škodoželjni in predvsem kot prazne marnje – kaj bi ji vsi ti sorodniki, veze in poznanstva, če ne bi imela lastnega seskipila, karakterja in glasu.
Z umirjenostjo, dovršenostjo, eleganco in enostavnostjo tekočih in nikoli pretencioznih enajstih pesmi preprosto zapelje. V primerjavi s prvencem je plošča Lay Low za odtenek temačnejša. Bolj kot šanson stopi na plano soul-bluesovski pedigre, ki se fino prileže njenemu grobo žametnemu glasu. K lirični rock potenci pesmi veliko prispeva spremljevalni bend, v katerem posebej izstopa jedro kanadske zasedbe Timber Timbre. Prisotnost multiinstrumentalista Taylorja Swifta, basista Simona Trottierja in klaviaturista Mathieuja Charbonneauja se zdi odločilna za žlahtnost pesmi. Njihov tvoren in ustvarjalni pridonos k plošči Lay Low je primerljiv z odločilnostjo sodelovanja Amy Winehouse z Dap-Kings na plošči Back to Black. Pri kristusovih letih je Lou Doillon s pravimi fanti ustvarila songe, s katerimi zrelo in samozavestno stopa iz družinske sence. Predvsem pa ne počne nič pretresljivo prelomnega ali bombastičnega, le poje in igra ter nevsiljivo zleze v uho in tudi pod kožo.
https://youtu.be/tVMja-xH8r4
