Leta 2004 je Loretta Lynn za album Van Lear Rose dobila grammyja; album je produciral Jack White. Pri enainsedemdesetih je takrat dala jasno vedeti, da je njena bojna sekira še vedno odkopana in tako je tudi z najnovejšo ploščo, ki pušča daleč zadaj t. i. “country”, ki ga dandanes masovno producirajo za pop tržišče. Ne gre za kakršne koli “vrnitve h koreninam”, saj se Loretta Lynn od njih ni nikoli odmikala, gre zgolj za najnovejše poglavje v njeni zgodbi, ki ji jo je tokrat pomagal ustvariti John Carter Cash s pomočjo njene hčerke Patsy Lynn Russell. Mladi Cash je ego tokrat pustil doma in se plošče stare družinske prijateljice lotil na “rubinovski” način; izbiral je iz skorajda desetletne skladovnice posnetkov, ki sta jih z Lynnovo lepo počasi že od leta 2007 nalagala za vsak primer; nabralo naj bi se okrog sto posnetkov, za ploščo sta jih izbrala štirinajst.
Loretta Lynn bo aprila letos dopolnila štiriinosemdeset let in od plošče Van Lear Rose je minilo dvanajst let; vmes je izšlo kakih sedem večjih kompilacij, med drugim precej gospelovskega gradiva, in prav gospelovski duh je ta, ki se vije skozi sicer večinoma posvetno gradivo nove plošče, prežete z minevanjem in tuhtanjem o minevanju. Da ne bo pomote – Lynn je v odlični formi, po zagnanosti sodeč ji prav ničesar ne manjka in poslušalec ne dobi občutka, da bi se bližal konec, kot se je to dogajalo pri poznem opusu Johnnyja Casha, ko je pretresljivost in unikatost izvedb izvirala tudi iz poslušalčevega strahu, ali bo stari mojster zdržal skoz celotno pesem. Loretta Lynn je še vedno udarna in bojevita, izbor pesmi pa se skuša približati naslovu plošče, čeravno se nam ves čas zdi, da krog le še ni povsem zaključen. Pred protagonistko ni varno nobeno gradivo, bodisi njena lastna, prva pesem, ki jo je kdajkoli napisala, Whispering Sea, v uvodu katere bend spodbudi: “Let it rip, boys!”, bodisi standard Secret Love, znan z repertoarja Doris Day, ki pa v interpretaciji s častitljivo starostjo oborožene pevke zazveni kot nekakšna gospelovska hvalnica ljubezni s precej izkušenj in kančkom samoironije v glasu. Tu je tudi Fist City, Lorettina uspešnica iz leta 1968, tokrat predelana in z novim podtonom, kjer ne gre nujno za ohranjanje družinske sreče, pač pa za potrditev, da se pravi borci nikoli ne predajo. Na plošči gostujeta Willie Nelson in Elvis Costello, vsak v eni pesmi, ključno trojico pa sestavlja os Who’s Gonna Miss Me, Everybody Wants To Go To Heaven in In The Pines; tri pretresljive izvedbe, polne zavedanja konca, ki pa se s koncem vendarle spopadajo na način, da morda še ni treba kar koj onkraj. Pesem In The Pines nosi v sebi dolga desetletja izročila bluegrassa in countryjevskega bluesa, spomnimo se samo izvedb bratov Louvin in Leadbellyja. In čeprav bi nekaterim pesmim na novi plošči lahko rekli “tragične pesmi življenja”, je album pravzaprav hvalnica taistemu življenju z vsemi odtenki vred. Tako je tudi z izvedbo Elvisove uspešnice Always On My Mind. Produkcija je okej, tu pa ram rahlo sterilna, ne preveč, a ravno toliko, da kdaj pa kdaj malce udari čez, a to je John Carter Cash. Tehtnico uravnava prepričljiv, neolepšan Lorettin glas. Zasedba je ves čas na nivoju: zdaj bluegrassovska, zdaj udarno outlawjevska, nikoli pa ne tekmuje s pevko – vedno ji pusti glavno besedo.
