Mitja Reichenberg

Svet je bojišče

London je padel (London Has Fallen, Babak Najafi, glasba Trevor Morris, 2016)

Časi so takšni, da skorajda ni videti konca katastrofam. In nasilju in izkoriščanju in vsakršnim grdobijam, ki jih prinašajo pohlep, finančna nenasitnost, politična sprenevedanja in laži. Vprašanja morale tako ali tako ni več smiselno postavljati, saj trči ob posmeh, zasmehovanje in ironijo. Ne, ne govorimo o filmu, temveč o življenju, ki se odvija in razvija okoli nas. Toda filmi to tudi prikazujejo – pa mnogokrat ne vemo več, kje je meja med filmsko iluzijo in resničnostjo časa in prostora, v katerem živimo. Vse to je tudi del filma in filmske pripovedi London je padel (London Has Fallen, Babak Najafi, 2016), v kolikor pa kdo ne verjame, naj se prepriča sam. Pred tem je dobro pogledati vsakodnevna poročila, nato pa film. In gledali boste eno in gledali boste drugo – in ne boste videli več razlike. Kakor živali v Orwellovi Živalski farmi, ko so na koncu poskušali videti razliko med človekom in prašiči.

Filmska zgodba gre takole: v pakistanskem mestu Lahore je v teku razkošna poročna zabava. Oče neveste je Aamir Barkawi (Alon Moni Aboutboul), smrtonosni trgovec z orožjem in eden najbolj iskanih mož na svetu. Napad z brezpilotnim letalnikom na mestu usmrti nemalo gostov – med njimi tudi Barkawijevo hčer – medtem ko on sam pobegne brez omembe vrednih poškodb ter s sinovi zapriseže maščevanje. Dve leti pozneje v Washingtonu Mike Banning (Gerard Butler) in njegova soproga Leah (Radha Mitchell), katerih zakon je trdnejši kot kdaj koli poprej, pričakujeta rojstvo svojega prvega otroka. Ker je še vedno član tajne službe in služi v spremstvu predsednika Benjamina Asherja (Aaron Eckhart), mora biti Banning v stalni pripravljenosti. Ko nepričakovano umre britanski ministrski predsednik, Banning ve, da bo po uradni dolžnosti moral na pripravo k direktorici tajne službe Lynne Jacobs (Angela Bassett), saj bodo morali predsednika spremljati na državni pogreb v londonsko katedralo Sv. Pavla. Pogreba naj bi se udeležil sleherni pomembni svetovni voditelj in zato bo to bo eden najbolj zavarovanih dogodkov na svetu. Toda že nekaj trenutkov po prihodu poglavarji držav postanejo tarče atentatov in na udaru se znajdejo tudi londonske znamenitosti. Asher, Banning in Jacobs padejo v zasedo, nemočni sredi toče strelov in eksplozij: glavno mesto Velike Britanije je v obsednem stanju. Medtem ko doma podpredsednik Trumbull (Morgan Freeman) z najožjimi svetovalci tuhta, kako pomagati ujetim v Londonu, mora Tanning, ki ga Jacobsova zadolži, da obvaruje Asherja, v ilegalo, saj lahko le tako ostane korak pred napadalci in neutrudnimi Barkawijevimi plačanci. Vendar pa Barkawi ni računal na vztrajnost in iznajdljivost svojega plena. Glasbo je naredil dvakratni nagrajenec Emmy – Trevor Morris (rojen 1970).

Trevor Morris je morda najbolj znan po svojih glasbenih prispevkih, ki jih je naredil za filmske serije Borgijci (The Borgias, Neil Jordan, 2011-2013), Vikingi (Vikings, Michael Hirst, 2013 – ) in pa Tudorji (The Tudors, Michael Hurst, 2007-2010). Med filmi pa naj omenimo Nesmrtni (Immortals, Tarsem Singh, 2011), pa nekakšen pred-film tokratnemu Londonu s pomenljivim naslovom Olimp je padel (Olympus Has Fallen, Antointe Fugua, 2013), v katerem je viden že kar precejšnji del tokratne ‘londonske’ ekipe (Mike Banning, Benjamin Asher, Trumbull …), seveda v enaki igralski zasedbi. Torej gre za dva filma o ‘padcih’ – lahko bi celo rekli, da gre za veliki padec v dvojnem paketu.

Ker je Morrisov podpis filmska glasba velikih akcijskih dram in katastrof, tudi tokrat ni prav nič drugače. Prvi del partiture ima naslov po filmu: London Has Fallen. Značilni ritem in moški vokal brez besedila nas popelje v čas pred in po katastrofalnem napadu na britansko prestolnico. Glasba je sicer predvidljiva, vendar v filmu deluje enako dobro, kakor tudi brez njega. Sledi Spotting Barkawi, kar je s temnimi toni obdana mistična tema, kakor bi se prebujali iz slabih sanj. Naslednji del ima naslov Bourbon and Poor Choices, kar je pravzaprav predsednikov odgovor na sestavo svoje kampanje. Če bi hoteli v tem videti nekaj humorja, bi se zagotovo zmotili. Gre za resnico, ki se jo lahko pove skozi ironijo. Verjamemo, da je povsod na svetu to recept za politične kampanje – vse ostalo je zvok denarja. Sledi Nursery, kratka in rahločutna glasbena medigra, nato pa Scotland Yard – ritmični in delno melodični povzetek začetka.

Kakor bi hoteli nenehno slišati pompoznost ameriških super-herojskih filmov in njihovih predsedniških tekem, tako nastopi glasba President Arrives in the U.K., kar pa se vsaj hitro konča. Iz tega se izvije Motorcade / Marine One Lands in v že znani pompozni maniri pove vse (skupaj z zborom), kar mora povedati filmska glasba takšnega žanra. Po isti glasbeni matrici udarijo tudi London Attacked, nato London Goes Dark in končno Marine One Crash. Vse skupaj ima kadenco v delu Jacobs’ Death, kar je za razliko od prejšnjih bombastičnih ritmov manjša elegija, pričakovanega dur-mol premikanja po lestvičnih tonih. Priznamo lahko, da smo od Trevorja Morrisa pričakovali nekoliko več invencije in odmika od prežvečenih standardov.

Sledi Not Much of a Talker, ki nas vrača v stare vode ritmičnih sunkov in melodične mrakobnosti, prav po vojaško pa se nadaljuje How Bad Is It. V tej glasbeni temi se sicer srečujemo z notranjim glasbenim pulzom, ki napoveduje kanček več zvočnosti, vendar se predvidljiva trobila ponovno znajdejo v enakem položaju, kakor vedno: katastrofično podčrtavajo filmske prizore, zgodbo in emocije. Bolj premišljen glasbeni del je Not Going to Die on YouTube, ki pa prav s svojo kratkostjo ponovno pomeni nekakšen most med ostalimi temami. Škoda, da se takšnim intimnim trenutkom komponist ni nekoliko bolj posvetil. Tudi Don’t Jinx Me je že slišan material, ki pa se razvije v Right Under Our Noses in v sunkovitem ritmu zavzame tako rekoč vse filmski čas in prostor. Za filmsko glasbo je to sicer dobro, vendar za sam film nekoliko šepavo – posvetimo se predvsem akcijskim točkam, mnogo manj pa ideji, ki vse skupaj vodi: vladati svetu tako, da vladamo politikom. Kajti samo njihove odločitve so tiste, ki vodijo v težave. Ne zdrava pamet. Odločitve pa so večinoma povezane z revanšizmom, seksizmom in prevarami. Kako znano.

Pričakovan glasbeni del je Rescuing Asher, kar ponovno pokaže na good-guys generacijo ameriških agentov (kaj bi na to rekel veliki britanski agent 007 ne vemo), ampak tako je to. Tudi Hand Fight and Hand Grenade se ujame v zanko že slišane enakosti, šele Let’s Get Outta Here se glasbeno pomudi v drugih vodah – res je, da se ritmika nadaljuje, vendar daje celotni filmski akciji nekakšen smisel, saj podčrtuje tobogan dogodkov in kombinacij, ki služijo grajenju napetosti in neverjetnih uspehov peščice pogumnih ljudi. Seveda se Hate Funerals ozira ponovno nazaj na sam začetek te dogodivščine, nekaj drugačnega pa slišimo v delu Traitor. Morris se je oddaljil od pričakovane orkestracije ter ustvaril notranji pulz glasbe, ki s svojim pridihom elektronike razumljivo spremeni filmsko dikcijo. Sledi Reciprocity, kar je glasbeni del, za katerega si lahko samo želimo, da bi bil temeljni kamen celotnega filma, saj je komponist vanj položil bistveno več invencije, kakor v ostalih dvajset delov – in srečanje z moškim vokalom je več kot dobrodošlo. Kadenco celotnega filma oblikuje še Resignation Letter, široko in pompozno zastavljena partitura, ki ji ne manjka domovinskosti, le-ta pa se razlije v End Titles/Credits, ki nas pospremi v skoraj enako realnost izven filmskega platna.