Že s svojim prvim albumom, Old No. 1 iz leta 1975, je Guy Clark postavil visoke standarde kakovosti, ki jih je bilo pozneje težko preseči. Teksačan z dušo in srcem, vendar ne z zastavo vihrajoči, ampak brezkompromisno kritični, je Guy Clark še vedno eden ambasadorjev pristne teksaške folk glasbe, pomešane s countryjem in bluesom. Iz istega izročila prihajajo še nekateri drugi mojstri tovrstne glasbe, denimo Steven Fromholz, Billy Joe Shaver, nekoliko mlajši Lyle Lovett in zlasti Townes van Zandt.
Guy Clark ni nikoli iskal žarometov. Njegove plošče so izhajale počasi in dozorelo, njegove pesmi pa so postajale kultne (tudi) v izvedbah drugih izvajalcev, denimo Johnnyja Casha, Willieja Nelsona in drugih. Večino svojega odraslega življenja je s soprogo Sussano, ki je umrla lani, preživel v Nashvillu, občasno nastopal, snemal in izdeloval kitare. V zadnjem desetletju se njegove plošče pojavljajo nekolikanj pogosteje, med letoma 2009 in 2013 so izšle tri, vse pri založbi Dualtone. Tretja v tem nizu je pričujoča, My Favorite Picture Of You, ki, kot nekatere stvaritve kolegov, denimo Krisa Kristoffersona, nosi pečat minljivosti; vsa je v znamenju duha preminule soproge. Njena smrt je na Clarka, čeravno mu zdravje ne služi več najbolje, delovala na način »kreativne žalosti«, podobno, kot se je to dogajalo z Johnnyjem Cashem po smrti June Carter, ko se je v svojih zadnjih mesecih življenja zaprl v studio. Upamo, da bo Clark še dolgo med nami, velja pa priznati, da ravno teme minljivosti pri kultnih avtorjih zadnja leta povzročajo nastanke njihovih najboljših del; niz se je začel že z Dylanovo ploščo Time Out Of Mind leta 1997, zelo opazen je v novejšem Kristoffersonovem in Nelsonovem opusu, pri Clarku pa je prav tako. Nov album sodi med vrhunce njegove diskografije, ki sicer, resnici na ljubo, ni bila nikoli kaj preveč sinusna, ampak ves čas precej izenačena, čeprav bi kak poznavalec bržčas trdil, da na prvi plošči morda malce bolj navzgor kot na poznejših. No, seveda, na prvencu je Clark zbral nekatere takrat že legendarne pesmi, denimo L. A. Freeway in Desperados Waiting For A Train.
Čeravno Clark ni bil nikoli pojem komercialnega uspeha, je pričujoči album prišel med prvih pet na lestvici Billboardovih albumov folk glasbe. Njegov zvok je klasično clarkovski, prednjači izvrsten fingerpicking, ki z minimalističnimi aranžmaji daje pesmim presunljivost in globino. Že pozabljene vrednote že pozabljenega sveta so zdaj rahlo satirizirane, a večinoma otožno stoične, kot denimo reminiscenčna naslovna skladba ali pa po štimungi zelo podobna Hell Bent On Heartache. »Mar ni ljubezen smešna, mar ni čudna? Nevarna igra je, ne pozna milosti!« poje Clark in med lastne pesmi v duhu tematske usmeritve plošče »navrže« še kako drugih teksaških avtorjev, denimo že omenjenega Lovetta The Waltzing Fool, ki jo je ta posnel na svoji prvi plošči leta 1986, ko je s Steveom Earlom in Dwightom Yoakamom v country glasbo po dolgih letih »urbanega kavbojstva« in drugih nashvillskih prijemov spet pripeljal nekaj izročila.
Clarkovo pero je še vedno imenitno, njegove pesmi so izbrušena folkovska poezija, ki natančno ve, kdaj mora kaj povedati in kako to storiti. Glas nosi patino dolgih odrskih in drugače glasbenih let, tobaka in »starih časov«, brez katerih pa bi ne bilo sedanjih mojstrovin. Pričujoči album je, prav tako kot Kristoffersonova nova dela, anahronistična mojstrovina; brezčasen je in prav to je na njem najbolj imenitno. Taki se namreč dandanes le še redkokdaj zgodijo.
