Ko zapiha newyorška postmoderna americana

Pred koncertom njujorške skupine Hazmat Modine, ki bo 2. 7. zaključila letošnji JazzLent, objavljamo intervju z vodjo benda, Wade Schumanom, iz arhiva Muske, št. 9-10, leto 2009. Pričujoči intervju je nastal ob njihovem prvem obisku festivala pred sedmimi leti.

 

foto: arhiv benda

 

Maribor postane junija obrobje mesta, ki se razleze po starem mestnem jedru. Lent, v katerem se nikoli ne spi, kjer se čas in prostor upirata relativnostni teoriji, takšna in drugačna ravnovesja pa gravitacijskim zakonom, je kraj, kjer muzike nikoli ne potihnejo. In kjer se zdi, da naključja izbirajo tebe in ne obratno. Letos je Jazzlent gostil tudi newyorško osmerico, krščeno kot zmes nevarnih materialov (HAZardous MATerials) in režastega električnega grelca znamke Modine.

Glomazen program Festivala Lent navzlic hegemonji komercializiranih godb in drugih prireditev, ki se uklanjajo volji populusa, razkriva tudi zelo dobrodošle glasbene odklone, ob katerih se izvije marsikateri poželjiv vzdihljaj. Takšne entuziaste in sladokusce z izbornim koncertnim programom in sessioni jazzovskih polnočnih otrok razvajajo predvsem na Jazzlentu.

Tamkajšnji sessioni so kot bonboniera – nikoli ne veš, kaj te čaka. Če imaš srečo, da te tisti večer izbere pravo naključje, lahko naletiš na razbeljen orgličarski solo Newyorčana, ki ga prepihujejo »blue notes« graškega študenta saksofona, grenijo disonančne kitarske linije nemškega jazzista in uravnoteži čisto, minimalistično bobnanje lokalnega samouka. In tam in takrat je vsega ravno prav, ne za pikico preveč ne premalo. Po(po)lno kot okrogla luna nad Dravo. In ja, tiste nepozabne orglice bržčas pripadajo enemu od fantov iz Hazmat Modine, združbe, ki brez predaha in brez milosti puha, sopiha, hrope in brenka, kot da mora v Bukarešti, kjer se je pobratila s tamkajšnjimi ciganskimi godbami, uloviti še zadnji vlak za New Orleans. Če jih boste poskušali stlačiti v glasbene luknje tipa blues, world, jazz, vam bodo skozi druge pokukali kot rocksteady, neworleanški rhythm’n’blues, rockabilly, swing, klezmer in še kaj. Hazmat Modine so pač svoj žanr in nič manj kot to. V enajstih letih obstoja je v kolektiv vstopilo in izstopilo veliko članov, katerih zvok je zasnovan na nenavadnih kombinacijah glasbil (na primer suzafon in havajska kitara), čudaškem instrumentariju, nabranem na turnejah in potovanjih (duduk, kitajski sheng, klaviola), in eklektičnih glasbenih vplivih, ki ustvarjajo simpatično hazmatovsko posttradicionalno brkljarijo. In če je sinonim za Združene države talilni kotel, v katerem brbota burna zgodovina mogočnih valov emigracij, je New York mesto, kjer iz lonca selitvenih (z)godb najbolj zadiši. Zato ni naključje, da se zgodba o Hazmat Modine, ki je s prvencem Bahamut (pred kakim letom nominiran tudi za prestižno britansko nagrado na BBC Radio 3 World Music Awards) na novo definirala zvok americane, odvija prav tam.

Wade Schuman, ustanovitelj zasedbe in mojster kromatičnih ter bluesovskih orglic, se je za kratkih dvajset minut, preden ga je vročično razgrabilo občinstvo, razgovoril o glasbi in prostorih. O mestu, v katerem domuje njihova muzika, ki v »nostalgično komodificiranem svetu« slavi kreativno bistvo emigrantskih kulturnih praks in zapletene (stran)poti, po katerih je potovalo nešteto glasbenih okruškov. Te o ZDA bržkone povedo več kot njena napisana in v usnje vezana zgodovina.

 

foto: Katarina Juvančič, 2009 (Wade Schuman)

 

Zadnja leta – no, vsaj poleti – veliko igrate po vsej Evropi. Zakaj ste na tej celini tako priljubljeni?

Verjetno obstaja več razlogov. Smo pravi ameriški bend. Kljub temu da ima zadnja leta marsikdo težave z Američani, očitno še vedno obstaja zanimanje za to, kaj Amerika pomeni v glasbenem smislu. Verjetno je prav glasba največji dosežek Amerike. Vsi izhajamo iz teh ameriških tradicij; nekako smo eksotični, ker zaobjemamo veliko stvari, ki so ameriške. To je en razlog. Drug tiči v našem smislu za humor in za »groove«, ki sta tudi takšna. Veliko ljudi nam pravi, da jih spominjamo na Toma Waitsa. On izhaja iz iste tradicije – blues, Louis Armstrong, izvorna ameriška glasba. Nismo tradicionalni bend per se, tako da domnevam, da nas tudi to dela eksotične … (premišljuje). Mislim, da se je CD ljudi dotaknil na poseben način, zdi se jim domač. Verjetno je tudi to eden od razlogov.

Vaš zven je drugačen od skupin, ki prihajajo iz Amerike in igrajo t. i. tradicionalno oziroma »roots« glasbo.

Veliko bolj tradicionalni so kot mi in nimajo toliko različnih vplivov. Obstaja veliko analogij. Kot vodja skupine skušam ostati zvest duhu glasbe, pravzaprav vsi v skupini tako mislimo. Nočemo biti tradicionalen oziroma zbirateljski bend. Igramo originalno glasbo z neobičajnimi instrumenti, obenem pa obstaja ta občutek povezovanja naše godbe s starejšo ameriško.

Opazila sem, da vas vabijo tako na jazzovske kot world music festivale povsod po svetu.

No, verjetno zato, ker nismo ne jazz ne world music (smeh). To veliko pove o skupini … no ja, o veliko rečeh. Kot prvo – pojem čistosti je izginil. Jazzovski festivali so po večini opustili idejo čistega jazza. Mislim, da sta se definiciji te zvrsti in world music spremenili. Leta in leta se je poudarjalo etnični izvor in tradicionalno glasbo. Muzika pa se nenehno spreminja, ne moreš je zacementirati, ker to nima smisla. Afriška glasba se na primer ves čas razvija, analogije najdemo tudi v irski in škotski glasbi, kjer uporabljajo buzuki, ki je v bistvu grški instrument. Kar se je zgodilo nam in je precej svojevrstno, je to, da so nas sprejeli kot world music skupino in ne kot ameriški »roots« bend, kar je sreča, saj to nismo. Sicer pa nas na primer bluesovski puristi ne uvrščajo pod blues. Včasih ljudje pričakujejo, da bomo igrali več vzhodnoevropske glasbe, vendar je ne, saj smo v resnici ameriški bend. Nikoli se ne pretvarjam, da igram vzhodnoevropsko glasbo, ker je ne znam.

Hkrati pa world glasbe ne dojemamo kot jazzisti. Oni uporabijo formo in hkrati solirajo čeznjo, kot da bi igrali jazz. Temu pravim nizkokalorična world glasba. Včasih sem prizanesljivejši do bolj tradicionalnih oblik. Vedno se trudim, da ne igram ponarejene world glasbe. Gre bolj za to, kar delam in kar poslušam. Te ideje pridejo na plan, ne da bi se za to moral truditi.

Kje pa so tvoje glasbene korenine? Kaj poslušaš?

Moje korenine so v bluesu, jug bendih, v zgodnjem jazzu, reggaeju, rhythm’n’bluesu – torej v ameriški glasbi, čeprav poslušam tudi muziko iz Afrike, Azije, Vzhodne Evrope. Obožujem še malijsko godbo in glasbo, ki se igra na oud.

Redkokdaj zasledimo tolikšno obilico pridevnikov, ki opisujejo glasbo nekega benda, kot prav pri vas. Vašo muziko opisujejo kot talilni lonec različnih stilov, žanrov, vplivov. Ko sem že pri analogiji talilnega lonca – dandanes lahko opazujemo vnovične poskuse politične in ekonomske gradnje ZDA. Ali se tudi vi trudite zgraditi novo americano oziroma ameriško glasbo, s tem da uporabljate tako stare kot nove opeke?

Skušam delati to, kar čutim. Nimam političnih ambicij. Glasba, ki jo delam, je del kontinuuma, ne pa poskus ponovnega ustvarjanja ali prenarejanja, vsaj tako jo zaznavam. Vse, kar imam v njej rad, prihaja iz mene in prehaja v to, kar počnem, drugače ne morem delati! Vseeno bi rekel, da smo v nekem smislu postmoderna americana.

 

foto: Katarina Juvančič, Hazmat Modine 2009

 

Danes potujete in koncertirate po vsem svetu, medtem ko ste pred nekaj leti igrali bolj ali manj lokalno, se pravi v New Yorku. Se glasbenikov recesija še ni zares dotaknila? O tem namreč sprašujem, ker koreninite v glasbi iz obdobja velike recesije v 30. letih prejšnjega stoletja – v bluesu, ragtimu, jazzu, folku. Je torej vaša glasba zvočna podlaga nove recesije ali morda celo novega optimizma?

(Smeh.) Mislim, da je recesija že udarila tudi po glasbi. Napadla je tudi nas, saj smo na ta račun izgubili že kar nekaj koncertov. Ljudje – sploh v Evropi in Vzhodni Evropi – se ne zavedajo, da nas bo v bodoče še veliko bolj prizadela. Ja, lepo bi bilo, če bi bila naša muzika zvočna podlaga sedanjega časa, kakršen koli že je. Veseli smo, ker smo povezani z določenim duhom časa, glede sedanjosti pa nihče ne ve, kaj se bo zgodilo. Igramo zato, da se ljudje zabavajo, kar je zelo povezano z glasbo 30. in 40. let. Takrat je bila godba polna humorja in določenega razumevanja sveta. Rekel bi, da mislimo in delamo podobno, ne vem pa, ali se to povezuje s sedanjostjo. Vsekakor je v tem trenutku težko potovati z osemčlanskim bendom.

Povej kaj o glasbenem življenju v tvojem mestu. Bralci revije Muska so imeli pred približno letom priložnost brati tudi o tem, da se zaradi korporativnih apetitov (in še česa) zapirajo številni neodvisni klubi v New Yorku.

Ta val je bil velik pred dvema letoma, tremi. V New Yorku kot glasbenik s polnim delovnim časom skorajda ne moreš preživeti. Ustvarjalcev je veliko, priložnosti za koncertiranje pa ne toliko. Ogromno je dobrih, čudovitih bendov in posameznikov. Pravijo, da če vržeš kamen, boš zadel pet glasbenikov. Govorim o resnično dobrih ustvarjalcih, ki bodo igrali praktično zastonj, saj potrebujejo nastope, hočejo igrati. Prizorišča in klubi ne plačujejo, zato jim je težko, hkrati pa klubi tudi težko zaslužijo. Imamo majhne lokale, ki ne plačujejo, in obenem velike dvorane, ki so v lasti korporacij. Srednje veliki klubi tako odmirajo, vključno z zelo znanimi, kot je Fez. Po drugi strani je težko vzdrževati neko sceno, če ni lokalov, ki bi delovali kontinuirano. Trenutno je razvita scena v Brooklynu, kjer je ceneje.

Kam se torej uvrščate vi? Kje igrate, kje je vaša baza?

Povezujejo nas zlasti z Barbézom, saj smo tudi pri njihovi založbi. Tisti, ki ima v lasti to založniško hišo, je tudi lastnik majhnega kluba v Brooklynu, ki je središče verjetno ene najboljših glasbenih scen v New Yorku, kjer lahko sedem dni na teden poslušate najčudovitejšo glasbo. Pa vendar tam le redko igramo, saj je klub res majhen, nas pa je osem. Poleg tega je Brooklyn precej daleč od Manhattna. Kljub temu tesno sodelujemo, hkrati pa je veliko drugih bendov, ki so nam blizu v glasbenem smislu ter so povezani z nami in založbo. Z njimi si delimo oder pa tudi njihovi člani so bodisi igrali bodisi še igrajo z nami. To je naša najmočnejša asociacija. Včasih ljudje mislijo, da smo skupina iz Brooklyna, čeprav nismo. Pogosto igramo tudi v bluesovskem klubu Terra Blues, ki je že desetletje naš dom. Lastnik nas zelo podpira in vedno imamo dobro občinstvo, igramo po tri ure in delamo, kar hočemo. Nekajkrat smo igrali tudi v novem klubu z imenom Le Poisson Rouge – tam smo nastopali s tuvskimi grlenimi pevci Hun Huur Tuu.

Ko sva že ravno pri tem, kako se je zgodilo sodelovanje s Hun Huur Tuu?

Spoznal sem jih prek prijatelja, znanega ruskega umetnika in soustanovitelja ruskega umetniškega gibanja soc art, ki je analogen pop artu. Člani so zapustili Rusijo, potem ko so z buldožerji razrili umetniško razstavo in pristali v Ameriki leta 1979. Eden njegovih prijateljev je poznal Tuvčane in jih leta 1994 pripeljal na neko zabavo. Ves ta čas sem ostal v stiku z njimi, in ko sem ustanovil skupino, sem jih povabil k sodelovanju in privolili so. Ena pesem na albumu hkrati pomeni tudi naše prvo skupno muziciranje. To je skladba Everybody Loves You. Posneli smo jo v moji dnevni sobi, z dvema mikrofonoma, brez vaje.

V vaš glasbeni pulover vpletate veliko raznolikih vzorcev – različnih žanrov, stilov, eksotičnih, nenavadnih instrumentov in zvokov, kot sta lajanje psov na Baliju in oglašanje čričkov v Šrilanki. Če bi se odločil posneti zvoke iz Slovenije, kateri bi bili?

Saj sem jih že! Obseden sem s ptičjim petjem in tu so zelo glasni ves dan. To popoldne sem snemal dvajset minut, kakšen čudovit zvok! Deževalo je, grmelo in se bliskalo, ptice so pele in vse to sem posnel. Obožujem zvoke. Kadar potujem, na žalost nimam dovolj časa za snemanje, kljub temu pa sem zbral zvoke iz te turneje, tako da sem zadovoljen.

Po poklicu si slikar, kajne?

Da.

Kako se torej slikanje prevaja v glasbo in obratno? Vem, da je to obsežno vprašanje.

To je eno takšnih vprašanj, ki jih novinarji ne bi smeli spraševati (smeh). Zanima me veliko stvari. Veliko mojih slik se poigrava s teksturami, barvami, vrednotami. Rad imam cel spekter, od bele do črne, od nevtralne do kromatične. V glasbi imam rad enake stvari, rad imam veliko reči na paleti, tako da tukaj tiči podobnost. V ikonografskem smislu nisem tradicionalni slikar, vendar me zanimajo tradicionalne tehnike, kar je tudi podobno kot glasba, ki jo ustvarjam.

 

foto: Katarina Juvančič, Hazmat Modine 2009

 

Priznam, da me je precej zanimal naslov albuma, Bahamut, ki je v arabski mitologiji riba, ki nosi svet na hrbtu. Pri nas je podobno (indoevropsko) verjetje ohranjeno v ljudski pesmi o ribi faroniki. Zakaj torej tak naslov?

To zgodbo sem našel v knjigi Book of Imaginary Beings (Knjiga izmišljenih bitij – slovenski prevod, op. K. J.) Jorgeja Luisa Borgesa, ki je pravzaprav katalog različnih bitij. V njej opisuje Bahamuta, ki je arabski prevod Behemota iz Biblije. Opisuje ga kot neskončno bitje, ki je nad vsemi, pa kljub temu ni bog. Moja ideja je bila, da je strašno osamljen, saj je edini, odgovoren, a še vedno ne bog, kar je zoprno.

Veliko časa ste porabili, da ste posneli prvenec, kar sedem let! Brala sem, da pripravljate novo ploščo. Kako nas boste tokrat presenetili?

Upam, da bo boljša od prve in da mi ne bo vzela toliko časa. Težava je v tem, da imam poleg turnej in skupine še osemurno službo, tako da je težko vse uskladiti. Nova plošča bo podobna prvi, ampak ne povsem. Imeli bomo manjše in večje stvari, sodelovali bomo z Gangbé Brass Bandom, tj. odlično skupino desetih pihalcev iz Benina, pa Natalie Merchant je obljubila, da bo pela. Produkcija je zelo obsežna, vseeno pa upam, da bom vključil tudi kako čisto akustično točko. Prvi album smo snemali dolgo v različnih konstelacijah, saj se je zasedba takrat spreminjala. No, zdaj smo v isti zasedbi že štiri leta in veliko potujemo. V tem smislu bo glasbena podoba bolj konsistentna in močnejša pa tudi vplivi posameznikov v skupini bodo zelo slišni, saj imajo zelo razpoznaven pečat. Imamo veliko močnejši občutek »groova«, veliko je tudi vplivov rhythm’n’bluesa. Tudi cimbale bodo spet vključene. Igra jih kolega iz južne Ukrajine, ki pa zdaj živi v Clevelandu.

Ko že omenjaš cimbale, od kod fascinacija nad romunsko (cigansko) godbo?

Moj starejši brat je igral to glasbo, naučil se je romunščine in igranja harmonike, tako da sem jo že v otroštvu ves čas poslušal, takrat se je vse skupaj začelo. Sicer pa menim, da je ta muzika najbolj podobna zgodnjemu ameriškemu jazzu in bluesu – tako po črnem humorju kot energiji.

 

Share