Drugadrugi – Glas(be)na pisma (4)

Naj pero vaše orožje bo,

moje drage, pogumne ženske!

(Kavisha Mazzella)

 

Nova Muska v sodelovanju z Iniciativo žensk v glasbi – Glasne skozi osebna pisma obelodanja pričevanja, polemiziranja, osebne izkušnje in kritične misli žensk – akterk in ustvarjalk domačih glasbenih scen.

Tokrat si dopisujeta glasbenici mlajše generacije – Ana Kravanja in Tea Vidmar.

Ana o sebi: Sem glasbenica multiinstrumentalistka, izvajam avtorsko glasbo v duu Najoua in triu Širom. Kot improvizatorka na violini sodelujem z mnogimi slovenskimi in tujimi glasbeniki ter plesalci. Zadnja leta raziskujem glas in petje ter skupaj s Samom Kutinom vodim izvirne glasbene delavnice za otroke.

Tea o sebi: Sem ustvarjalka na področju uličnega gledališča in glasbe. Kot mentorica učim gledališkost glasu na šoli uličnega gledališča (ŠUGLA) pod okriljem Gledališča Ane Monro, kjer sem zaposlena tudi kot igralka. Izvajam različne vokalno-gledališke performanse in sem vokalistka glasbene zasedbe Skarabej.

 

Tea Vidmar (L) in Ana Kravanja (D). foto: Jan

 

Draga Tea,

Bliža se Ana Desetnica. Kako si?

Siviš?

Si puliš lase?

Sreča. Po skupnem nastopu v galeriji Srečišče veliko razmišljam o tem, kako bi lahko nadaljevali z najinim ustvarjanjem. Od vseh idej, ki me prešinejo, se včasih kar tresem. Navdušena sem, kako velikodušno podpreš vsako (mojo ali katerokoli drugo), še tako čudno idejo. Srečna sem, da prihaja čas novega ustvarjanja, skupnega snovanja.

Improvizacija je droga. Pred leti sva obe zahajali na redna glasbena improvizacijska srečanja. Kako to, da si ti izstopila iz impro scene, kako si se počutila med improvizatorji (tudi kot vokalistka)? Kje si potem razvijala svoje ustvarjanje in kaj ti je to dalo? Zame so imele te delavnice zelo pomembno vlogo pri mojem igranju violine. Poln adrenalina premagaš strah pred neznanim, se prepustiš toku. Potem ti zrastejo tako velika ušesa, da so tako velika, kot ti. Z njimi potuješ in se odzivaš na vsak dražljaj tvojega soigralca, prostor se namagneti in potem skupaj izzvenita.

Moški in ženske. V glasbenih krogih se večinoma vrtim med moškimi, kar ni vedno enostavno. Včasih ti pobere veliko energije. Vendar je večinoma ustvarjanje in sodelovanje z njimi zelo zanimivo, jasno, brez komplikacij.

V zadnjem času sem sodelovala pri dveh večjih projektih, kjer smo bile same ustvarjalke. Pri enem je bila komunikacija in organizacija odlična, pri drugem se mi je skoraj zmešalo. Ustvarjanje je potekalo počasi, večplastno, s posluhom in pozornostjo. Ženska narava gre drugo pot, ima drugačen korak, svoj glas. … Učiteljica v četrtem razredu je očitno vedela, zakaj nas je, punce in fante, mešano posedla v klopi.

Rituali. Po dolgih letih igranja na področju improvizacije, kjer prevladujejo glasbeni ustvarjalci, me je potegnilo v drugo smer, na poti raziskovanja lastnega ustvarjalnega procesa. Na podlagi pobude nekaj kolegic sem organizirala tedenska srečanja, usmerjena v raziskovanje glasu skozi različne telesne tehnike, izmenjavo znanj in skupinsko improviziranje. Sprva smo prihajale samo ženske – glasbenice in neglasbenice – in oblikovala se je skupina, ki je stremela k podobnim potrebam, poiskati svoj glas in ga preplesti z glasovi drugih. V dveh letih smo spletle skupen čas za izročilo vsega, kar zunaj izzveni, tam pa najde svoj smisel. Zame so bila ta srečanja ritual, ki sem ga potrebovala kot ženska v današnji družbi, v življenju, kakršnega živim.

Lupljenje. Sedaj sem v fazi raziskovanja glasu, medtem ko igram nek instrument. Kdaj je glas moj glas, in kdaj postane nekaj drugega? Kdaj glas postane instrument? Zanima me tudi odzivnost telesa med igranjem ali vokaliziranjem. Pri vokalni improvizaciji je fokus in izvor koncentracije moje telo. Pri instrumentalni improvizaciji pa je to telo instrument. Na moje telo medtem pozabim. Ta dva fokusa poskušam združiti s tem, ko počnem dve stvari istočasno.

Mislim, da je razvijanje solo materiala pomembno z vidika raziskovanja in širjenja svojega izraza. V bistvu smo vedno to, kar smo, le da se z leti luščimo in postajamo vedno bolj esencialni, čisti, direktni.

Vedno pa mi je v užitek sodelovati tudi z drugimi glasbeniki. Vsaka oseba izvabi iz nas neke posebne lastnosti in posledično tudi skupina dobi svoj karakter, svoj izraz.

Kaj pa imaš za izvabiti iz mene ti?

Dobro bodi!

Ana

*** *** ***

Draga Ana,

sem izkoristila malo pavze pred vajami, da ti pišem. Ja, tudi mene že precej mika najino ponovno snidenje in skupno muziciranje ter raziskovanje nekih novih dimenzij glasbe, vokaliziranja in hkrati performansa. Moram priznati, da me je kar presenetilo, da te pravzaprav nese v performativnost, gledališkost. Meni je seveda to bližje in sem vesela, da sem našla soustvarjalko, ki jo bi tudi rado odneslo v malce drugačen princip glasbe. Hkrati pa sem že zadnjič videla, koliko glasbenih principov mi lahko daš ti, saj si že cela ritmičarka. 😉

In si ženska – no, malce tudi hudomušna vilinka – tu se srečava. In ko praviš, da si pravzaprav navajena muzicirati z moškimi. Ja, hecno, tudi mene je sodelavka iz gledališča opozorila, da počnem isto. V nasprotju z gledališčem, kjer imam več ženskih so-ustvarjalk, sem opazila, da v glasbi, razen kakšnih krajših projektov, večinoma muziciram samo z moškimi. Preden me ni kolegica vprašala o tem, nisem niti pomislila na te stvari. Nič mi ni manjkalo, in nikoli se nisem zares osredotočila na to, s kom igram. Z moško družbo sem domača, saj sem že kot majhna ves čas rinila med bratove prijatelje, ki so bili rahlo starejši in zame zanimivejši. Skozi odraščanje mi je pa to očitno tako zlezlo pod kožo, da se verjetno ta »naključja« zgodijo kar spontano.

No, ampak moram priznati, odkar sem imela pri ustvarjanju v zadnjem času več izkušenj z ženskimi glasbenicami, in je nekako podobno, kot pri gledališčnicah. Z enimi je lažje, z drugimi težje, odvisno, koliko komplicirajo/mo. Vsekakor pa spoznavam, da je čustvenost in neka dušnost pri ženskem ustvarjanju globlja. V osnovi sicer nisem za monolitne družbe, kar pomeni, da seveda se boljše počutim v moški družbi, ker delam ravnovesje. Nasprotno pa – če smo same ženske, smo same ženske. Dominira ženskost. Verjetno se moški v podobnih primerih hranijo z večkratnostjo moške energije.

Vendar je včasih prav fino spoznavati svoje lastnosti kot ženska (ustvarjalka), se skupaj doživljati v vsej svoji ženskosti in skupaj spolirati marsikatero misel.

Kombinacije pa so najbolj luštne – se pravi, da lahko posameznik ustvarja malo v istospolni druščini, malo v raznovrstni. Širjenje duha, zdravih odnosov in izkušenj. Pestrost.

Priznam pa, da uživam tudi v ustvarjanju svojih samostojnih projektov. V tem primeru pa se moraš sam s sabo dogovoriti, kdaj boš imel vaje, kako intenzivne in resne bodo, da o strukturi nastopa ne govorim. Včasih se zalotim, da ne razmišljam več, kaj ustvarjam, temveč kar svobodno spontano izražam in razvijam neke tehnike. Kadar imam solo nastope, odkrivam, kakšen princip kreiranja glasbe mi je najbolj všeč.

Ja, delavnica Raziskava in Refleksija mi je odprla veliko dojemanja proste improvizirane glasbe in me navdušila, ker mi je ta princip ustvarjanja blizu. Verjetno, bi jih še obiskovala, če bi lahko, saj je to redno srečevanje z odličnimi glasbeniki izrednega pomena. Res pa, da kot vokalist tam težje razvijaš svoj glas, ker je večinoma tvoj instrument najtišji, oziroma ga ves čas forsiraš v glasnost in izgubiš čarobnost dinamike. Mikrofonov tam pač ne uporabljamo. Toda to me ni motilo. Moj glas je močan – njegovo jakost sem mogla razviti že v uličnem gledališču – in sem na delavnicah izpopolnjevala glasno petje (ali pa bolj zase tiho izvajala glasove). Sem pa tam predvsem srkala znanje in dojemanje proste improvizirane glasbe, ki jo sedaj sama razvijam po svoje.

Fascinira me ta amorfičnost glasu, način, kako lahko preoblikuješ vokal in petje v neke glasove, ki jim ni mogoče določiti zvrsti, oblike, človeškosti. In ugotavljam, da bolj, ko se igram, več dimenzij svojega glasu najdem. In resnično mi je tako dragoceno to moje petje ali vokaliziranje. Tu sem popolnoma jaz. Razkrita. Igriva. In ker rada črpam tudi iz okolice (tudi to izhaja iz letnih izkušenj v uličnem gledališču), mi je še v večje veselje, ko skupaj s poslušalci in prostorom soustvarjamo koncert.

Veš, ugotavljam, da me ta glasbeno-gledališka izraznost tako prevzema in me dela živo in srečno, da sem zdaj jaz vsa na trnih, ker razmišljam, kakšne norčije bova naredili še skupaj!

Do kmalu, upam. V veselje pa mi bo tudi, če mi opišeš kakšno svojo glasbeno prigodo. Zagotovo jih imaš kar nekaj.

Objem*

Tea

Share