Letošnja jesen je ponovno prinesla beograjski festival Dis-Patch, posvečen robnemu glasbenemu izrazju, lociranemu predvsem v elektronski oziroma elektroakustični sferi – in sorodnim umetniškim praksam. Festival bo drugo leto upihnil že svojo deseto svečko, dogodki aktualne devete edicije pa so (bili) zasnovani okoli dveh podaljšanih koncev tedna in kot ponavadi razpršeni po različnih mestnih lokacijah. Otvoritev festivalskega dogajanja je pripadla lokalnemu dvospolnemu Piano Duo LP. Sestavljata ga pianista Sonja Lončar in Andrija Pavlović, ki sta kot dvojec dejavna od leta 2004 in sta do danes požela že celo vrsto izstopajočih nagrad in nazivov. Njun repertoar obsega dela od povsem klasičnih do modernih, za festivalsko priliko pa sta izvedla kompozicijo Karlheinza Stockhausena, naslovljeno Mantra. Delo je nastalo leta 1970 in je znano po tem, da je bilo po dolgem času prva Stockhausenova stvaritev, ki je imela notni zapis. Sestoji iz trinajstih ciklusov – od tod tudi naslov dela – in drugače od klasičnih kompozicij ne gre za variacije na temo, temveč so ciklične ponovitve, ki so zgolj raztezane oziroma krčene do različnih stopenj, tako glede na trajanje kot na višino tonov. Namenjeno je izvajanju na dveh obročno moduliranih pianih, poleg tega pa je vsak izvajalec opremljen še s kompletom antičnih činel, imenovanih tudi krotale, in votlo leseno ploščico, en izvajalec pa operira še s signali Morsejeve abecede. Na koncertu ni šlo preslišati in tudi spregledati ne, da sta Lončarjeva in Pavlović izvajalca, ki sta prek zvočnega občevanja sposobna ustvariti močan sinergični učinek. Poleg doživete izvedbe pa je svoje doprinesel tudi klasični koncertni ambient Kolarčeve zadužbine in razveseljujoče dejstvo, da je razpoznavnost Stockhausenovega imena na koncert zgnala poslušalstvo z velikim generacijskim razponom.
Glasbeno dogajanje petkovega večera je bilo v znamenju dveh dvojcev, sestavljenih iz enega elektrončkarja plus enega tolkalca z “oplemeniteno” baterijo. Kot prva sta po odru in ušesih neskromno zaharala njujorška poba Talibam!, ki ju bo v prvem tednu novembra možnost doživeti v živo tudi v Kinu Šiška. Verjetno se jima opisno še najbolj približamo z idejo inkarniranih Beavisa in Butt-Heada, ki sta se s kavča prekobacala za instrumente. In če sklepamo po številu izdaj, gre za neobrzdano potentna mladca. Že samo letošnje leto je oziroma še bo prineslo med drugim po en rap, dub/reggae in country album ter prvo uradno živo izdajo, prav tako pa izdaje sodelovanj s skupino Peeesseye, nato pa še sodelovanja z raznimi pihalci, saksofonisti, pozavnisti in še nekaj drugimi muzičisti. Sam petkov nastop je bil viharna, razuzdana, bučna in skrajno naspidirana mešanica, ki je šla v smeri nekakšnih mutiranih The Doors, če Morrison ne bi bil tako obremenjen osebek, Alice In Chains, če bi se odločili za konzumacijo drugačnih substanc, in elektrončkarsko zapeljanih Black Sabbath, pa še bi se našlo … Za bis pa sta dejansko navrgla še Iron Man slednjih in tako prikladno zaokrožila nastop, katerega velik del je med drugim temeljil tudi na težkih kitarskih rifih – seveda ob odsotnosti živega kitarista. Za Talibam! sta kot zvezdi večera nastopila Zombie Zombie, pariški, v primerjavi s predhodnikoma nekoliko bolj polikan dvojec. V letošnjem letu sta izdala ploščo Zombie Zombie Plays John Carpenter, ki je tako kot večina njunih prejšnjih izdaj vzniknila pod okriljem francoske založbe Versatile Records. Seveda se takšne navezave na kakšno vroče ime veselej izkažejo kot dobra tržna poteza, sam Carpenter pa kot ustvarjalec, katerega opus ponuja priložnost za črpanje mnogostranskega navdiha. Fanta sta ponudila sprehod skozi na trenutke zafunkirano hororsceno, krautovsko zagnane eskapade, vse skupaj pa je kulminiralo v istočasno podivjanem in ukročenem tehnažnem izlivu. Vsekakor pa se je tematski naslov večera Creepy Groove izkazal za nadvse prikladno opredelitev slišanega.
Sobotni večer je bil v znamenju sodelovanja s še enim festivalom s podobno programsko usmeritvijo, in sicer festivalom Elevate, ki se odvija v avstrijskem Gradcu. Tako sta na ta naglašeno audio-vizualni večer uvodoma nastopila Feelipa in Simon/off, poleg njiju pa še Sweatshoppe in Yukon & Fnord & Marv. Žal pa je skozi dogajanje zeval manko, ki ga je povzročil nepričakovani izpad nastopa Uwa Schmidta, ki bi se naj pojavil v svoji Atom™ obliki. Programsko je bilo dogajanje smiselno zastavljeno, vendar izpeljano z le redkimi kratko trajajočimi presežki. Zadevo so reševale 3D-animacije, dopolnjujoče pa tudi pogled na klub, okupiran z džuskajočimi špeglarji. Naslednji dan je prvo polovico letošnjega Dis-Patcha zaključil švedski vsestranski umetnik Carl Michael von Hausswolff. Svoje delo in misel je v besedi in sliki predstavil dan poprej na popoldanskem predavanju, v nedeljo pa smo bili v kulturnem centru Rex deležni še njegovega performansa z naslovom Red. Lahko bi dejali, da gre za nekakšen audio-antivizualni dogodek, saj ustvarjalec – zavoljo želje, da bi se publika čim bolj osredotočila na zvok – vanjo usmeri nemilo močne rdeče reflektorje. Hausswolff, po lastnih besedah prelena persona, da bi se izuril v igranju klasičnih instrumentov, pošlje svoje poslušalce z zvokom, potujočim od zvena sveta mašin do iz tega izluščenega donenja preobremenjenih turbin in z učinkom toplega slepljenja, na introvertirano izkušnjo sveta, v katerem tako ali tako živimo.
Jedrni glasbeni del programa so spremljale še akcije ustvarjanja digitalnih stenskih poslikav po mestu, otroška delavnica z nemškim umetnikom Borisom Hoppekom in fotografska razstava Sama Campbella. Tako je prvi del festivala ponovno ponudil spoj umetniških praks, ki jim je skupno igranje z mejami, oziroma na ta način tudi njihovo osvobajajoče prečenje. In zagotovo se za bistveno bolj smiselno izkaže razvijanje navznoter kot pa razširjanje navzven, torej izogibanje razvijanju v smeri kakšne megalomanskosti – izogibanje tisti težnji, ki neizogibno ubije duha dogodkov, ki so se od svojih petičnih začetkov v vlogi oblikovalcev okusa sprevrgli v sledilce okusa, s čimer pa obvezno pade vodilo izbranosti predstavljenih vsebin.
