Žoambo Žoet Workestrao je tudi letos v Londonu spoznaval kapitalistično produkcijo koncertov za vsakim vogalom, ponudbo vrhunsko odpičenih muzik za vso družino, odsotnost Sazasa, dojemljivost in načitanost občinstva, protipožarni alarm ter prelesti turškega ražnja.
Žoambo Žoet Workestrao vam pošilja prijetne pozdrave iz Londona, kamor se je zatekel pred tako imenovano veliko nočjo (glej letošnji koledar z nadnaravnimi prazniki). To je bila druga Žoambova izvozna odprava v vzhodno jedro produkcije popularne in drugih muzik. Tudi tokratni blitzkrieg so tvorili štirje živi nastopi, lani pa še radijski na Resonance FM (googlaj!).
Ker turneja po Londonu zveni eksotično in prestižno, najprej tole: resda nas je prišel poslušat Charles Hayward (googlaj!), vendar so bili to nastopi pred 40 do 70 obiskovalci. Resda je funt konvertibilen, a brez popotnice KUD Mreža se ne bi mastili s presočno in dišečo ovčetino s turških roštiljev.
113 Dalston Lane je avtonomni kulturni center s tiskarno, prodajalno plošč in koncertno dvoranico v zasebni hiši, v kateri živi kakih pet svobodnjakov. Na holandskem bi to bil nemara skvot s prepovedjo lulanja stoje za fantke, tu pa osvobojeno ozemlje za nealkoholizirane ljubitelje muzike, ki jim niti na pamet ne pade, da bi se z vratarjem pogajali o vstopnini. In ta produkcijski način je bil med devetimi letos in lani videnimi lokacijami izjema.
Sicer smo jadrali po privatluku – pubih s koncertno dvorano. To je lahko razširjeno slepo črevo med šankom in sanitarijami ali pa bivše gledališče v jugovzhodnem delu mesta, v katerem so nekoč nastopili Pink Floyd. Ali pa Montague Arms z istim osebjem kot pred tridesetimi leti. Kar pomeni, da jih kelnarca in kelnar štejeta 70 in 50, poglavar družinskega podjetja pa 80. Interior designer v tem lokalu nima kaj početi, saj se je po zidovih nabrala patina mornarskih, lovskih in vsemogočih drugih trofej (googlaj!).
A ključne razlike med špilanjem tam gor in tu dol se s tem šele začnejo. Koncentracija sploh vsega je v Londonu tolikšna, da je na vsakih par sto metrov lokal z družabnim prostorom za živo muziko. Organizator odpre blagajno, pokasira in plača nastopajoče. Praviloma brez mešanja ekonomije s šankom, brez uporabnine prostora, zato pa ponekod tudi brez hišnega ozvočenja. Predvsem pa ta biznis poteka absolutno brez prijavljanja prireditve upravni enoti in, pomembneje, brez desetine kakršni koli piratski organizaciji, kot je slovenski Sazas.
Organizacijski subjekti, ki jih je tako spoznal Žoambo (Catapulte Records, Shopping Trolley Promotions, Cabaggehead), so v produkcijo vstopali pretežno z nič ali s simbolično subvencijo krajevne skupnosti. Zato pa so v popoldan tudi najobičajnejši kafič pripeljali odpuljenosti v razponu od garažnega panka do svobodne improvizacije, od matematičnega duba do literarno navdahnjenega noisa. Starostna struktura publike je bila od 25 do, za naše klubovje nepredstavljivih, 65 let. Predstavljajte si svoje nečake in tete v vam najbližjem in »najnormalnejšem« mestnem lokalu med živim izvajanjem Kraških solistov, ali v naslednjem, na nastopu Boruta Savskega, Dua Incurabili in Bratka Bibiča v istem večeru. Med osmo in enajsto. Po potrebi vsak dan.
Najbolj pa smo bili Žoamboti ganjeni nad odprtostjo duha in dojemljivostjo pisane publike. Seveda občinstvo v tako prepihanem okolju, kot je velemesto londonskih dimenzij, poseduje mentalno orodje za uživanje v deficitarnih estetikah. Seveda so to kraji, kjer so bili izumljeni nekateri glasbeni manevri, ki pa na Balkanu veljajo za čudaštvo, ki se ga še kritik boji secirati. Tu pa smo fasali prehvale od zrelih poznavalcev muzike in domorodnih kolegov, poljubčke od dvajsetletnih natakaric in zanimiva piva od popolnih tujcev. In po sili instaliran protipožarni alarm v socialnem stanovanju, ko toaster ni pravočasno izvrgel popečenega kruhka.
Ivo Žoet, prišepetoval Gregor Žoambo
