“That might be a part of this/Ripple on the water from a lonesome dip/A fallen tree that witnessed me/I’m alone, him and me,” nas v album napol šepetajoče vpelje Laura Marling, predno prvi komad Devil’s Spoke pograbi stampedo bendža, akustične kitare, bobnov in čela ter se dokončno razleti v zadnji verz, s katerim nam na čuden način iztrga obleko (“Eye to eye/ Nose to nose/Ripping off each others clothes/In the most peculiar way”).
Včasih je plošče dobro slišati gol in bos. I Speak Because I Can je ena takšnih.
Težko je verjeti, da je tako zrel izdelek plod dveletnega dela komaj dvajsetletne Laure Marling, ki je že s prvencem Alas I Cannot Swim (Virgin, 2008) zganila tako poslušalce kot kritike in si prislužila nominacijo za prestižno britansko glasbeno nagrado Mercury.
Bivša članica londonskega indie pop-folk kolektiva Noah & The Whale je predsednika komisije nagrade Mercury Simona Fritha, znanega sociologa glasbe in glasbenega kritika, ter ostale člane odbora tudi s tokratnim izdelkom prepričala v vnovično nominacijo.
In četudi jo je pri nagradah spodnesel zahodno londonski elektro pop-rock trio The xx, je dotična plošča Marlingove (poleg prvenca Sigh No More njenih kolegov in sotrudnikov iz časa “Noaha” Mumford & Sons) ena bolj zapomnljivih in zanimivih poglavij novodobne britanske muzike, ki ubira svojsko pot med kantavtorskimi in folkijaškimi bližnjicami ter stranpotmi.
I Speak Because I Can s prefinjenimi stilskimi, aranžmajskimi in produkcijskimi prijemi na temačen in metaforičen, malone »ljudski« način razgalja elementarnost medčloveških odnosov ter z angažiranim »songwritingom« preči dualistično razumevanje erosa in tanatosa.
Ljubezen, seks, boleča razhajanja, strah, strast, smrt, ki prevevajo deseterico komadov, odpoje in odigra s sugestivno narativnostjo, ki na trenutke spominja na Dylana (Devil’s Spoke), introvertirano modalnost Nicka Draka (I Speak Because I Can) ali intimno izpovednostjo Joni Mitchell (Rambling Man).
Zgodbe, ki jih pripoveduje, se mojstrsko spletajo s sicer skromnim, a premišljeno izbranim instrumentarijem, v katerem prednjačijo subtilne medigre čela, akustične kitare in neklišejsko aranžiranih vokalnih harmonij. Dramatična Alpha Shallows in nostalgično-lirična Goodbye Old England sta morda najbolj eklatantna primera takšne minimalistične, izrazno čiste, a polnozvočne produkcije, pod katero se je podpisal Ethan Johns, znan tudi po svojem delu s skupino Kings of Leon, Rufusom Wainwrightom in Emmylou Harris.
Četudi bi drugi plošči Marlingove lahko kdo očital rahlo pomanjkanje pesniške oziroma narativne konsistentnosti, izkustvene ostrine in nabrušenosti, si upam trditi, da I Speak Because I Can napoveduje silovit vzpon kreativnosti rosno mlade in vznemirljive avtorice. Da je le ne bi odneslo v lenobne mainstream vode, v kateri plavajo velike in zdolgočasene ribe.
