V zadnjih nekaj letih smo bili priče novim pristopom k diskografiji Beatlov, najprej s ponovnim remasteriranjem skupne zapuščine in re-izdajami v mono- in stereorazličicah z minidokumentarčki, letos, ob 70-letnici rojstva Johna Lennona in 30-letnici njegove smrti, pa se je na policah pojavila zbirka Signature Box, v kateri naj bi bili zbrani ponovno masterirani njegovi solistični studijski albumi.
Gre za sedem studijskih dosežkov med leti 1970 in 1975, album Milk And Honey, ki je izšel štiri leta po smrti, EP z nekaterimi singli in zbirko akustičnih demotov.
Zgodovino poznamo: solistična pot Beatlov se je nekako začela že leta 1968, ko je George Harrison izdal album z glasbo, ki jo je napisal za film Wonderwall, Lennon pa prvega od treh eksperimentalnih albumov (Two Virgins, Life With The Lions, Wedding Album). Vendar pa so Beatli šele leta 1970 zares izdali vsak svoj ‘postbeatlovski’ solistični album: najprej Ringo Starr (album predelav Sentimental Journey), nato McCartney, ki se je kot solist pojavil na sceni z istoimenskim albumom, ki je izšel aprila 1970, priložil pa mu je nekakšen »samointervju«, v katerem je med vrsticami oznanil razpad Beatlov. Maja je izšel še zadnji studijski album Beatlov, Let It Be, potem je trojčka All Things Must Pass izdal George Harrison in decembra svojega (enojnega) še Lennon. Če seveda odmislimo njegove eksperimentalne albume, ki so izšli v letih 1968 in ’69 in koncertnega iz Toronta, ki je izšel decembra 1969.
»Prvi pravi solistični studijski album Johnna Lennona«, kot so ga oklicali kritiki, je torej izšel decembra 1970 pod naslovom John Lennon/Plastic Ono Band. V ponatisih so ga (na nekaterih evropskih izdajah) poimenovali tudi preprosto Mother, po uvodni pesmi, ki je ena najboljših solističnih Lennonovih, v njej pa je obračunaval s travmami iz otroštva; zgodbe ne bomo ponavljali, dovolj znana je. Z zaključno, My Mummy’s Dead, dobimo nekakšno tematsko zašpiljeno enoto, ki vsebuje vse tisto, po čemer se spomnimo Lennona kot solista: ciničen obračun s sodobnostjo (God), preteklostjo (Mother), družbeno angažiranost (Working Class Hero) in ljubezensko tematiko (Love), čeprav na tem albumu še ne v toliki meri kot pozneje neposredno usmerjeno k Yoko Ono. Čeprav je Lennonov družbeni »protest«, četudi bržčas po svoje iskren, v luči njegovega statusa rahlo hipokritičen (nikoli se namreč ni odpovedal luksuznemu načinu življenja), je na albumu Plastic Ono Band (in na malih ploščah, ki so izhajale v tistem obdobju, denimo Power To The People) zelo intenzivno interpretiran. Intenzivnosti in neposrednosti albuma Plastic Ono Band Lennon v svoji solistični karieri ni več presegel, kar pri izdajah bivše četverice ni bila izjema: nihče od njih nima kvalitativno zares konsistentne diskografije. McCartneyju se je pri solističnih izdajah poznalo, da mu manjka Lennonov pol, Lennonu pa McCartneyjev. Pri čemer še vedno velja, da noben od njiju ni bil bolj ali manj »oster« od drugega; Lennon je bil sposoben pisanja prav takšnih sentimentalnih balad kot McCartney (Good Night še pri Beatlih, Jealous Guy itd.), McCartney pa rokenrolovske ostrine (album Band On The Run), čeprav je bil glasbeno produktivnejši kot Lennon in je zato posledično sproduciral več slabših in medlejših plošč. Plastic Ono Band je tudi nakazal smernice za naslednji album, Imagine (1971), ki ostaja verjetno Lennonov najbolj znan solistični dosežek, predvsem po zaslugi naslovne pesmi, pa tudi po (tedaj medijsko razvpitih) bolj ali manj gorkih besednih lokostrelstvih v obliki pesmi How Do You Sleep, ki naj bi bili namerjeni v McCartneyja (čeprav je pozneje to omilil z izjavo, da je mislil predvsem sebe), a to je še najmanj zanimiv aspekt albuma. Tudi ljubezenske pesmi Yoko Ono niso vrhunec albuma Imagine, z izjemo že omenjene Jealous Guy, ki je sicer z drugačnim naslovom nastala že leta 1968 v »indijskem« obdobju. Najbolj zanimiv delež predstavlja »samoizprašujoči se« aspekt, ki se je udejanil v obliki pesmi How in se je pozneje še razširil na albuma Mind Games (1973) in Walls And Bridges (1974), ki sta nastala med t. i. »izgubljenim vikendom«, znanem po začasnem razhodu z Yoko Ono, Lennon pa se je vmes družil z začasno družico May Pang, glasbenimi kolegi (Eltonom Johnom, Harryjem Nilssonom) ter pijančeval. Eden najboljših dosežkov iz tega »izgubljenega« obdobja je #9 Dream iz leta 1973, naslednje leto pa je s pesmijo Whatever Gets You Thru The Night (album Walls And Bridges) celo dosegel prvo mesto pop lestvic, svoje edino solistično (v času življenja). »Izgubljeni vikend« je z izjemo nekaterih klicanj k Yoko (Asumaisen) postregel z njegovo najmanj »konotirano« glasbo, tako ljubezensko kot socialno, a to obdobje ni trajalo dolgo. Kljub vsemu pa je obdobje glasbene družbene angažiranosti večinoma pustil za seboj leta 1972 z dvojnim albumom Sometime In New York City, ki je – z izdatnim sodelovanjem Yoko Ono – neposredno (nekako tako kot takrat tudi McCartney v enem svojih redkih protestnih izletov v obliki pesmi Give Ireland Back To The Irish), a ne preveč posrečeno nagovarjala razne družbene konflikte, od borbe za ženske pravice do čisto »dylanovsko« protestnih tem (John Sinclair). Album se je zdel rahlo anahronističen in neprepričljiv, komercialno in kritiško je pogorel; Lennon je svoj družbeni čut takrat najbolj učinkovito udejanjal v ozadju in stran od oči javnosti. Privoščil si je tudi izlet v preteklost – leta 1975 je po dveh letih tožb in drugih tegob izdal album Rock And Roll, na katerem je priredil nekaj pesmi, zaradi katerih se je sploh začel ukvarjati z glasbo. Album je imel težko rojstvo, pestile so ga tako psihične težave producenta Phila Spectorja kot spor z založnikom Chucka Berryja, ki je bil eden glavnih povodov za nastanek albuma. Zgodba je dolga in zapletena, več o njej je na voljo na spletnem naslovu http://en.wikipedia.org/wiki/Rock_%27n%27_Roll_(John_Lennon_album), in čeprav je s končne plošče Lennon umaknil kar nekaj spectorjevskih produkcij, nosi Rock And Roll nezgrešljiv pečat »zidu zvoka«; Lennonov glas je večkrat popolnoma irelevanten. Manjša uspešnica s plošče je bila priredba stare uspešnice Bena E. Kinga Stand By Me, Lennon pa se je iz studia naslednjič oglasil šele konec leta 1980, ko je izšla zgoraj že omenjena plošča Double Fantasy. Bila je pravzaprav skupna plošča Lennona in Yoko Ono; medtem ko je Yoko v sedemdesetih svoje izdelke izdajala večinoma ločeno, sta se leta 1980 odločila za skupno ploščo s pravično razdelitvijo pesmi. Just Like Starting Over, Woman, Watching The Wheels in I’m Losing You so štiri najboljše Lennonove pesmi z albuma, ki pa bi prišle bolj do izraza, če bi jih izdal ločeno kot EP ali minialbum. Ob izidu je plošča Double Fantasy doživela bolj medel sprejem, med uspešnice jo je »povzdignila« šele Lennonova smrt decembra 1980.
Če v zaključku opredelimo Lennonove solistične vrhunce, ugotovimo, da je štiri najboljše albume objavil v letih 1970/71 in 1973/74 (os Plastic Ono Band-Imagine-Mind Games-Walls And Bridges). Kot celota je najkonsistentnejši prvi, Plastic Ono Band. Nekatere zanimive skladbe, ki bi lahko popestrile (ali izboljšale) druge njegove albume (denimo Goodnight Vienna ali I’m The Greatest) je Lennon dal Ringu Starru. Omenjeni pesmi sicer nista avtorska vrhunca, vendar bi še poživila denimo filozofsko igrivost Walls And Bridges in (če bi ju zamrznil in ju pozneje odmrznil) pridodala nekaj poskočne svežine himničnemu realizmu Double Fantasy.
»Dodani« plošči, torej EP s singli in akustičnimi demi sta dobrodošli za zbiralce in kompletiste, kot tudi tiste, ki jih zanimajo songwriterski pristopi. Lennonova največja moč pa ostaja v samoraziskovalni, kontemplativni tematiki in načinu, kako obračunava s sabo in svojo preteklostjo. S tega stališča je prednjačil že pri Beatlih in tudi pozneje.
