Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem z-godb. Tokrat prvič. In še šestkrat, če bo vse po sreči.
Na prvo sedmersko seanso je bil povabljen Boštjan Narat. Idejni oče in kitarist Katalene, filozof, kantavtor, aranžer, gledališčnik, pisec, mislec, učitelj, lastnik kanistra za slabo vino in čelade za motor (vsaj tako trdi v komadu), pa še marsikaj. Pred meseci je izdal svoj odmevni kantavtorski prvenec Strah je odveč (Založba Pivec, 2010), pobasal prvo, oziroma zlato kanto na ruškem Kantfestu in tako, skoraj mimogrede, postal vodilno ime nove generacije domačih kantavtorjev. Ime, ki dokazuje, da je tudi v času brezkončnih muzičnih možnosti ena sama kitara in ena sama zgodba lahko še vedno najboljše in dovolj.
ENA Klasična enačba pravi: kantavtor = človek + kitara. Predstava kantavtorja se je v zadnjih petdesetih letih dodobra hibridizirala, ti pa vztrajaš pri “starošolski”, minimalistični, izčiščeni formi. Kako to? Je takšna glasbena neposrednost, “razgaljenost”, želja po bolj intimnem stiku s publiko ali si morda bolj samotarsko izraznost iskal zaradi povsem drugih razlogov? Kako doživljaš občinstvo, celoten performans kot član Katalene in kot kantavtor?
Narat 1: To „starošolskost“ sam doživljam kot „starodavnost“. En človek, en inštrument (v mojem primeru je to kitara, ker kitaro pač znam igrati), ena pesem oziroma ena zgodba. In osebno mi je tak način podajanja svojih pesmi najbolj prepričljiv, seveda pa ni edini možen, in tudi ni povsem nujno bolj intimen. Tudi s Kataleno dosegamo zelo neposreden stik z občinstvom in lahko ustvarjamo precej intimno vzdušje. Zame je razlika med Kataleno in mojim kantavtorstvom predvsem v tem, da gre v drugem primeru za izključno moja besedila, ki jih pojem sam. In tudi če ta razlika zveni formalno, zame je še kako vsebinska.
DVE Praktično že na samem začetku plošče nas soočiš z dejstvom, da ženske, ki ljubijo pse in moški, ki ljubijo ikebane ne doživljajo “hepi endov” (Ženske, ki ljubijo pse). Praviloma se kantavtorji na domačih tleh izogibajo ljubezenskih zgodb s srečnim koncem. Če že, jo ponavadi popoprajo s krepko dozo ironije ali sarkazma, svetobolja, celo resignacije. Se morda “srečno sta živela do konca svojih dni” tako težko zapiše zato, ker kantavtorji kot motrilci realnosti slutijo (ali so prepričani), da je vsak partnerski odnos kompromis … med psom in ikebano, če hočeš? Kakšne kompromise ob pisanju pesmi in uglasbovanju le-teh sklepaš sam s seboj? Na katere poti, v katere smeri te (kot kantavtorja) nese v zadnjem času?
Narat 2: O vsebini mojih pesmi najbolje govorijo one same, za ironijo pa upam, da je v mojem primeru zgolj zdrava distanca ne pa beg. Zame pisanje je soočanje s stvarmi, včasih tudi boleče. Kar se pa kompromisov pri ustvarjanju tiče: glavni kompromis izhaja iz omejenosti v prvem vprašanju omenjene formule. Na voljo imaš besedo, glas in en inštrument. Na prvi pogled malo, ampak odkar se gibljem po tem prostoru, vedno bolj ugotavljam, da je tudi to lahko več kot dovolj.
TRI Tvoj kantavtorski “avatar” se v pričujočih komadih največkrat izkaže kot iskalec, pa tudi kot opazovalec, kot akter z distanciranim in reflektiranim pogledom. Nekdo, ki se morda udobneje počuti “zunaj” kot “noter”. Filozof, skratka J. Koliko je filozofa v tvojem kantavtorju in koliko kantavtorja v tvojem filozofu?
Narat 3: Moj filozof in moj kantavtor imata zaenkrat precej harmoničen odnos, drug drugemu „držita štango“ in si vzajemno – vsaj upam – pomagata k prepričljivosti. Pripomba, da se bolje počutim „zunaj“ kot „notri“, pa verjetno drži. Vendar to ne pomeni, da je samo izhodišče ustvarjanja „zunaj“. Se pa verjetno moramo zato, da bi „notri“ prišel do prave besede, vanj vsaj do določene mere zazreti od zunaj.
ŠTIRI Telo in meso tudi nista zanemarljivi referenci v tvojih komadih – meso te žre (Ko se bo žrlo zares). Hkrati pa nam daš v Daši in marksistu jasno vedeti, da je meseni užitek vreden več od teorije. Telo in duh ujeta v antagonizem ali pa v iskanje nekega ravnovesja, transcendence, sta tudi klasični kantavtorski temi. Kako nastajajo tvoje pesmi – jih morda najprej začutiš s telesom/v telesu; je najprej meso ali teorija? Pride najprej glasba, potem zgodba, ali gre za simultan proces?
Narat 4: Ravno omenjena komada sta kar se ironične distance do povedanega tiče dva najbolj izrazita primera, zato ju gotovo ne gre jemati pretirano resno, to velja tudi za omenjeno “vrednostno primerjavo”. Antagonizem v tem primeru ni najboljši izraz, gotovo bolj primeren je preplet. In skozi soroden preplet nastajajo tudi pesmi. Simultano, istočasno? Verjetno, včasih tudi sam ne vem.
PET “To sem videl, to sem doživel, vse na pol poti do kraja, ki se imenuje Smrt.” (Na pol poti do kraja) ..”nič mi ne pomaga, še vedno ne vem, kje je smrt” (Yet Another Tango), “Objemi me, na smrt me je strah” (Ko se bo žrlo zares). Minljivost. In strah. Strah pred minljivostjo življenja, odnosa. Zakaj te to tako zaposluje?
Narat 5: Osebno si težko predstavljam, da me ne bi. Morda se bo slišalo patetično, ampak: Kako naj vsaj približno razumem življenje, če ne razmišljam o smrti? Ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo, se mi zdijo nenavadni.
ŠEST Pred mnogimi leti mi je nekdo rekel, da je dober kantavtor tisti, ki zna povedati zgodbo, se z njo dotakniti vseh poslušalčevih čutil. Kantavtor je na nek način pripovedovalec uglasbenih zgodb. Se lahko poistovetiš z vsako izmed njih ali to raje prepuščaš poslušalcem? Je plošča Strah je odveč tvoja knjiga vtisov, izkustev ali so avtobiografski elementi zanemarljivi?
Narat 6: Seveda sem poistoveten z vsako izmed njih, saj so vse moje. In seveda se ne morem poistovetiti z interpretacijo poslušalca, ta je pač njegova. Avtobiografski elementi pa so vse prej kot zanemarljivi. Vse te pesmi tako ali drugače govorijo o meni.
SEDEM V 60ih, 70ih letih so kantavtorji veljali za eno od gonilih sil protestov in formiranja civilne iniciative, premikali so družbene, moralne, politične meje (v glavah in na papirju), ozaveščali javnost. Takrat so se rodile kultne kantavtorske figure, v tujini in na domačih tleh. Dobili smo liričnega barda Tomaža Pengova in družbeno angažiranega Janija Kovačiča. Bi lahko rekel, da je v vsakem kantavtorju poslej malo Pengova in malo Kovačiča? Kam je izginila družbena kritika, kam poniknil protestniški duh kantavtorstva in zakaj ga kljub grozotam ter nepravicam današnjika ne znamo (več) artikulirati, ga približati ljudem?
Narat 7: Ne vem, s tem se tudi sam ogromno ukvarjam. Ne vem, zakaj imam toliko težav, ko poskušam ubesediti nestrinjanje, včasih celo bes, ki me navdaja ob pogledu na stanje stvari. Zaenkrat še iščem govorico, v kateri bi to svojo jezo artikuliral tako, kot si želim. Ko jo najdem, bom to gotovo storil. Kar pa se tiče Pengova in Kovačiča: jasno je, da si izpostavila dve temeljni referenci slovenskega kantavtorstva. Pa ne samo zaradi tega, ker vsak po svoje predstavljata dve (navidez radikalno različni) poti kantavtorskega ustvarjanja. Predvsem zato, ker oba odlikuje odličnost.
Spraševala in fotkala Katarina J.
