Keith Richards je eden najbolj karizmatičnih belih glasbenikov vseh časov in verjetno ga kot ključnega člana Rolling Stones in polovice drugega najuspešnejšega skladateljskega dueta prejšnjega stoletja ni treba posebej predstavljati. Obstaja tista večna polemika o Beatlih in Stonesih (Doorsi in Velveti kljub mnenju nekaterih v tej debati nikoli ne bodo resno sodelovali, saj so le posledica omenjenih dveh pojavov), ki je pravzaprav nesmiselna. Beatli zagotovo zmagajo v kompozitorskih veščinah in domišljiji, kar se tiče produkcije. Da o pevskih veščinah ne govorim. Pri njih je pravzaprav vse na mestu in privedeno do popolnosti. Stonesi so iz drugega testa. Njihova osnova je bila vedno črnska glasba – predvsem blues, začinjen s soulom, funkom in gospelom – in to so znali vedno podati z avtentičnim »umazanim« občutkom brez olepševanja. Pravzaprav je razlika med Beatli in Stonesi razlika med pop in rock glasbo. Ko so Beatli prepevali Ob-La-Di Ob-La-Da, so Stonesi posneli Sympathy For The Devil. Od tu naprej je potem vse samo še stvar osebnega okusa.
Zvoka Stonesov zagotovo ne bi bilo brez Richardsa. To je najbolj jasno demonstriral Mick Jagger na svojih solo ploščah. Poznam kar nekaj glasbenikov, ki se naravnost zgražajo ob omembi njegovega imena in izraza »dober kitarist« v istem stavku, vendar le-ti popolnoma zgrešijo bistvo. Dober glasbenik zagotovo ni tisti, pri katerem se štoparica najprej ustavi, ko se meri čas, v katerem mu je uspelo preigrati pet oktav lestvice. Tudi poznavanje harmonij ni merilo. Richards ima največji dar, ki ga je lahko glasbenik deležen – prepoznavnost. Že po nekaj odigranih taktih veš, da je to on. Njegov slog je unikaten in nezgrešljiv. Izrazito preprost, poenostavljen skoraj do banalnosti, vendar obenem popolnoma avtentičen. Njegov sinkopiran, izrazito ritmičen način igranja je poleg tistih velikih žnabljev glavni zaščitni znak Stonesov.
Njegov drugi doprinos največjemu bendu na planetu je ta, da še danes slovijo kot banda najhujših narkomanov, kar jih je kdaj tlačilo zemljo. Ekscesi v sedemdesetih so bili takšni, da se je ta imidž oprijel tudi drugih Stonesov, čeprav je bilo njihovo nagnjenje do opojnih substanc precej manjše kot pri gospodu Richardsu. Ekscesi pa so vedno dobra osnova za sočno zgodbo, ki se jo da lepo prodati. Zato nam je Richards zdaj ponudil v branje svojo avtobiografijo.
Omenjeno branje bi moralo biti najbolj vznemirljiva rokenrol knjiga vseh časov. Zgodba je legendarna in se razteza že čez več kot šestdeset let, podana pa je iz prve roke. Pa na žalost ni tako. Manjka ji kar precej.
Pripovedovalec očitno predvideva, da je okostje zgodbe poznano vsem bralcem in se z njim ne ukvarja preveč. To je morda tudi plus, ker se začetniki lahko o tem poučijo drugje. Ker so kosti odstranjene, bi moralo biti več prostora za meso. Problem je v kvaliteti mesa. Knjiga je pravzaprav dolgočasna. Richards se še najbolj emocionalno vplete, ko pripoveduje o igranju kitare in Micku Jaggerju. Dobimo nekaj zanimivih zgodbic o fintah, ki so mu jih pokazali stari črnski bluzerji, ali različnih uglasitvah, seveda pa se najbolj razpištoli ob spominih na osemdeseta in Jaggerjevi »izdaji«, ko je le-ta snemal svoje solo albume in je pustil Stonese na stranskem tiru. Pričakovano. Z levo roko pa opiše smrt Briana Jonesa, dogajanje okoli snemanja filma Performance, ki je zagotovo pustilo težke čustvene posledice pri vseh vpletenih, svojo zvezo z Uschi Obermeier … Bob Dylan je recimo v knjigi omenjen sedemkrat, od tega dvakrat v zvezi s svojim bobnarjem Georgem Recilom, ki je Richardsov dober prijatelj. Štel sem ravno zaradi tega, ker iz knjige sploh ni razvidno, da se poznata (imam elektronsko izdajo, zato štetje ni bilo preveč zahtevno). Skupni nastop na Live Aidu ni omenjen niti z besedo. Pa je bil zelo zanimiv; če ga niste videli, si poiščite posnetek. Gre za enega največjih debaklov v živo vseh časov. Baje so po njem v ZDA ustanovili celo društvo, ki se je zavzemalo,da bi Dylanu doživljenjsko prepovedali nastopati.
Knjiga je – kot vse biografije znanih osebnosti – napisana v sodelovanju z »ghost writerjem«. To vlogo je opravil James Fox, star Richardsov prijatelj. Če primerjam njegovo delo z Neilom Straussom, ki je pomagal pri avtobiografiji Marilynu Mansonu (in številnim drugim), je bila izbira dokaj zgrešena. Ni mu uspelo naracije spraviti v tek. Zgodba izgublja nit, deluje, kot da je vse prepisano s traku, brez volje po dodatnem urejanju besedila.
Takole bom zaključil. Če vas zgodba o Keithu Richardsu res zanima, poiščite biografijo Victorja Bockrisa. Gre za zelo izčrpen prikaz njegove kariere, raziskan in dobro napisan. Če pa želite poglobiti zgodbo o Stonesih, vam lahko priporočim še eno knjigo, ki je zopet dostopna po več kot tridesetih letih. Gre za STP-Stones Touring Party (avtor Robert Greenfield), opis njihove ameriške turneje iz leta 1972, ko so predstavljali svoj ključni album Exile On Main Street. Odlična rokenrol zgodba, ki se jo prebere v enem dihu. Tole avtobiografijo pa lahko mirno preskočite.
