Slovenska filharmonija (SF) je s tokratnim koncertom, ki smo ga poslušali v okviru oranžnega abonmaja, vstopila v drugo polovico svoje letošnje abonmajske sezone, sam koncert pa je bil za marsikoga eden težje pričakovanih, predvsem zaradi Straussove monumentalne simfonične pesnitve. A najprej nekaj besed o prvem delu večera.
Kurt Weill je pri nas na koncertih klasične glasbe redko prisotno skladateljsko ime (izvzemam nedvomno številne izvedbe njegove večne balade oziroma jazz standarda Mack the Knife ter občasne uprizoritve Weillovega daleč najbolj priljubljenega dela, Opere za tri groše (1928)). Nemško-židovski skladatelj je svoja dela pogosto prepletal z elementi zabavne glasbe, predvsem jazza, in prav to zaznamuje tudi njegov devetdelni satirični “balet s petjem” (kot ga je sam poimenoval) Sedem smrtnih grehov (v izvirniku Die sieben Todsünden). Delo, pisano za komorni orkester (prisotni so tudi klavir, harfa in banjo – prispevek tega sicer zelo zanimivega in v simfonični glasbi redko prisotnega brenkala je bil med koncertom žal pretih!), zahteva tudi solistko (mezzo)sopranistko (vlogi Anne I in Anne II) in moški kvartet oziroma zbor (vloga družine; tokrat moški del Slovenskega komornega zbora) v “komentatorski” funkciji grškega zbora. Libreto za balet je prispeval Bertolt Brecht, kar je bilo zadnje sodelovanje v legendarni navezi skladatelja in pesnika, ki sta v relativno kratkem času nanizala bogat katalog skupnih del.
Solistično vlogo je prevzela nihče drug kot naša izvrstna primadona Marjana Lipovšek, mezzosopranistka, katere delo cenijo najodličnejši orkestri in dirigenti širom sveta; zadostuje že, če omenimo samo berlinske filharmonike in londonske simfonike ter Zubina Mehto in Georga Soltija. Tudi tokrat je svoj sloves več kot upravičila; sproščeno oblečena v hlačni kostim je odlično poustvarila Weillovo razcepljeno osebnost Anne I in Anne II ter ji(ma) dodala vso sproščenost, razpuščenost, občasno obešenjaštvo (vse našteto seveda zgolj v vokalnem smislu!) in kabarejsko-songovski zanos, ki pritičejo partu. Pravzaprav je bilo zelo zanimivo opazovati in poslušati Lipovškovo v tipu pevske vloge, ki zanjo verjetno ni stalnica, ampak prej redka priložnost. Pohvalno je SF poleg tega, da je v koncertni list natisnila prevedeni tekst libreta, nad orkester projicirala še nadnapise (ki pa bi morali biti bolje vidni), medtem ko je solistka pela izvirno nemško besedilo. Zbor, ki ga je pripravila zborovodkinja Martina Batič, in orkester pod vodstvom šefa dirigenta Emmanuela Villauma sta jo korektno dopolnjevala, morda bi si tudi od pevcev (sploh v a capella stavku Požrešnost) želeli za kanec več sproščenosti, ki jo je tako uspešno utelešala Lipovškova.
Alpska simfonija, op. 64 (izvirno Eine Alpensinfonie), monumentalna simfonična pesnitev, ki jo je Richard Strauss dovršil leta 1915 (kot zanimivost – tokratna koncerta sta se zgodila skoraj natanko 96 let po nastanku skladbe, saj je Strauss pisanje orkestracije in s tem celotne skladbe končal 8. februarja 1915), ima dolgo in zelo zanimivo zgodovino, še vedno pa se je drži tudi status kompozicije, ki je v Straussovem opusu le redko izvajana, čeprav je to skladateljeva zadnja simfonična pesnitev, preden se je intenzivno posvetil operi ter, če povzamem po koncertnem listu, “glasbena hvalnica spokojnosti gora, dehtečim travnikom in mogočnim nevihtam – skratka, himna veličastni naravi”. Skladba namreč zahteva zares ogromne orkestrske sile, saj je Strauss v partituri v natančnih navodilih predvidel med 107 in 123 izvajalcev, predpisal pa je tudi natančna števila glasbenikov v godalni sekciji (skupaj 64 godalcev), kar 20 rogov (sic!; od tega 8 na odru in 12 za odrom), čelesto, kravje zvonce, velike koncertne orgle ter napravi za veter in grom. Slovenski filharmoniji je, če gre verjeti koncertnemu listu, tokrat uspelo zbrati 108 glasbenikov, kar pa ni bil povsem zanesljiv podatek, saj sem že ob prihodu glasbenikov na oder opazil, da je stanje nekoliko drugačno od uradnega. Sekcijama prvih in drugih violin sta glede na skladateljeva navodila zmanjkala po dva glasbenika, pa tudi rogov je bilo “samo” 12 (nekaj tistih od deveterice na odru je podvajalo tudi zaodrske parte in igralo Wagnerjeve tube).
A vse našteto ni vplivalo na kakovost izvedbe, kajti že ko je poslušalstvo (v temni dvorani, kot veleva naslov stavka) v zaporednem sozvenu goste zvočne zavese vseh tonov b-mola prekrila trdna, misteriozna Noč, se je začelo magično glasbeno doživetje, dolgo slabo uro, toliko namreč traja povprečna izvedba 22-delne simfonične pesnitve (ki pa jo je skladatelj vseeno poimenoval simfonija). Že veličastni Sončni vzhod je veliko obljubljal, po njem pa je Villaume poskrbel še za zares zanosno in optimistično interpretacijo téme Vzpona; tu so se zaslišala tudi trobila (po Straussu lovski rogovi) izza odra, žal pa je bila njihova zvočna slika zaradi oddaljenosti od avditorija nekoliko razmazana. Ko se Straussov popotnik med vzponom znajde Ob slapu, vsled zares mojstrske orkestracije na koži kar začuti prš slapu in vrtinčenje razpenjene vode. Na planini so zares navdušili kravji zvonci, ki so si jih med seboj razdelili kar štirje tolkalci in tako poskrbeli za veliko bolj prostorski učinek kot ob večini izvedb, ko jih igra le eden. Eden najveličastnejših in najbolj čustvenih vrhuncev v zakladnici klasične glasbe pa nas po umirjenem solu oboe (lirični Matej Šarc) pričaka Na vrhu, ko se v zmagoslavnem ponosu vzpne cel orkester (čestitke trobilcem za odličen nastop, sploh hornistom z izjemnim Andrejem Žustom na čelu); žal je Villaume v tem delu nekoliko pretiraval z dramatizacijo, ga razpotegnil in mu tako odvzel nekaj učinkovitosti. Čez čas po vseh doživetjih nastopi zlovešče Zatišje pred viharjem, po katerem se razbesnita silovita, strašljivo realistična orkestralna Neurje in nevihta, po mojem mnenju najbolj virtuozno odigran del cele skladbe; tu je skladatelj tudi predvidel največji napad orkestralnih sil, pridružijo se še grmenje velikega bobna in dveh kompletov timpanov, bučanje orgel ter napravi za veter in grom in vse skupaj poskrbi, kot je zapisal angleški dirigent, znameniti glasbeni pisec in odličen poznavalec Straussa Norman del Mar, za nevihto, ki je “s svojo resničnostjo in virtuozno tehniko tonskega slikanja prekosila vse dotedanje orkestrske nevihte. Goste zavese nalivov, sunki vetra, bliskanje in grmenje, vse je upodobljeno z osupljivim realizmom; občasnim zatišjem sledijo vnovični izbruhi kot v resničnem življenju”. Naše filharmonike imamo redko priložnost slišati v tako razbesneli vlogi; meni se je vsekakor prileglo, kot je bilo slišati, pa tudi njim! Že med nevihto, pa tudi pozneje med Sestopom, Sončnim zahodom in Epilogom slišimo nostalgično ponovljene téme in lajtmotive slapu, vzpona, gorskih fanfar in ostalih delov skladbe. Čisto na koncu se je spet spustila Noč in dvorana je skupaj z glasbo utonila v temo.
Orkester je zelo zahtevno, mestoma kar virtuozno Straussovo partituro izvedel zares impresivno, sploh na četrtkovem koncertu, dan pozneje je bila ob nekaj več spodrsljajih že očitna utrujenost, kar je pri dveh zaporednih izvedbah takšne skladbe v dveh dneh razumljivo. Villaumova že kar pregovorna “poskočna” vehemenca pa je lahko dvorezen meč – resda tiste bolj “bombastične” dele skladb oplemeniti, obenem pa lahko interpretativno plat glasbe oslabi v bolj liričnih in transparentno orkestriranih pasažah; Alpska simfonija je polna vsega naštetega, a vseeno se bo izjemna izvedba trajno zapisala v spomin, želeli pa bi si tudi izdaje živega posnetka na zgoščenki. Odlična je ideja, da so v koncertnem listu zapisani vsi na odru prisotni glasbeniki, v tujini (npr. pri Londonskih simfonikih) je to stalnica na vseh koncertih in bi se je lahko držali tudi pri nas, saj zasedba orkestra ni vedno enaka. Tudi naslovi delov Alpske simfonije so bili projicirani nad orkester, vendar se projekcija žal ni ves čas ujemala z glasbo, zaradi presvetle dvorane pa jih je bilo tudi zelo težko brati.
Straussu se je zamisel za Alpsko simfonijo porodila že kot 15-letnemu fantiču ob vzponu na goro Heimgarten, ob katerem je sam doživel večino prizorov, ki jih slišimo v skladbi (npr. sončni vzhod in nevihto) in si ob prihodu domov ob klavirju nemudoma zapisal nekaj idej. Nastanku skladbe je naposled posvetil prek 10 let in prav toliko na drobno popisanih glasbenih skicirk; ob svojih ničejanskih nazorih je razmišljal celo o tem, da bi jo naslovil Antikrist, po premieri v Berlinu pa je bil na skladbo upravičeno zelo ponosen in novembra 1915 v pismu svojemu libretistu Hugu von Hofmannsthalu zapisal: “Moraš slišati Alpsko simfonijo na koncertu 5. decembra, zares je odlična skladba!”
In za konec, a nikakor najmanj pomembno – skladba ostaja glasbeni mejnik še iz enega razloga: leta 1983 je na prvi CD plošči na svetu izšel ravno posnetek Alpske simfonije, ki je nastal dve leti prej v izvedbi Berlinskih filharmonikov pod taktirko Herberta von Karajana in ga je moč kupiti še danes; podpisani ga najtopleje priporočam.
