Ni se še polegel prah okoli nastopa Bena Drewa na letošnji podelitvi britanskih grammyjev (Brit Awards), kjer je velikanski oder londonske arene O2 spremenil v sceno a la Folsom Prison za najstnike iz angleškega srednjega razreda (navlečene na Skins) in nazadnje še pobral nagrado za najboljšega britanskega solo izvajalca, že je v “tagmašnem gvantu” à la Calvin Klein, z resnim obrazom in soulovskim tenorjem, ki spominja na Smokey Robinsonovega, popeval na odru Kina Šiška, začenši s komadom Writing’s On The Wall.
Tega in druge hite iz plošče The Defamation of Strickland Banks, ki jih je nizal skozi uro dolg uradni del koncerta, so spremljali kriki vreščečih slovenskih najstnikov, ki tudi gledajo Skins. In pridno (ter zastonj, če se le da) točijo njegove komade iz svetovnega spletja. Najglasnejši so bili seveda ob drugem in najuspešnejšem singlu z albuma, She Said – zgodbi o fantu, ki se zaljubi in ga po spletu nesrečnih okoliščin po krivem obtožijo. Zgodbi, s katero se bržkone lahko poistoveti marsikatera v tem času odraščajoča in iščoča se najstniška dušica.
Dasiravno je Ben, bolj znan kot Plan B, na začetku koncerta pohvalil publiko, da očitno pozna njegovo ploščo, se je kasneje izkazalo, da le ni tako, četudi mularija do ponujene muzike ni bila indiferentna.
Plan B je igral generaciji “Džabest” (in mobitelovim sponzorjem), ki ji je nakup zgoščenke in zbrano poslušanje albuma od prvega do zadnjega takta (vsaj na splošno) tako tuje kot starim diskofilom tankanje singlov s piratskih internetnih strani. V spremljanju reakcij občinstva je postalo jasno, da so pri doživljanju muzike med mlajšimi primarno čutilo (uho) zaznavanja zvoka nadomestili oči in mobiteli.
Mobitel je (poleg ipoda in drugih mp3-playerjev) danes verjetno najbolj priljubljen način konzumacije muzike mladeži v globalnem smislu. Korporacije, ki imajo v rokah mobilno telefonijo, v spregi z glasbenimi založbami že nekaj let ponujajo hite svetovne sredinske pop in rock produkcije in tako pogojujejo glasbeni okus najstniške populacije.
Zato ni presenetljivo, da se je v te trende vklopil tudi največji slovenski operater mobilne telefonije in v trojčku koncertov domačim odjemalcem pripeljal ta hip vroči indie pop bend iz Londona Florence & the Machine (maj 2010, Kino Šiška) in ameriški rokerski trio Gossip (junij 2010, Križanke), oktobrski koncert britanskega elektropop dua Goldfrapp pa je bil, menda zaradi bolezni pevke Alison Goldfrapp, odpovedan.
Plan b je tako dobesedno postal Benjamin Drew alias Plan B, dečko iz vzhodnega Londona (zase pravi, da je odraščal v družini, ki ni spadala ne v delavski ne v srednji razred), ki se je po medijsko ne preveč odmevni hiphopovski plošči (Who Needs Action When You Got Words, 2006) in nekaj filmskih vlogah vrnil k tisti, ki jo je igral pred reperskim obdobjem – k vlogi “sweet soul boya”, kot pravi sam.
S spolirano novosoulovsko produkcijo z Motownovsko patino, s katero sta pred časom flirtali že otočanki Duffy in Amy Winehouse in v katero se vklapljajo občasni “bad boy” hip hop vložki, mu je končno uspelo očarati tako odjemalce kot kritike.
Tudi v Katedrali Kina Šiška ni bilo veliko sledu o nekdanjem jeznem reperju s kitaro. S sedemčlanskim “črno-belim” bendom nas je zaguncal v precej “poštirkan”, predvidljiv, a zvočno dodelan soul imidž (Prayin’, Traded in My Cigarettes, The Recluse). Tega je dopolnjeval z bolj živahnimi komadi fankijaškega pridiha, v katerih se je izgubljal njegov tanek falzet. Bolj suvereno je njegov vokal zvenel takrat, ko je vklopil svoj reperski alter ego. Žal premalokrat.
Enournemu uradnemu delu je sledil karaoke venček soulovskih zimzelencev (The Track of My Tears, My Girl, Ain’t No Sunshine, Stand By Me, celo Sealova Kiss from a Rose). Ta bi brez domišljenih beat vragolij maestra beatboxanja, Londončana Faith SFX-a, ki je s svojo mogočno vokalno mašinco dvorano ogreval še pred prihodom benda, lahko izpadel precej bolj trivialno.
Okus se je nato malček popravil v ciljni ravnini, kamor nas je Plan B pripeljal z bolj udarno Stay Too Long (prvi singel z lanskega albuma) in v kateri ni manjkalo niti sicer benignega fantovskega bockanja na odru.
Dokler tudi zahodnih tal ne zatrese cunami družbeno-politične pa tudi glasbene rezistence, tudi izbira mobi trojčka ni najslabše, kar se podaplskim adolescentom, željnim kvalitetnega angloameriškega mainstreama, lahko zgodi. Morda nam pred tem rivalski ponudnik mobilnih signalov priskrbi še kake Mumford & Sons ali The XX.
