Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 16. september 2021
Tako kot lani se je tudi letos nova koncertna sezona kljub tedanjim in sedanjim razmeram začela običajno in v polnem zagonu ter z upanjem in mislijo, da bo potekala nemoteno kot v predpandemičnem času. Teden dni po koncertu ob začetku nove sezone, na katerem je Orkester Slovenske filharmonije po dobrih desetih letih ponovno izvedel Straussovo Alpsko simfonijo, je svojo sezono, zdaj že dobro znano pod imenom Kromatika, otvoril tudi Simfonični orkester RTV Slovenija. Po svoje je bil občutek ponovnega sedenja v Gallusovi dvorani in opajanja z v živo izvajano klasično glasbo po skoraj natanko enem letu tovrstne abstinence prav nadrealističen, če ne že kar hiperrealističen. Dvorana je bila sicer napolnjena manj kot polovično, med poslušalci je bil vsaj en prost sedež, kajpada pa je bilo obvezno tudi nošenje mask in izpolnjevanje pogoja PCT. Vse v skladu z novo – no, ali pa niti ne več tako zelo novo – realnostjo torej. Orkester je na koncertu – sicer zgolj z omembo v koncertnem listu, pa vendarle – izrekel dobrodošlico novemu članu, violistu Kristijanu Dražilu.
Kot se spodobi in je pravilno, je prvi koncert nove sezone domačega orkestra dirigiral njegov šef dirigent Rossen Milanov, prva skladba na sporedu pa je bila delo slovenskega skladatelja. Skladbo Praznik vetra je skladatelj Marjan Šijanec napisal že leta 2005, krstno izvedena pa je bila šele sedem let pozneje. Začne jo žametna zvočna preproga godal, harfe in tolkal, na primer dveh gongov, zvonov in tremola na glavo obrnjene činele na glissandiranem timpanu, kar je najbolj priljubljen tolkalski trik za dosego zvoka piša oziroma zavijanja vetra (zanimivo, da skladatelj glede na naslov in tematiko skladbe v partituro ni vključil orkestrske naprave za veter, uporabljene na primer v prej omenjeni Alpski simfoniji). Po misterioznem uvodu skladbo napolni zanimivo dogajanje, spretno ujeto v notna črtovja: zvočno zaveso zgostijo pihala in rogova in po mogočnem tutti vrhuncu godala slikajo občutek nujnosti in neizbežnosti. Po solu roga (Boštjan Lipovšek) se nadaljuje pridih negotovosti in le melodična linija violončela doda nekaj človeške topline. Naposled se vrnejo tolkalne zvočnosti z začetka skladbe, tokrat pospremljene z godalnimi portamenti in solom angleškega roga (Nina Tafi). Kmalu sledi še en izbruh viharne energije, ki Praznik vetra pripelje do učinkovito dramatičnega konca. Skladatelj sam na koncertu ni bil prisoten.
V nadaljevanju sporeda se je z orkestrom ponovno predstavil en od njegovih koncertnih mojstrov (in tudi trenutni koncertni mojster z najdaljšo »kilometrino« v orkestru), Benjamin Ziervogel. Avstrijski violinist, ki sedež koncertnega mojstra zaseda že od leta 2004, je zdaj pravzaprav postal že naturalizirani slovenski državljan in se vselej izkazal kot zanesljiv vodja orkestra, predvsem pa kot izvrsten glasbenik. Tokrat se je predstavil in izkazal z Mendelssohnovim priljubljenim Koncertom za violino in orkester v e-molu, op. 64. Prav to skladbo je Ziervogel pred 17 leti izvajal tudi na avdiciji za mesto koncertnega mojstra, zato je imel tokratni koncert zanj nedvomno tudi nostalgičen pridih. Zanimivo pri Mendelssohnu je, da se solist s svojim partom oglasi že povsem na začetku, v drugem taktu skladbe. Kot smo se pri koncertantnih skladbah – žal! – že kar navadili pričakovati, bi se lahko orkester glede na solistovo dinamiko in izvajanje mestoma tudi tokrat bolj brzdal. Hujših dinamičnih težav ali razhajanj vendarle ni bilo. Ziervogla, ki sicer v primerjavi z marsikaterim drugim solo violinistom igra bistveno bolj statično, kar je bilo še posebej očitno v odlično odigrani kadenci, je bilo veselje poslušati že v prvem stavku. Ta se attacca nadaljuje v čuteči andante drugega stavka; ker so tu tudi dinamične obremenitve manjše, je bila skupna zvočna slika tega stavka najbolj prijetna, celoten stavek pa zelo lepo izpeljan. Tudi solistični pirotehniki zanosnega zadnjega stavka je bil Ziervogel kos z levo roko (no, z obema) in brez sence dvoma potrdil in utrdil sloves odličnega koncertnega mojstra orkestra naše RTV hiše ter se zasluženo ovenčal z zelo toplim odzivom in odobravanjem publike. Prijetno drugačen je bil tudi dodatek, ki ga Ziervogel ni odigral sam, pač pa ob spremljavi petih kolegov godalcev iz orkestra.
Z izbiro t. i. crowd pleaserja – skladbe, ki jo obožujejo široke množice – je težko zgrešiti, zato smo po predahu prisluhnili še Šeherezadi, simfonični suiti op. 35 Nikolaja Rimskega-Korsakova. Približno 50-minutna skladba v štirih stavkih še dandanes v marsičem služi kot učbenik za umetnost orkestracije, ki jo je Rimski-Korsakov – sploh v svojem času – izbrusil tako rekoč do popolnosti. Prav zato sta lahko valovanje morja in butanje valov ob pozibavajočo se Sinbadovo ladjo v prvem stavku skomponirana in odigrana s tako izjemnim realizmom. Šeherezado je z violino tokrat upodobila druga koncertna mojstrica orkestra Kana Matsui (na piccolu pa je bilo opaziti Mateja Grahka, sicer člana Orkestra SF). Zlovešči uvod z motivom sultana Šahriarja je bil primerno čvrst, nato pa je Milanov, ki je skladbo dirigiral na pamet, prvi stavek nadaljeval z relativno počasnim tempom. Solo rog je imel nekaj težav z nastavkom in stabilnostjo tona. Na (dinamičnem) vrhuncu stavka je zvočna slika zaradi pretiravanja z dinamiko predvsem trobent in pozavn postala razmazano suboptimalna, Matsuijeva pa je vseskozi igrala zelo legato. V drugem stavku smo slišali lepa sola fagota (Aleksandar Ranisavljev) in oboe (Irmgard Anderl Krajter), ob dobri koncentraciji tolkalne sekcije in spretnem, čeprav na trenutke obotavljivem igranju orkestra pa so tudi delikatna mesta stavka minila uspešno. Z igranjem je ponovno navdušil tudi vedno fenomenalni klarinetist Jože Kotar. Tudi ljubezensko romantični tretji stavek je bil počasnejši, kot smo vajeni in tudi v njem so se tolkalci uspešno spopadli s tehnično platjo izvedbe zahtevnih in zelo transparentnih partov, sploh tamburina (Vito Opeka) in malega bobna (Petra Vidmar), ki terjajo veliko preciznost in ne dopuščajo napak. V zadnjem stavku se še enkrat zavemo, kako izjemno mojstrsko je orkestrirana Šeherezada in tudi tolkala so tu še zadnjič zablestela. Skupna igra orkestra je navdušila, prav tako dramatičen vrhunec, ko z mogočnim udarcem na gong potone Sinbadova ladja – le da so bile činele premajhne in posledično pretihe, gong, ki mu je skladatelj na tem mestu pretkano predpisal zgolj dinamiko enojnega forte, pa za kanec preglasen.
V liričnem, idiličnem sklepu suite se je Šeherezada skupaj z Matsuino violino spokojno povzpela do končnega visokega E in priča smo bili zelo solidni izvedbi te vedno znova priljubljene skladbe, kar je z navdušenim aplavzom potrdil tudi avditorij. Naj se sezona 2021/22 tudi nadaljuje tako uspešno, predvsem pa nemoteno in brez prekinitev, ki bi spet tako grobo in dolgotrajno ločile glasbenike in njihove poslušalce.
