Orkester Slovenske filharmonije

Gallusova dvorana Cankarjevega doma v Ljubljani, 4. marec 2022

foto: Dražen Stadler

V začetku marca smo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma dočakali koncert, ki je na nek način pomenil – ali pa vsaj simboliziral – postopno vrnitev v (post)covidno normalnost, če se je seveda moč poslužiti tega inherentno paradoksalnega neologizma. Po dveh letih so se ukrepi v dvoranah namreč z izjemo obveznosti nošenja zaščitnih mask naposled sprostili na predpandemične razmere in abonmajski koncert Orkestra Slovenske filharmonije (SF) iz cikla z neslavno kratico FKK (»Filharmonični klasični koncerti«, kakopak!) je bil ena od prvih prireditev v Cankarjevem domu v novem, bolj sproščenem režimu: ponovno so lahko zasedeni prav vsi sedeži v dvoranah, pa tudi obveznost izpolnjevanja pogoja PCT se je skupaj s preverjanjem poslovila.

Dokaj v zadnjem hipu je prišlo do menjave napovedanega solista, saj je težko pričakovanega hornista Andreja Žusta, ki je še dva tedna pred pričujočim na istem odru nastopil s »svojimi« Berlinskimi filharmoniki in bi moral s svojim bivšim matičnim orkestrom odigrati Krekov Koncert za rog in godala, brez pojasnila zamenjal baritonist Jaka Mihelač. Posledično je bil spremenjen tudi spored koncerta, a smo razveseljivo ostali pri istem skladatelju. Če bi Žustu tokrat uspelo nastopiti, bi se to zgodilo skoraj natanko šest let po koncertu s tedanjo zasedbo kvarteta rogov Berlinskih filharmonikov.

Orkester je tokrat vodil britanski, na Škotskem rojeni oboist in dirigent Douglas Boyd in temu primerno se je koncert začel s skladbo angleškega skladatelja Benjamina Brittna. SF se sicer ni pridružila mednarodnemu trendu javnega izraza solidarnosti z od vojne prizadetimi Ukrajinci, ki je na koncertih klasične glasbe po svetu v zadnjih tednih postal pogosta praksa, bodisi z minuto molka ali pa z izvedbo ukrajinske himne pred začetkom uradnega dela koncerta. Poleg tega je bila Gallusova dvorana (še) precej prazna; zgovorno je tudi dejstvo, da je SF natisnila zgolj 700 izvodov koncertnega lista, medtem ko bi lahko dva zaporedna koncertna večera obiskalo več kot 3.000 poslušalcev.

V Brittnovih Variacijah na temo Franka Bridgea, op. 10 je orkester nastopil v godalni zasedbi; vsi so igrali z maskami. Ob koncertnem mojstru Miranu Kolblu je tokrat na mestu, ki ga običajno zasedata namestnici Vera Belič ali Monika Ivančev, sedela Marika Przybył; zanimiva, presenetljiva in predvsem za mlado violinistko navdušujoča ter laskava sprememba. Slišali smo solidno in predvsem ritmično dobro uigrano in odigrano (denimo 7. variacija) izvedbo manj znane in redko izvajane skladbe Brittna, sicer poznanega predvsem po svojem Vojnem rekviemu in večnem favoritu na šolskih matinejskih koncertih, Vodniku po orkestru za mlade. Vendarle je tokratni godalni korpus od sebe da(ja)l celostno gledano premalo poln zvok – občasno tudi v hitrejših stavkih, kjer je to praviloma vsaj manj očitno. Nekajkrat so lepo izstopili štirje violončeli, kontrabasa pa sta pohvalno skrbela za vseskozi trden harmonično-ritmični naslon. Posebej doživeta je bila 8. variacija, sklepna fuga pa sicer samozavestna, a s premalo koherence in tudi s kakšno težavo pri skupni igri. Godalci SF so se naposled oddolžili z res lepim zaključkom tega zanimivega Brittnovega dela.

Baritonistu Jaki Mihelaču, ki je z Orkestrom SF pred dvema letoma in pol že nastopil, je ravno tedaj uspel konkreten veliki met, saj je že od sezone 2019/20 član solističnega ansambla berlinske Državne opere Unter den Linden, kar je vsekakor odličen umetniški dosežek. V Gallusovi dvorani je navdušil že tedaj in tudi tokrat je bilo nemudoma očitno, da mu tehnično res ni kaj očitati. Odlikuje ga namreč zmagovita kombinacija, tako rekoč »sveta trojica« vsakega izvrstnega solističnega pevca: čvrsta prezenca, spretna in poglobljena interpretacija, ter čista dikcija. V Petih ljudskih pesmih za glas in orkester že omenjenega Uroša Kreka je Boyd poskrbel za do solista prijazno in dinamično zadovoljivo urejeno spremljavo. Skoraj enako pomembna kot solistova je tu tudi vloga spretne in sveže Krekove orkestracije (z denimo zanimivim in pestrim partom za enega samega tolkalista), ki dobro znano vsestranskost in iskrivost skladatelja prikaže v najboljši luči.

Sledila je še za poslušanje izjemno prijetna Schubertova mladostna Simfonija št. 3 v D-duru, D 200, ki jo je skladatelj napisal pri svojih 18 letih. V živo jo pri nas žal redko slišimo; spomnim se samo povprečne, a navdušene izvedbe Evropskega orkestra študentov medicine pred skoraj 13 leti. Glasba simfonije kar prekipeva od radosti in pozitivne energije. Uvodnemu dramatičnemu adagiu maestoso – v tokrat res počasnem tempu – sledi vznesen allegro con brio, v katerem solo klarinet, ki se izmenjuje z godalno medigro, razvije sprva bolj komorno igro orkestra v polnejšo simfonično formo stavka v sonatni obliki. Timpanistki Špeli Cvikl Flis tu velja poseben aplavz za lepo fraziranje.

Za skladateljeva mlada leta zelo spretno napisana kompozicija je gladko tekla dalje z lahkotnim in humornim allegrettom drugega stavka, ki pa je v nasprotju s preostankom simfonije komponiran v G-duru. Vlogo scherza v tretjem stavku uspešno prevzame energičen in živahen menuet s kontrastnim elegantnim triom; lepo sta solirala oboa in fagot. Z dinamiko bi bilo ušesom prijetneje ravnati bolj varčno, sicer pa je Boyd z domišljenim pozicioniranjem lepo izpostavljal Schubertove dinamične kontraste, ki so pri tem prezgodaj umrlem skladatelju skoraj enako pogosti in pomembni, kot pri Mozartu. Simfonijo je navdušujoče zaključil sklepni presto vivace z dinamičnim ritmom tarantele, katerega izvedba je minila brez pripomb, bi se pa k plemenitemu zvoku Schnellarjevih timpanov (pa tudi k Schubertovi glasbi na splošno) brez dvoma lepše podal temnejši timbre nemških trobent z rotary ventili.

Share