Po hribu navzgor in soočitev z glasbenim božanstvom
Placebo + Jonathan, 27. junij 2022, ŠRC Šalata Zagreb
Vedno, ko grem na koncert v drugo tuje mesto, me spreleti srhljiv občutek, ali bo vse v redu, ali bom našel parkirno mesto, kje bom preživel noč, kje je prizorišče. Zagreb ni izjema, je mesto večinoma brez pomembnih označb in ravninskih vpadnic, kjer tiktak izgubiš pravo smer. Predel Šalata je na spletu opisan kot elitna soseska s hribom sredi mesta, kjer na vrhu stoji Športno-rekreacijski center. Moj pristop iskanja prizorišč je še iz kamene dobe zemljevidov in spraševanja mimoidočih. Tako sem sredi noro vročega popoldneva naletel na par Zagrebčank in Zagrebčanov, ki so mi razložili, da je Šalata čez hiše pred nami, samo da moram levo, ker je to obvezna smer, potem okoli na desno… in tako sem fino krožil okoli hriba. Na moje veselje ali žalost sem naletel še na stopnice, ki so podobne dostopu na Ljubljanski grad. V trenutku ali dveh sem totalno zašvical in prisopihal na vrh. Podoba elitnega kvarta se je razblinila s propadajočimi vhodnimi točkami in pogledom na prizorišče, ki mu pravijo športno-rekreacijski center. S slovensko posadko smo se spraševali, kateri šport se tu dogaja, in prišli do skupnega sklepa, da to ni ne Center ne ŠRC; Šalata je na dobri poti, da postane Bežigrajski stadion.
Po vstopu na prizorišče koncerta sem popil pivo, ki je izpuhtelo z enim eksom in ni pustilo nobenega pijanega vpliva. Sledilo je drugo in vprašal sem se, ali ima smisel piti alkohol v tej sopari. Tudi razdalja do štantov me je preokupirala bolj kot kaj drugega. Mislim, da so bili podobnih misli tudi drugi. Fenomen tega dogodka so bili ljudje z majicami raznoraznih bendov kot so System Of A Down, Bon Jovi, Pixies, Bowie, Twillight Zone, Stranger Things – ja, vem, to zadnje ni bend. Metallica? Da, tudi to. No, tudi sam sem skakal z Repetitor. Ali je ta mešanica dokaz, da vsi vse poslušamo? Par tisoč duš; tisti, nori na Placebo, so se postavili v prve vrste, drugi, malo manj nori, na tribune. Ambient je bil propadajoč, vendar lep.
Moja prejšnja soočanja s Placebo v Veroni in v Ljubljani sta pustila globok vtis. V amfiteatru prečudovite Verone je Molko pokazal karizmo in vpliv. Italijani, poleg tega, da na polno brez veze govorijo, se radi tudi prerivajo brez kontrole, kar je frontman opazil in kratko malo ustavil koncert ter najavil, da če ne bo miru, lahko kar končamo. Občinstvo je za trenutek osuplo utihnilo in dojelo resnost situacije. Verona je bila Placebo. Ljubljanski koncert, kjer so nastopili kot predskupina Depeche Mode, je bil za njih na nek način poraz, saj so si zaslužili samostojni nastop; pa še veliko ljudi jih je zamudilo, Depeche Mode na bežigrajskem stadionu pa niso bili nek presežek.
Po 26 letih, kolikor Placebo gnete koncertne odre, je izdal plato Never Let Me Go, ki jo mnogi označujejo za najboljšo, kar je res, je pa trajalo, da jo je naredil. Iz benda, ki je bil včasih trio, sta se oba glavna ustvarjalca, ob Molku še basist Stefan, odločila, da postaneta duo, ker sta imela premnogokrat probleme z bobnarji. In tako se vidi Placebo tudi na odru, ostali gostujoči člani so bili zatemnjeni, v osredju sta bila Brian in Stefan s svojo očitno karizmo.
Še prej je nastopil bend Jonathan, ki je na podlagi hrvaških medijev veliko obetal, name pa je pustila medel vtis predvozačev, ki so bili na trenutke mešanica Interpol, The National, Editors pa še pevec se je oblekel kot Dave Gahan. Za Hrvate super, za mene malo manj.
Placebo je bend, ki je produkcijsko popoln tako na plati kot v živo. Brian in Stefan to zahtevata. Imata vse pod kontrolo. Na začetku nastopa se je na projekcijskem platnu pojavilo zelo pomenljivo sporočilo, naj izklopimo mobitele in uživamo v trenutku, saj se bo koncert zgodil samo enkrat in čemu, torej, motnja snemanja in fotografiranja. Vedel sem, da bo to eden najboljših koncertov. V letih koncertnega nastopanja bend kaže neverjetno usklajenost in nudi užitek za gledanje in poslušanje. Odigrali so večino komadov z nove plate. Bolj ko sem starejši, bolj se mi dozdeva, da želi vsak bend na svoj način reševati svet, okoljske probleme in biti v sozvočju. Plata kot taka to sporoča z zelo lepim komadom Beautiful James, s Try Better Next Time sprašuje, ali imamo še čas, da kaj spremenimo na bolje, in z iskreno jebenim komadom Hugz o objemanju, ki ni nujno dobro – poslušaj ga. Setlista je bila zanimivo sestavljena, da so se stari komadi oziroma zimzelenčki noro lepo prelivali z novimi. V komadih Bionic in Scene Of The Crime so tradicionalno zabluzili z dolgim preigravanjem, kar je specialiteta Placebo, da je občinstvo malce začudeno gledalo, ali so to sploh oni, potem pa se nam je čisto utrgalo na Special K in Infra Red. Izjemno hvaležno zagrebško občinstvo s slovensko mnogoštevilčno odpravo je dalo vedeti, da so Placebo vedno dobrodošli in toplo sprejeti v Zagrebu, kar Placebo tudi vrača. A Brianove muhe niso ostale neopažene in bis je bil samo Running Up That Hill, na nek način klasična priredba neverjetno lepega komada, s katerim smo simbolično tudi mi »tekli« po stopnicah do vrha Šalate. Ljudje so zahtevali drugi bis, a Placebo je Placebo. My Way or the Highway. Po domače, če Brianu nekaj ne sede, pač zaključi zabavo po svoje. Placebo so še enkrat pokazali, da so mojstri svojega poklica in najbrž ena zadnjih alter-zvezd tega desetletja. Pixies in Bowie so vedeli, zakaj so sodelovali z njimi. Na koncertu sem zelo užival in bilo je kot na plati. Glasba popolna, poezija popolna, a vse skupaj malček kratko.
