Sedem resnic, sedem smrtnih grehov, sedem dni, sedem let skomin, sedem čudes, sedem veličastnih, sedem vprašanj, sedem odgovorov, sedem zanimivih sogovornikov/-ic, sedem z-godb. Tretjič.
Xenia Jus, foto: Barbara Berce
Xenia Jus – kantavtorica, »kombinatka«, pesnica, skladateljica, aktivistka, čuječa motrilka sveta in »večna študentka življenja«, kot si pravi sama. Ženska, ki tisto, kar misli, najraje zapoje in zaigra. Brez dlake na jeziku, brezkompromisno, samosvoje, nabrito. Družbenim farsam in mačehovski kulturni politiki v družbi kitare že desetletja neusmiljeno nastavlja kritično ogledalo, hkrati pa je v kakem drugem trenutku skorajda ontološko zamišljena, otroško zvedava ali mehko spravljiva iskalka človečnosti. Z zavidljivo dvajsetletno kilometrino edina in zato še toliko bolj dragocena kantavtorska veteranka v našem prostoru.
ENA Drugo leto bo minilo že dvajset let od začetka tvoje glasbenoumetniške poti. Preizkušala si se v mnogih vlogah – kot pesnica, skladateljica, rokerica, kantavtorica, producentka, šansonjerka, “kombinatka” in še bi lahko naštevali. Kako je Xenia odraščala in se razvijala kot vsestranska ustvarjalka? Kako se vidi danes?
XENIA JUS 1 Domnevam, da moje odraščanje ni odstopalo od odraščanja sovrstnic in sovrstnikov. Odraščanje v sedemdesetih za moje pojme ni bilo težko. To so bili časi kreditov, čokolade Milka in poslednje desetletje življenja Tita in z njim Jugoslavije, kakršno so ustvarili naši starši in stari starši. Domnevam, da smo skoraj vsi, ki smo začetna leta življenja preživeli v majhnih vaških skupnostih in sedaj živimo v Ljubljani, ki je, mimogrede, najverjetneje edino slovensko mesto, ki vsaj približno ponuja občutek “dinamike urbanega in sodobnega”, prenesli v osebni duhovni zapis odraslosti nekaj primarnega. Ne glede na predznak “primarnega” moram priznati, da se še vedno sprašujem, kam pravzaprav sodim, tako v geografskem kot v duhovnem bistvu. Najbrž bom večna “študentka življenja”, ki je vselej nepredvidljivo in polno izzivov.
DVE Kaj v tem času in v tem prostoru pomeni biti kantavtorica?
XENIA JUS 2 Kar je dobrega v kantavtorstvu, je dejstvo, da ne molči, “kdor svoje pesmi drugim poje”. Dobro je, da se v z besedami in interpretacijo pesmi na koncertru upravičeno jeziš, da ne skrivaš svojih pogledov, da si, kar si. Kar je malo manj vzpodbudno, je to, da od omenjene iskrenosti lahko živijo le redki. Mene med temi zaenkrat še ni. Ampak, hej, do pokojnine, ki je moja generacija itak ne bo doživela, je še daleč, zato se pustimo presenetiti, in če se le da, kdaj pa kdaj tudi nasmejati.
TRI V zadnjih petnajstih letih si izdala kar sedem albumov in nastopila na številnih odrih, na katerih si sodelovala oziroma si jih delila z najrazličnejšimi znanimi in manj znanimi ustvarjalci in ustvarjalkami. Katere so poglavitne razlike med povsem samostojnim in skupinskim ustvarjanjem? Na kakšne načine te ti različni načini delovanja izpolnjujejo kot glasbenico, kot pesnico, kot žensko, kot človeka?
XENIA JUS 3 Če deluješ kot posameznik/-ca, veš, da razen tebe na odru ni nikogar, ki bi sodeloval v filmu nepredvidljivih razsežnosti. Ko si oder deliš z drugimi, postane film barvit, večplasten in predvidljiv. Ker delujem večplastno in se predstavljam javnosti v različnih inkarnacijah, lahko pravzaprav ugotovim, da sodim med prilagodljivejše glasbeno-literarne primerke. Na vprašanje, kako me različni načini delovanja izpolnjujejo, pa ne znam odgovoriti drugače kot: Nimam pripomb, uživam v vsakem primeru.
ŠTIRI Zadnji večji projekt, ki si ga lanskega junija več kot uspešno postavila na oder Španskih borcev, je gotovo Svetilnik hrepenenja, v katerem so znane slovenske pevke in interpretinje (od Anike Horvat, Severe Gjurin, Vesne Zornik, Tinkare Kovač do Irene Preda) tvojim pesmim vdihnile precej drugačen pečat. Zakaj si se odločila za takšen koncept? Kaj pesem v interpretaciji nekoga drugega pridobi in kaj vse se izgubi oziroma spremeni?
XENIA JUS 4 V zadnjem letu ali dveh sem večkrat omenila, kaj je pravzaprav rdeča nit odločitve, da moje pesmi pojejo vrhunske glasbenice in gledališke ustvarjalke. Kantavtorski glas je v slovenskem prostoru preprosto premalo slišan, pogosto preslišan, če pa govorimo o ženskem kantavtorskem ustvarjanju, je pravzaprav skoraj neslišno. Med mnogimi načini, s katerimi poskušamo nekateri avtorji v zadnjih letih promovirati kantavtorsko glasbo (Kantfest, gostovanja dobitnikov zlate, srebrne in bronaste kante v Ljubljani in drugih krajih Slovenije ter tujini), sem se domislila tudi omenjenega načina predstavitve, ki bo, upam, še kdaj našel svoje občinstvo. Pesmi, ki so jih na Svetilniku pele ustvarjalke, so dobile natančno to, česar jim sama nisem nikoli utegnila dati. Raznolikost in veličastno širino.
PET Poznamo te kot samosvojo avtorico iskrivih, nepokornih, ironičnih, družbeno angažiranih komadih in delovanju (zadnje čase predvsem v ženskem pevskem zboru Kombinat), kot tudi po tekstih, ki odslikavajo bolj liričen, introspektiven, bivanjski pogled na življenje. Kaj se ti zdi pri ustvarjalnem procesu še posebej pomembno izpostaviti? Na kakšen način pridejo sporočila do ljudi? So redki nastopi dovolj vidni in slišni, glede na to, da so kantavtorske prakse marginalizirane v primerjavi z drugimi, bolj sredinsko usmerjenimi popularnoglasbenimi žanri?
XENIA JUS 5 V Sloveniji so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja odvijali enormni premiki. Tudi v glasbeni industriji. A kantavtorski zvsti niso bili preveč naklonjeni. V tem procesu “profesionalizacije” tržišča slovenske glasbe je preživelo le nekaj ustvarjalcev, ki so imeli močno glasbeno ozadje, večino pa je “požrla” pop industrija. Redki so, ki so ostali zvesti sebi in svojemu občinstvu. Nekaterih danes ni več. Slava jim. Novo tisočletje je prineslo več možnosti in poguma, ki smo ga posamezniki združili in ga še združujemo pod znamko festivala Kantfest. Četudi pravzaprav ne vemo, kako in kam se bo to kantavtorsko gibanje razvijalo, lahko danes mirno trdim, da je v tem trenutku situacija za kanček bolje organizirana, a še vedno skoraj povsem nepodprta s strani krovne umetniške organizacije. Škoda, ki se je delala v devetdesetih, se tako le še stopnjuje. K sreči sem takšne vrste ustvarjalka, da gradivo, ki me piše, najdem tudi v bedi, krizi in drugih visoko zvenečih družbenih katastrofah sodobnosti. Vprašanje o tem, na kakšen način pridejo sporočila do ljudi in če so redki nastopi dovolj vidni in slišni, pa je potrebno nasloviti na Ministrstvo za kulturo. Prepričana sem, da bodo visoko usposobljeni “strokovni kadri” našli primerno razlago in jo seveda tudi posredovali javnosti.
ŠEST “… Kar pa se tiče uradnega statusa svobodne umetnice, sem ob pogojih, ki jih mora svobodna umetnica v tej deželi izpolnjevati, trenutno raje ekološka teroristka ali eksotična plesalka v Bermudskem trikotniku, stoječa na trepalnicah,” si dejala v intervjuju za Musko pred več kot osmimi leti. Status svobodne umetnice danes imaš, kljub temu pa svoje kritične drže nisi izgubila. Odsotnost statusa kantavtorjev v razvidu poklicev na ministrstvu za kulturo je še vedno težava, s katero se spopadaš tako sama kot tudi cela vrsta tvojih stanovskih kolegov/kolegic. Kje vidiš temeljne ovire za vzpostavitev statusa, kako se odražajo pri tvojem delu in kako naj se jih rešuje?
XENIA JUS 6 Ja, življenje je nepredvidljivo. Če sem bila slabih deset let nazaj prepričana, da raje umrem, kot da si vsaj malenkostno izboljšam življenjske pogoje, potem danes, ko se na mojem osebnem koledarju izpisujejo desetletja, ki prinašajo prve sive lase in težave v sklepih, nisem več tako zelo prepričana, da želim umreti “premlada”. Kakorkoli že, preden zapustim ta planet, želim vedeti, da sem ga “živela” – tudi uradno – kot kantavtorica.
Temeljna ovira za vzpostavitev kantavtorsva v razvidu specializiranih umetniških poklicev je namreč kontinuirana posledica odsotnosti najmanjšega zanimanja za avtorsko ustvarjanje. Ignoriranje te glasbene zvrsti se vleče od začetka devetdesetih. Izgleda, da čas še ni dozorel. Potrebovali bi le nekaj stvavkov in kanček dobre bolje za razrešitev te težave. A zdi se, da je obojega zmanjkalo. Težave, ki jih pozvroča dejstvo, da kantavtorstvo ni registriran poklic, so neopisljive. In odpirajo vse možnosti manipulacij s strani različnih institucij – od ministrstva za kulturo do davčne uprave itd. Na koncu izpademo cepci tisti, ki še najbolj verjamemo v besede. Ironično, kajne? Rešitev pa medtem plava daleč, daleč stran. V sosednji pisarni.
SEDEM Kakšni glasbeni izzivi in projekti te čakajo v prihodnje? Kakšna je prihodnost kantavtorstva v Sloveniji?
XENIA JUS 7 Za kantavtorsko prihodnost ne bi znala napovedati nič pretirano optimističnega, ker žal nisem vedeževalka (nasmešek). Če se ne bodo predramili tisti ljudje, ki v sodobni slovenski glasbeni industriji ustvarjajo “ljudski okus”, če bomo ljudem, ki jih od vsega dobrega, kar nudi slovenska kultura, zanima le šelestenje bankovcev, prepustili nadaljnje ustvarjanje “nacionalnega glasbenega okusa”, potem na podočju kantavtorstva ne smemo pričakovati vrhunskih izdelkov. Čas je, da se predramijo vsi, katerih dožnost je omogočati ljudem, da slišijo glas kantavtorjev. Nikar ne podcenjujte slovenskega občinstva. Niso vsi “rdečevratneži”. Naši glasovi so namreč budni od samega začetka. Spali bomo v grobu. Saj prej sploh časa ne bo …
