Kljub pogostim pisanjem, da je prejšnji album Accelerate revitaliziral kariero R.E.M., češ da so se na njem spet našli, je treba ponovno ugotoviti, da se pravzaprav nikoli niti niso iskali. Čeprav so za kratek čas tudi sami podlegli vsesplošni medijski fami, da obdobje 1998–2004 ni bilo njihovo najboljše in da jim bo k obuditvi stare moči pomagalo le vsevdiljno distorziranje in žaganje, je ob izidu pričujočega albuma očitno, da so boljši, kadar se ne trudijo preveč. Albumi Up, Reveal in Around The Sun kljub odsotnosti Billa Berryja, ki bi naj bil nekakšen njihov Samson, sodijo v sam vrh njihove diskografije. Michael Stipe je bil vedno najboljši v baladah in to si bo prej ko slej treba priznati. Leaving New York z albuma Around The Sun je bil odlična sinteza njihovih »obdobij«; spominjal je, če že, na klasične R.E.M., hkrati pa je bil svež in drugačen. To velja tudi denimo za Houston z Accelerate, ob izidu novega albuma pa se je marsikdo spomnil na Out Of Time. Kar ni seveda nič slabega, nasprotno. Album Collapse Into Now je nekakšno nadaljevanje Accelerate, le da ni tolikanj distorziran. Kar je dobro. Najmočnejše nove pesmi so prav tiste, ob katerih si rečemo, da smo jih že nekje slišali, a so hkrati nove in pomenijo tudi, da so se R.E.M. končno nehali ukvarjati z dvomi, ali v novem tisočletju reciklirajo sami sebe ali morajo nujno izumljati nekaj novega. Tudi pri U2, denimo, se eksperimentiranje ni obneslo, pri povratku v star zvok na zadnjih ploščah pa žal niso dodali nobenega resničnega presežka in so sporočilno celo opešali. Upehala jih je lastna veličina megalomanskega štadionskega rock benda. Pri R.E.M. je šlo za malce drugačno zgodbo, za skoraj vsesplošno kritiko njihove zrele in učinkovite baladnosti s plošč zadnjega desetletja (Imitation Of Life, I’ll Take The Rain in Leaving New York vse sodijo med najboljše pesmi R.E.M. In so prepričljivejše, kot denimo distorzirana baladnost v Supernatural Superserious, čeprav pesmi ni kaj očitati); na plošči Accelerate so naredili uspešen hibrid, nekaj takega, kot sta bili Monster in New Adventures In Hi-Fi (1994 in 95), na novem albumu pa zvenijo precej zadovoljni in skulirani, nekako tako kot na Reveal, čeprav se zdi, da je ponekod Stipeov »vrtinec seznamov« (po Ecu) že izčrpan (Discoverer). Vmesne bolj energične postaje ponekod zvenijo rahlo forsirano (Alligator Aviator Autopilot Antimatter), saj se zdi, da gre bolj zares v nekaterih odličnih baladah (Oh My Heart, Überlin, It Happened Today, Me, Marlon Brando, Marlon Brando And I). Prva je precej preprosta, a ravno zato sveža, slednja pa nadaljuje niz ariemovskih »igralskih fascinacij« (gl. Electrolite, album New Adventures In Hi-Fi), ki pa seveda niso v funkciji priklanjanja legendam ali česa takega, pač pa služijo kot intertekstualne interference v pesmi, ki bi, sicer predzadnja, morda lahko tudi zašpilila ploščo, a zaključna Blue prinaša šifrant naslova v verzu »20th century collapse into now« s siceršnjim kontekstom besedila vred. Producent je spet Jacknife Lee in vse kaže, da REM-ovcev na srečo ne namerava vkalupirati v en sam zvok, marveč jim pusti, da ga izdelajo sami in se pri tem dobro počutijo. Med (vokalnimi) gosti na plošči sta tudi Eddie Wedder (It Happened Today) in Patti Smith (Discoverer, Blue). Collapse Into Now ni najboljši album R.E.M., tudi ne pomeni kaj prelomnega, je pa ponoven dokaz, da še niso povedali vsega in da to še vedno počnejo bolje od tekmecev.
