V popularni glasbi obstaja posebna kategorija, ki ji pravimo neizdani albumi. Po navadi gre za dokončane projekte, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso ugledali luči dneva, vendar so zato med pravimi fani dotičnega izvajalca dobili mitološke razsežnosti. Veliko se ve o njih, slišal pa jih je redko kdo. Večina jih slej kot prej pride na tržišče, ponavadi v trenutku, ko je izvajalec v ustvarjalni krizi ali pa začne njegova popularnost padati. Takrat založba potegne asa iz rokava, da mobilizira najbolj zveste in hkrati dvigne »hype«.
Pred dnevi na svetlo prišel eden takšnih albumov. A ni se pojavil v trgovinah. Nekdo ga je spravil na internet in v hipu je zaokrožil po planetu. Toy, album Davida Bowieja iz leta 2001, ima dokaj čudno zgodbo. V začetku 1999 so se odtajali odnosi med pevcem in legendarnim producentom njegovih najboljših stvaritev, ki sliši na ime Tony Visconti. Z Bowiejem je začel sodelovati že v začetku sedemdesetih, največji pečat pa je gotovo pustil s produkcijo slavne »berlinske« trilogije (Low, »Heroes« in Lodger – in ne, teh albumov ni produciral Brian Eno, kot se ponavadi zapiše skoraj vsakemu, ki jih omeni) ter Scary Monsters (And Super Creeps), ki velja za standard, po katerem se merijo vsi ostali Bowiejevi albumi . Omenjene stvaritve še danes zvenijo popolnoma unikatno, drugače od vsega, kar je bilo ustvarjeno prej ali kasneje, čeprav so jih mnogi poskušali posnemati. Po tem pa se je Bowie odločil, da bo zaslužil veliko denarja, odslovil Viscontija ter posnel Let’s Dance. Sledilo je desetletje obupnih poskusov, da bi ustvaril karkoli, kar bi bilo vsaj na daleč slišati spodobno, vendar so vsi po vrsti spodleteli. Šele v devetdesetih je znova srečal svojo muzo, čeprav se v vrhunsko formo ni vrnil nikoli več.
Kakorkoli – prej omenjena sta prvi skupni projekt po dvajsetih letih zastavila dokaj čudaško. Vrnila sta se na sam začetek pevčevega ustvarjanja, do skladb z njegovih prvih plošč. Bowie je takrat ustvarjal nekakšne čudaške otroške pesmice. Verjetno se je k njim vrnil ravno zaradi te infantilne komponente, saj je v času ustvarjanja Toy zopet postal očka. To je bil tudi zadnji album, ki ga je bil dolžan takratni založbi Virgin, odgovorni pa niso vedeli, kaj bi z njim in so ga zato pospravili v arhiv, kjer je sameval do danes. Nekaj kopij je sicer krožilo okoli, vendar so dosegale na črnem trgu dokaj visoke cene. Nato pa se je nekdo odločil, da bo črni trg sesul in spustil album v prost obtok na medmrežju. Teorija zarote sicer pravi, da gre za založbo, ki skuša povečati zanimanje za pevca, ki po infarktu v letu 2004 ni več aktiven. Če je to res, bo Toy na uradnem trgu v enem mesecu, verjetno z dodatnimi skladbami (Karma Man, še ena izmed zgodnjih skladb, ki so jo baje tudi posneli, ni uvrščena na tej verziji). To teorijo še podpihuje reakcija pevca, ki je menda izjavil, da je »zgrožen«. Zgrožen je lahko izvajalec, ki mu album »uide« na splet mesec dni pred objavo, ne pa tisti, ki ga je dal v bunker pred desetletjem in pravzaprav od tega nima nič, saj ga tako ali tako ni nameraval objaviti. A pustimo se presenetiti.
In kakšna je glasba? Veliko boljša od pričakovanj, če vprašate mene. Bowiejevi začetki niso moje najljubše obdobje v njegovem ustvarjanju, zato je bila skepsa velika. Skladbe lahko razdelimo na štiri kategorije. V prvo spadata začetni Uncle Floyd in Afraid. Obe sta se znašli na albumu Heathen, ki je izšel namesto Toy. Sicer v dokaj drugačnih verzijah, Uncle Floyd pa tudi z drugim tekstom in naslovom (Slip Away). Tukaj sta postavljeni na začetek albuma in morda predstavljata celo njegovo najšibkejšo točko, ker sta kasnejši verziji veliko boljši. V drugo kategorijo bi uvrstil že prej omenjene skladbe iz začetnega obdobja. Izbral je najboljše (In The Heat Of The Morning, Silly Boy Blue, London Boys, svoj prvi singl Liza Jane, v originalu objavljen še pod imenom Davie Jones with the King Bees) in se v kontekst vklopijo presenetljivo dobro. Tretji sklop predstavljajo pesmi, ki so se kasneje pojavile kot “B strani” singlov (narekovaji zato, ker je v dobi CD-jev malo težko govoriti o B straneh, vendar verjamem, da veste, kaj sem s tem mislil). Tukaj moram omeniti fantastično Shadow Man, ki menda izvira iz leta 1971, ko naj bi bil narejen demo posnetek. Kot ena izmed dodanih skladb na prvem singlu z albuma Heathen Slow Burn name ni naredila posebnega vtisa, tukaj pa se popolnoma vklopi v kontekst albuma in zaživi. Četrti in zadnji sklop predstavljajo popolnoma nove pesmi – no ja, deset let – pač tiste, ki še niso drugače uzrle luči sveta. Teh je tudi najmanj.
Iz navedenega lahko rečem, da novega ni veliko. Vendar je res zanimivo vse te pesmi slišati v tej čisto novi povezavi. Album ima tek, kar je danes prej izjema kot pravilo. Od začetka do konca se čuti rdeča nit in z vsakim novim poslušanjem bolj “sede”. Dolpoteg (baje je to nov slovenski izraz za download) zato vsem fanom toplo priporočam, razočarani pa verjetno ne boste niti ostali. Bowie je mojster in Visconti je znal to vedno pravilno poudariti.
