V rdeči cedejček s pomenljivim naslovom Listen to the Banned sem se zagledala, še preden je na naslovnice časopisov in na televizijske ekrane udarila “arabska pomlad”. Naključje (ali pa tudi ne) je hotelo, da je aktivistična organizacija Freemuse, ki se zavzema za svobodo izražanja tistih glasbenikov sveta, katerim diktatorski in represivni državni aparati ne grozijo le s cenzuro, ampak s preganjanjem, mučenjem in smrtjo, pričujočo zgoščenko izdala manj kot leto dni pred tunizijskimi protesti.
V času, ko na znamenitem kairskem trgu Tahrir, po Magrebu in drugje odmevajo zvoki tamburinov, kitar, bobnov in megafonska grla do nedavnega nasilno utišanih egipčanskih heavy metalcev, tunizijski reperjev, alžirskih hip-hoperjev, iranskih rokerjev, še včeraj iz podzemlja, danes pa vpričo celotne svetovne javnosti kujejo nove “soundtracke” revolucijam, je poslušanje rdečega albuma še kako pomembno!
V prvi vrsti zato, ker muzika sama po sebi nikoli ne more biti oddvojena od časa, v katerem nastaja. Nasprotno, dogajanja na Bližnjem vzhodu in južnem Sredozemlju oziroma v severnoafriških državah znova dokazujejo, da zatrte, marginalne, alternativne glasbene prakse niso le odsev, ampak aktivni in izjemno vplivni dejavniki družbenih in političnih sprememb.
Zaradi njihove nalezljive uporniške moči in potenciala za mobilizacijo množic se jih razni represivni državni aparati in samodržci bojijo kot hudič križa, jih preganjajo, prepovedujejo, njihove glasnike pa tlačijo v zapore, jim sečejo ude (še pomnite, tovariši, usode čilenskega protestnega kantavtorja Victorja Jara?), jih kamenjajo in usmrčujejo.
Da, tako mogočna je sporočilnost glasbe in tako grozljiv je strah, ki žene zatiralce v neizprosen boj proti njej. Človeka lahko izženeš ali ubiješ, muzike pač ne!
Po drugi strani pa se je treba zavedati, da so sodobni facebook generaciji islamskih popularnoglasbenih upornikov z razlogom pot tlakovali njihovi starejši soborci in glasbeni aktivisti.
Njihove zgodbe in godbe lahko poslušamo in beremo na kompilaciji Freemuse.
Kljub bolj “benignim” oziroma tradicionalnim glasbenim formam, v katere so vkodirali svoja “prevratniška” sporočila, je štirinajst predstavljenih družbeno angažiranih umetnikov, ki jih že desetletja skušajo utišati iranski islamski revolucionarji, afganistanski talibi, afriški diktatorski režimi, južnoafriški ali izraelski apartheid, paštunski verski ekstremisti ali kitajski ultranacionalisti, danes večinoma političnih azilantov, razseljenih po Zahodu.
Tiken Jah Fákoly s Slonokoščene obale (poslušali smo ga na Drugi godbi leta 2008), Palestnika Kamilya Jubran (Mesto žensk, 2003) Mahsa Vahdat iz Irana, že tri leta zaprti Kamerunec Lapiro de Mbanga, Afganistanec Farhad Darya, Aziza Brahim iz Zahodne Sahare, kurdski kantavtor Ferhat Tunç, zimbabvejka Chiwoniso Maraire, Libanonec Marcel Khalife in drugi so med prepovedane godbenike uvrščeni, ker si v imenu resnice, solidarnosti in socialne pravičnosti za vse ljudi upajo izrekati neizrekljivo in s tem tvegati svoje kariere in življenja. Njihovo število se iz dneva v dan povečuje premo sorazmerno z različnimi oblikami opresij, ki jih je deležna raja sveta.
Seveda je vsem jasno, da so to počeli že glasbeniki pred njimi ter da bodo očitno glasbene rezistence in cenzure cvetele še dolgo, ko nas ne bo več. Pomembno pa je, da se tovrstnim muzikam in posameznikom, ki jo ustvarjajo, poskuša omogočiti, da se njihov glas širi dlje in močneje, kot bi se sicer. Pa čeprav zgolj s poslušanjem. Če slišijo ena ušesa, sliši cel svet.
No, slišala pa jih je tudi Deeyah – pevka, skladateljica in aktivistka, ki jih je za ploščo zbrala v sodelovanju z organizacijo Freemuse. In prav njena zgodba je morda najbolj povedna od vseh. Rojena muslimanskim Pakistancem na Norveškem, ki pregovorno velja za eno najbolj demokratičnih in liberalnih držav sveta, je bila vse od mladostniških let, ko se je začela aktivno ukvarjati z glasbo, tarča fizičnih groženj in ustrahovanja. Po selitvi v Veliko Britanijo sredi 90. let jo je čakala podobna izkušnja, zato je kasneje emigrirala v ZDA, opustila koncertno delovanje ter se posvetila borbi za človekove pravice.
Deeyahin primer sicer nehote odstira novo poglavje v zgodbi o “prepovedanih” in nas opozarja na to, da je pravica do svobodnega izražanja težko priborjen privilegij (ali morda zgolj ideal?), ki tudi v “postmodernih”, neoliberalnih družbah večkrat ostaja zgolj na deklerativni ravni, kot svetleč okrasek na novoletni jelki, ki se ga skuša prodati najboljšemu ponudniku.
Fadal Dey, regijaš s Slonokoščene obale, katerega pesem Non Au Racisme (NE rasizmu) je tudi uvrščena na zgoščenko, pravi, da ni nihče bolj gluh od tistega, ki noče slišati.
Že zato moramo poslušati prepovedane!
Upam, da bo kdo izmed njih še kdaj stopil tudi na naše odre. Če morebiti že ne ždi v kakem centru za odstranjevanje tujcev.
