Slab mesec dni pred uradnim izidom je v mojem predvajalniku prvič “zaškržatila” Cicada (po naše – škržat). Na srečo neumorno visokofrekvenčno cvrčanje, ki ene spominja na slab techno, spet druge na nostalgične poletne večere ob obalah Jadrana, z zvočno podobo plošče nima kaj dosti opraviti.
Razen seveda fascinacije nad akustičnostjo favne, ki jo Wade Schuman – motor in duša Hazmatov – v snemalnik lovi povsod po svetu ter jo spretno vkorporira v zvočno krajino komadov. Na novem albumu tako poleg oglašanja škržatov iz Centralnega parka, žuželk in opic iz Sumatre čivkajo tudi ptički in lajajo psi, posneti ob gostovanju na mariborskem festivalu Lent julija 2009. Ob tej priložnosti je v rajnki reviji Muska izšel intervju z Wadom Schumanom.
Hazmat Modine so se takrat predstavili kot glasbeno prepišna Americana, kot bend, ki ustvarja muziko, impregnirano s stoletji bogatih imigrantskih izkušenj Združenih držav.
Čeprav jih kritiki uvrščajo na križpotje world glasbe in jazza, se v njihovo godbo več kot očitno stekajo tudi tokovi bluesa, R&B-ja, funka, rocksteadyja ter vseh mogočih in nemogočih srečevanj z glasbeno drugačnostjo, ki jo spoznavajo pri kolovratenju po številnih mednarodnih turnejah.
Da so Hazmat Modine tako kot njihovo mesto, New York, svet v malem, nam je postalo jasno že na pred petimi leti izdanemu prvencu Bahamut, na katerem so postregli z okusno čorbo muzik in stilov, ki smo jih pred tem le redko slišali v tako domišljenih aranžmajih.
Z razkošno trobilsko sekcijo, cimbalami, bluesovskimi orgličarskimi eskapadami, predirljivo nosljatim vokalom pevca Schumana in grlenim mrmranjem mojstrov iz Huun-Hur-Tuu smo potovali od neworleanskih špelunk in bombažnih polj v delti Mississippija, do romskih vasic v Bolgariji, tuvanskih step in še kam.
Cicada je smiselno nadaljevanje njihove (z)godbe. Komade odlikuje gibek, svetel, hrustljavo razločen zvok, kar je pri tako večplastnih in kompleksnih kompozicijah, obilnem instrumentariju in množici glasov (“hazmatovskih” in gostujočih) več kot zadovoljivo, saj jim dopušča dovolj prostora za odprto, dinamično igro.
Raziskovanje in potenciranje mnogoterih zvočnih možnosti, izjemno pazljivo grajenje zapletene dramaturgije in orkestracije komadov ustvarja občutek lahkotne fluidnosti, prožnosti in nenehne osmoze harmonskih, ritmičnih, melodičnih struktur.
Sočasno ukrivljanje in “razžanrovanje” žanrov ustvarjajo brezčasen hazmatovski “groove”, ki ga odslikavajo divji orgličarski stampedi Wade Schumana in Billa Barretta, fankijaški suzafon Josepha Daleyja, blues-rockovsko prebiranje strun kitaristov Peta Smitha in Michaela Gomeza, nab(r)ite linije pihalcev Pamele Fleming in Steva Elsona ter čvrsta tolkalska baza bobnarja Richarda Huntleya.
Čisto posebno dimenzijo pa dodajo še gostje – v Child of the Blind Man, ki jo je Wade v Indoneziji napisal skupaj z Elizabeth Gilbert (avtorico slovitega romana Eat Pray Love/Jej Moli Ljubi) svoj zvonki glas pritakne Natalie Merchant, fonski del godbe pa odpoje in odigra znamenita beninska pleh banda – Gangbe Brass Band. Subtilni godalni mikrokozmos Kronos Quarteta, ki podčrtuje Wadov značilni verbalni impresionizem (“slikanje” besedil), pa se razkrije v odpovedni skladbi Dead Crow.
Med prvo in zadnjo pa se raztezajo prostrana polja, posejana z najraznovrstnejšimi soničnimi semeni, širokimi rekami zgodb in žmohtnim muzičnim humorjem.
Hazmat Modine s Cicado še poslednjim nejevernikom dokazujejo, da niso nek hibridni oné, katerega bi se lahko mirno klasificiralo v “etno-jazz” podvrsto in za zmeraj opravilo z njim, ampak samosvoja, neukročena žverca, ki že dvanajst let rohni, da se tresejo odri sveta.
Upam, da se bo kmalu spet prigrizla tudi do nas.
