Matt Freeman – legenda punk basa

Vsak panker, tudi najbolj zadrgnjen starošol’c, ve, kdo je Matt Freeman. Izvrstni basist Rancidov in nekoč tudi Operation Ivy, kar pa nikakor ni zaključek liste skupin, pri katerih je igral. Sem se namreč uvrščajo še Social Distortion, MDC, Auntie Christ, The Gr’ups, Downfall, Transplants in njegov najnovejši projekt Devil’s Brigade.

Matt Freeman je še zelo mlad spoznal Tima Armstronga, prijateljstvo, ki se je razvilo, pa je eno najbolj posebnih v glasbenem svetu, saj se je obdržalo vse do danes, poleg tega pa med drugim dalo dve odlični skupini, Operation Ivy, ki so med prvimi združili hardcore in ska, ter Rancid, eklektično punk-ska-hardcore zasedbo. Glasbenim navdušencem pa je znan tudi po specifičnem igranju bas kitare, ki je vse prej kot linearno in samo spremljava, kot se to v punku, dostikrat zgodi – je samostojno, enakovredno, njegovi soli pri Rancid, kakršen je uvod v Maxwell Murder pa so tako ali tako legendarni.

V letu 2011 se Matt predstavlja v novi vlogi in na novem inštrumentu. V »stranskem projektu« Devil’s Brigade, katerega glasbo in tekste je ustvaril skupaj z dolgoletnim prijateljem Timom, prevzema vlogo frontmena in kontrabasista in tako uresničuje idejo, ki sta jo imela že v začetku prejšnjega desetletja, pa je zaradi prezaposlenosti nista mogla udejaniti.

Z Mattom sem se pogovarjala pred njegovim koncertom v londonskem Borderlinu marca letos.

S: Bas ni bil tvoj prvi instrument. Nekje sem prebrala, da si najprej igral trobento?

M: Ja, igral sem trobento, ko sem bil v tretjem razredu.

S: Kako si torej preklopil na bas?

M: Hotel sem igrati v bendu. Najprej sem dobil kitaro, klasično akustično kitaro, in se zabaval z njo, nato sem začel poslušati plošče in se odločil, da hočem igrati bas. Tako sem dobil bas … Moj prijatelj je imel enega, s katerim sem začel, nato pa mi je oče, ko sem bil star šestnajst let, kupil svojega in tako se je začelo.

S: Je to že bil Fender bas, ali kaj drugega?

M: Moj prvi bas je bil Fender Musicman, ja. To je bas s krajšim vratom. Precision je prišel kasneje.

S: Kdaj pa si kupil svoj prvi kontrabas?

M: Kontrabas sem dobil pred kakšnimi petnajstimi leti kot darilo od Bretta Gurewitza, lastnika založbe Epitaph in kitarista Bad Religion. Vedno sem si ga želel igrati … In res je težka stvar za igrati (smeh). To je bil neke vrste izziv, s katerim sem se poigraval. Začel sem poslušati veliko psychobilly skupin. Veliko le teh se je pojavilo konec devetdesetih. Gledal sem te fante, kako igrajo, in si mislil, da se to zdi precej kul in da bi se tudi jaz rad naučil tega, tako sva s Timom (Armstrong, Mattov kolega iz Rancid in Operation Ivy, op. p.) začela pisati pesmi – psychobilly in country pesmi, vendar ne samo psychobillya. Kontrabas je pomemben del bluegrassa, originalnega skaja. To je nekaj, kar sem si vedno želel početi, in zato sem se tega tudi lotil.

S: Je bilo zelo težko iz električnega basa preklopiti na kontrabas?

M: Da.

S: Je velika razlika v načinu igranja?

M: Da. Zelo velika. Leva roka na vratu … Toni tam niso, kot bi morali biti. Razdalje so večje. Moraš se naučiti, kam postaviti roko. Veliko problemov sem imel s tem. In desna roka, ki »slappa« … Tudi to mi je vzelo kar nekaj časa, da sem se naučil. Nato pa še oboje skupaj v skupini, kjer moram početi oboje in še peti … To je res bilo preveč (smeh):

S: Rekel si, da si začel pisati pesmi, ko si dobil kontrabas?

M: No, ne ravno čisto takoj.

S: Vendar so te prve pesmi sedaj na prvencu Devil’s Brigade?

M: Nekatere od njih, kot Ride Harley Ride, I’m Moving Through, Vampire Girl. To so pesmi, ki sva jih jaz in Tim ustvarila, ko sva preganjala čas. Ideja je vedno bila, da bova napisala te pesmi in da bom to potem igral z bendom. Ideja je že precej stara, vendar zaradi različnih razlogov nikoli nisem prišel do tega, da bi jo uresničil v skupini. Rancid so izdali in šli ven, nekaj časa sem igral v Transplants in Social Distortion, nato pa smo se končno, po zadnjem albumu Rancid in turneji, odločili, da si vzamemo malo dopusta in storimo še kaj drugega.

S: Ali je album posnela ista ekipa kot Vampire Girl (pred desetimi leti, op. p.)?

M: Ne, ne. Prva Vampire Girl je izšla na kompilaciji Give ’em the Boot. To smo bili jaz in Tim in Brett Reed, prvi bobnar Rancid. S Timom sva posnela demo verzijo te pesmi in on je igral bobne, ker je pač bil na dosegu roke. Kasneje sva pesem na novo posnela z DJ Bonebreakom (bobnar losangeleških punk legend X, op. p.). Ta verzija je hitrejša. Ne vem, zakaj se je tako izšlo. Verjetno, ker je DJ igral zelo hitro.

S: Ta album sta torej napisala s Timom Armstrongom. Tudi Lars Frederiksen je sodeloval …

M: Darlene je pravzaprav pesem Rancidov. To pesem smo z Rancid posneli za album Let the Dominoes Fall. Zaradi ne vem kakšnega razloga pa se na album ni uvrstila. Meni in Timu se je pesem zdela dobra, zato sva se odločila, da jo na novo posnameva z Larsom na vokalu.

S: Sta skupaj s Timom napisala tako glasbo kot besedila?

M: Bilo je sodelovanje, da. Tak način dela imava. Jaz in Tim tako delava že dolgo časa. Združiva skupaj svoje ideje, jih pregneteva in izluščiva bistvo.

S: Album zveni kot miks osebnih izkušenj, izkušenj drugih in političnih pesmi. Kaj je zate lažje in kaj težje izraziti v pesmi?

M: Kaj pa vem! To je dobro vprašanje. Nikoli pravzaprav nisem o tem razmišljal. V bistvu sva imela idejo in se ji prepustila. Pravzaprav je Tim imel idejo napisati pesmi o gradnji mostu Golden Gate. Vprašal je, ali bi to storila skupaj. Ideja se mi je zdela dobra, zato sva začela skupaj pisati pesmi o tem. Bridge of Gold, Halfway to Hell so odprle temo. V bistvu sva demo posnetke naredila med turnejo z Rancid. Včasih pred, včasih po tonski probi. Vse skupaj se je spremenilo v velik projekt. Nisva pa bila prepričana, če se bo udejanil. Imela sva tudi nekatere druge pesmi, ki sva jih želela izdati in se odločila, da bova vse skupaj združila. V bistvu so to pesmi o Bay Area.

S: Torej je to neke vrste konceptualni album?

M: Ja. Pravzaprav je album zelo raznolik. Vsebuje dvanajst pesmi in vse so na nek način drugačne. Vendar je, kar je.

S: Kakšna je povezava med imenom skupine in istoimenskim filmom?

M: V bistvu ni nobene povezave. Gre za to, da ime kul zveni. Nič več. Mi je pa film sicer všeč. Mogoče bi si moral izmisliti dobro zgodbo o tem (smeh). Vendar gre res samo za ime.

S: So ti kakšne pesmi na albumu Devil’s Brigade ljubše od drugih?

M: Ne. Veš, albumi so čudni. Tudi ko poslušam plošče, imam tedne, ko mi je najljubša pesem ta, potem spet druga. Igranje teh pesmi v živo … Za nekatere sem mislil, da se v živo ne bodo dobro obnesle, pa se je izkazalo drugače. Tudi publika se razlikuje. Prva pesem z albuma je Moving Through in ljudje jo običajno dobro sprejmejo. Vendar smo par večerov prej igrali v Manchestru in ljudje so čisto ponoreli, kot da igramo Ruby Soho(pesem Rancidov, op. p.). Očitno jim je bila, zaradi takih ali drugačnih razlogov, res zelo všeč.

S: Preden je album izšel, ali te je kaj skrbelo, kako ga bodo ljudje sprejeli?

M: Seveda, še zdaj me skrbi, kako ga bodo ljudje sprejeli (smeh).

S: Ali imaš po vseh teh letih še tremo?

M: Ne, nimam treme. Vendar pa nikoli ne veš. Nekatere publike so bolj nedostopne. Na začetku te malo skrbi, ko prideš na oder, kako bodo ljudje to sprejeli. Mislim, da je tako z vsakim stranskim projektom. Mislim, da imam veliko srečo. Da imamo jaz, Tim in Lars veliko srečo, da oboževalci Rancid sprejemajo naše stranske projekte. Nazadnje, ko smo z Rancid igrali v Londonu, smo igrali v Astorii, ki je zdaj ni več. Vendar pa nisem pričakoval, da bom prišel sem in igral pred dva-, tritisočglavo množico. Vesel sem, da me ljudje podpirajo. Vendar, če se vrnem k tvojemu vprašanju, nikoli ne veš, kako te bodo sprejeli.

S: Torej je album zelo dobro sprejet?

M: Mislim, da je.

S: Ali kritike kako vplivajo nate? Recimo pri načrtih za prihodnost?

M: Ne, ne berem kritik. V najboljšem primeru rečejo, da jim je všeč, kar počneš, v najslabšem pa te imajo za idiota in pravijo, da nimaš pojma, kaj počneš (smeh). Trudim se jim izogibati, kolikor se da, in početi to, kar me veseli. Pri tem pa se vedno maksimalno trudim dati vse od sebe. Dokler dajem od sebe 100 odstotkov, me v bistvu ne zanima, kaj si drugi ljudje mislijo. Seveda si želiš, da bi ljudje marali tvoj bend. Ljudje, ki pišejo recenzije, so kritiki in včasih se mi zdi, da jih pišejo samo zato, da lahko kritizirajo. To pač počnejo. Sem pa prebral veliko recenzij drugih bendov, bendov svojih prijateljev in včasih so me res razkurile. Najraje bi poiskal tega tipa in mu razložil, da nima pojma, da je vse dojel popolnoma narobe. Kaj je narobe  z njim (smeh)? To človeka razjezi, zato se tega izogibam. Vendar spoštujem mnenja drugih, in če ti je všeč, super, če ne pač ne.

S: DJ Bonebrake je bobnal na tem albumu, ni pa ga s teboj na turneji?

M: Res je. Z mano sta Jamie Reed, tip iz Orange Countyja, ki je igral v mnogih bendih, in Rob Milucky, ki je igral v The Hunns z Duanom Petersom.

S: To je tudi ekipa, ki te bo spremljala na turneji po evropski celini?

M: Ja. Če bo le bobnar lahko prišel noter. Skoraj ga niso pustili v Anglijo (smeh). Ne, ne. Saj ga bodo. Super bo.

S: Ali je igrati v Devil’s Brigade drugače kot v Rancid? Če upoštevamo, da sedaj igraš kontrabas in si hkrati tudi frontman?

M: Ja, zelo drugače je. Biti frontmen je res velika stvar. Ni to, kar sem navajen. Kar počnem v Rancid. Oni dan sem se zavedel kako lahko mi je v Rancid. Držim se v ozadju, igram bas in tu in tam kak solo(smeh). Vedno je čudno, kadar ne igram s Timom, Larsom in Brendenom. Toda vibracije so iste, kot vsepovsod v rokenrolu. Ko smo začeli z Rancid, smo tudi igrali po malih klubih – to je kot vožnja s kolesom in tega nikoli ne pozabiš. Vedno sem bil zelo hvaležen za uspeh, ki ga imamo z Rancid, vendar tega nikoli  nisem jemal za samo po sebi umevno. Nihče od nas ne. Če bi jutri morali iti igrat po malih klubih, bi to storili. To je pač to, kar počnemo. Zelo sem srečen, ker lahko igram glasbo.

S: Verjetno je bolje igrati v malih klubih, ker imaš več kontakta s publiko?

M: Ja, fizičnega. Oni večer sem skoraj dobil brco v glavo z bulerjem(smeh). In zobe imam čisto nalomljene tukaj (kaže sprednje zobe). Vendar se strinjam s tabo. Oboje je po svoje dobro. Tudi koncerti Rancidov so zelo zabavni.

S: Še vedno igraš enak kontrabas, kot si ga dobil od Bretta?

M: Ne, ne igram. V Ameriki imam poseben kontrabas King. Takih ne delajo več. Dobil sem ga s pomočjo Geoffa Kresgeja iz Tiger Army. V bistvu delam vse, kar dela on (smeh). Priznam. V bistvu nisem imel pojma, kaj počnem. Njega poznam že dolgo. Še iz časov, ko je bil v AFI. Neprestano sem ga klical, ko sem začel, in spraševal, kako kaj narediš, ter prosil, če mi odigra v telefon, da bom slišal. Na tej turneji sem igral na najet bas, ki pa mi ga je že uspelo zlomiti, tako da sedaj igram na tistega od predskupine The Grit.

S: Kakšne strune uporabljaš? Najlonske?

M: Uporabljam Rotosound 4000. Dve sta kovinski, dve pa najlonski. Sicer vem, da je neka kontroverza med tistimi, ki uporabljajo kovinske, in tistimi, ki prisegajo na najlonske. Te mi zelo ustrezajo. Mogoče nisem tako dober, kot bi rad bil. Pri električnem basu lahko vzamem v roke katerikoli bas in igram dobro. Ne glede na to, kakšne strune in mere ima. Kontrabasa pa se šele učim. Vendar je to dobro. Ta instrument je velik izziv.

S: Kaj pa so tvoji vplivi pri igranju basa – električnega in kontrabasa?

M: Pri električnem basu je moj največji vzornik John Entwistle iz The Who. Potem pa Paul Simonon iz The Clash, Horace Panther iz The Specials. To so res veliki vzorniki, ker vsi igrajo na ploščah, ki so imele velik vpliv name. Plošče kot Live at Leeds (The Who), London Calling (The Clash). Prvi dve plošči The Specials sta neverjetni. Kar pa se tiče kontrabasa, sem gledal veliko posnetkov Johnnyja Casha, preden je prešel na elektriko, Elvisa in Leeja Rockerja iz Stray Cats, pa tudi veliko novih tipov. Tipov, ki jih je veliko videti po Kaliforniji, kakršni so Kim iz Nekromantix, Geoff Kresge iz Tiger Army, Jeff Roffredo iz Aggrolites. Pravzaprav vse, ki mi pridejo pred oči. In Kurt iz The Grit je tudi zelo dober.

S: Ali vadiš vsak dan?

M: Ja. Vadim. Ne sicer toliko, kot bi moral, vendar vadim. Ponavadi zjutraj peljem otroke v šolo, nato pa vadim kontrabas, električnega pa vadim zvečer, ko gredo spat. Včasih tudi, ko sta zraven. Potem imamo male jam sešne. Onadva igrata kitare. Sicer ne vesta, kaj počneta, saj sta stara komaj tri in šest let. V bistvu samo tolčeta po stvareh in zganjata hrup (smeh).

S: Začetek pa je le!

M: Res je. Bomo videli, ali bosta glasbenika ali ne. Možnosti je dovolj – različni instrumenti ležijo vsenaokoli po moji hiši, tako da se ne bosta mogla izgovarjati, da nista mogla igrati mandoline ali baritonskega roga.

S: Ali obstaja kak instrument, ki ga še ne znaš igrati, pa bi rad?

M: To je zelo dobro vprašanje! Nekaj časa sem bil obseden z mandolino. Pravzaprav sem še zmeraj. Vendar bi se rad naučil banjo. To bi bilo super. In nekega dne bom spet poskusil s trobento. To imam v načrtu.

S: Ali je nisi igral od osnovne šole?

M: Ne, moja trobentaška kariera je bila zelo kratka. Igral sem jo dve leti, dokler nisem dobil zobnega aparata. Z njim na zobeh nisem mogel zadeti pravih tonov (smeh). Zato sem se odločil, da bom igral baritonski rog. To je trajalo nekaj časa, za njim je prišla pozavna, nato pa bas in to je uničilo mojo simfonično prihodnost. Pihal se potem nisem več dotaknil. Zdaj mi je žal, da nisem malo bolj vztrajal, vendar pri šestnajstih hočeš samo žagati.

S: Tvoja glasbena zgodovina je zelo bogata. Ali obstaja kakšen od bivših bendov, s katerim bi si morda želel kdaj spet igrati?

M: Kaj pa vem. Zelo sem srečen, da sva s Timom partnerja od nekdaj. Zanimivo je, da me to veliko sprašujejo, ponavadi pa se vprašanje seveda nanaša na Operation Ivy. To je sicer super bend, vendar smo se razšli pred dvaindvajsetimi leti. To je bilo obdobje v fenomenalnem času. Star sem bil dvaindvajset let. Vendar se mi zdi, da če bi bend spet oživili, to ne bi bilo to. Ne bi bilo enako.

S: Seveda ljudje to sprašujejo, ker si želijo videti Operation Ivy.

M: Vem. Vendar je tako v mnogih pogledih perfektno. Posneli smo ploščo in takoj nato razpadli. Ne morem se spomniti, zakaj. Mislim, da se vse zgodi z razlogom. Poglej, v Rancid smo še vedno skupaj in to me zelo veseli. Vendar pa sem se veliko naučil od vseh, s katerimi sem igral. Veliko sem se naučil v Social Distortion, Transplants, s Travisom Barkerjem in temi fanti. Življenje je sestavljeno iz mnogih izkušenj. Imam izredno srečo, da sem lahko igral z vsemi, s katerimi sem.

S: Ko sem prvič slišala album Devil’s Brigade, sem mislila, da je prvi komad Moving Through neke vrste napoved v smislu, da končno prihajaš skozi s svojim solo projektom tudi ti. Vendar ne gre za to, a ne?

M: To, to je pravzaprav super. Mogoče bom to uporabil. Ni sicer tako. Je samo song o vožnji po East Bayu v mojem avtu (smeh).

S: Igraš kaj pesmi Rancid na tej turneji?

M: Ja. Igram Darlene, ki je tehnično pesem Rancid. Pa tudi L. A. River, Tenderloin in Black Derby Jacket.

S: Vse to igraš s kontrabasom?

M: Ja. Vse igram s kontrabasom. Ko smo prvič šli na turnejo, prejšnjo jesen, sem za te pesmi uporabil električni bas, ker se mi je zdelo, da jih ne bom dobro odigral na kontrabas, pa zdelo se mi je, da bi ljudje morda hoteli videti tudi kak komad z električnim basom, ker me pač tako bolj poznajo. Vendar se to zvočno ni izkazalo za najboljše, saj komadi Rancid niso zveneli kot Rancid, ker to pač niso Tim, Lars in Branden, ampak Devil’s Brigade. Veliko bolje so se obnesli s kontrabasom. Kot drugačna intrepretacija Rancid.

S: Si lahko zamišljaš življenje brez igranja?

M: Ne. V bistvu ne znam početi nič drugega. To je moje poslanstvo. Zato sem tukaj. Nimam nobene druge službe in zelo dolgo že to počnem. Z Rancid sicer vzamemo odmore, vendar to moram početi. Moj oče še vedno dela. Sicer mu ni treba, vendar se sicer dolgočasi. Toda včasih je res zelo težko delal. Bil je policist. Če ne bi igral, bi verjetno delal na kaki bencinski črpalki. Moje zmožnosti zunaj glasbe so na tej ravni (smeh).

S: Sodeloval si tudi pri snemanju dokumentarca Punk Rock Dad? Kako je prišlo do tega?

M: Dokumentarec je snemal Jim iz Pennywise. Tudi Lars je v njem. Nisem ga sicer še videl. Moj del so posneli že dolgo nazaj. V bistvu sem mislil, da sploh nikoli ne bo izšel. Nimam pojma, kako je videti, vendar komaj čakam, da ga vidim. Moja otroka sta bila takrat mlajša in super jih bo videti manjše.

S: Kaj je najboljša stvar, ki si jo dobil ali se je naučil v petindvajsetih letih v rokenrolu?

M: Da poskušam biti prijazen do vseh. Vedno. Naučil sem se tudi drugih stvari, kot je, kako telefonirati mednarodno, in znam naročiti pomfri vsepovsod po svetu (smeh), sicer pa sem dolgo časa nazaj prebral izrek ameriškega komedijanta Jackieja Gleasona, ki pravi, da na poti po lestvi uspeha navzgor srečaš iste ljudi kot na poti navzdol. Sicer mislim, da še ne grem nazaj dol, vendar sem v vseh teh letih videl veliko svojih prijateljev iti zelo visoko in zelo nizko, v različnih situacijah življenja. In mislim, da je zelo pomembno, da je človek prijazen do vseh. Ker nikoli ne veš. Danes otrok bo jutri lahko policist, ki te bo oglobil za prehitro vožnjo. Zato se trudim biti prijazen do vseh in sem hvaležen za vsak dan, ko lahko počnem, kar počnem.

S: Hvala.

M: Hvala tebi.

Share