Odlomki iz nove knjige, ki prihaja pravkar na knjižne police

Ni res, da se upanje rojeva z dnevom. Tudi z nočjo se ne.  Noč se rojeva z upanjem.

Ali THE BIOLUMINISCENCE OF THE NIGHT

V filmu sicer na začetku prva noč Jakea Sullyja ne kaže tako, vendar je kljub temu res. Zares res. Bioluminiscenca je sicer očarljiva zadeva, pa vendar morda za filmsko glasbo tukaj nekoliko manj primerna. Mojster Nietzsche je pred mnogimi leti napisal knjigo o tem[1], ob tem pa postavil idejo duha glasbe kot nekakšno zgodovinsko-grško zagotovilo za to, da duh resnično o(b)staja in da je, strogo zgodovinsko gledano, neminljiv. Kakor Wagner – a to je povsem druga zgodba in ne sodi v naš kontekst. Nietzschejeva delitev sveta na apolinično in dionizično polovico je tako rekoč glasbena delitev na dur in mol. Če smo nekoliko pragmatični, vsekakor. Glasba ni samo dur in mol, a za mnoge je. Če imamo torej dve glasbeni izrazni poanti, ki ju oklepata dur in mol, potem je Horner prav tukaj lovil korak med njima. Horner v tej svoji kompoziciji prav gotovo nekaj izjavlja. Torej gre za filmsko-glasbeni odnos med subjektom izjavljanja in samo izjavo kot takšno.

 

Pandora, luna planeta Polifema, oddaljena približno dobra štiri svetlobna leta od Zemlje, ima svoja pravila življenja. Bioluminiscenca sodi zraven. Ker Jake Sully pač ne razume pravil igre, ga je potrebno poučiti. In mora slediti Neytirinim izjavam, karkoli pač že zanj pomenijo. In Hornerjevo izjavljanje v tem glasbenem stavku je izrazito – mozaično glasbeno pripoved postavi kot temelj spraševanja in izjavljanja. In spraševanje (ob izjavljanju) se postavlja kot vprašanje razmerja subjekta (Jakea Sullyja) do označevalca (Neytiri). In to v polju, ki ga določajo štirje členi: izjava, izvajanje, subjekt izjavljanja in seveda subjekt izjave. To idejo povzemamo v osnovi po Lacanu in njegovih štirih konceptih psihoanalize[2]. V poljih, ki nikakor ne obsegajo teorije subjekta, se seveda vprašanje postavlja kot vprašanje razmerja med izjavljalnim položajem in samo izjavo – in prav to so različice teorije ideologije v historičnem materializmu in v raznih marksizmih.

 

James Horner zahteva izjavljanje. Tako kakor Neytiri zahteva razumevanje svojih izjav v kontekstu življenja (reda, sistema) Na’vijev. Jake Sully je opisljiv bedak, predstavnik tipičnega človeškega rodu, ki ne zmore videti. Izjave, ki so postavljene v filmsko glasbo tega dela, so mu tuje. So kakor črke, znaki, simboli, katerih ne razume. Ne razume ne konteksta ne pomena. Ne razume konteksta narave. Naravo samo je na primer Lévi-Strauss definiral s tem, da je izjavil, da je njen red sicer univerzalen, vendar tog. V svojem razmišljanju gre še dlje in ko to določitev narave prenese na reprodukcijo človeške vrste, ugotovi, da narava tudi tukaj uveljavlja svoje univerzalno in togo pravilo – vsaj kar se tiče, recimo, dednosti. Kajti genetski zakoni so prav tako naravni zakoni kakor vsi drugi. Zanimivo bi bilo o tem razmišljati tudi tedaj, ko se bomo vprašali o Sullyjevih in Nejtirinih potomcih. Toda: če narava prepušča zvezo naključju in arbitrarnosti, tedaj ni mogoče, da ne bi kultura vpeljala reda, kakršnega koli reda, tja, kjer ga ni[3], zapiše med drugim Lévi-Strauss. Toda kakšen red naj vpeljuje kultura, katere pripadnik je prav Jake Sully? Raziskovalka, znanstvenica dr. Grace Augustine, tako rekoč v celem filmu opozarja na razlike med eno in drugo kulturo. In s tem seveda na razlike v razumevanju stvari, poimenovanju stvari, obliki in vsebini samega življenja. Tudi James Horner se v tem stavku dotakne razlikovanja.

Drugi del tega glasbenega dela tudi sanjski. Jake Sully je sanjavec, je dreamwalker, ni pravi, ni Tisti. Horner mu daje v tem delu možnosti, da se spozna s sanjskih svetom bioluminiscence, ki mu očitno pokaže nekaj takšnega, kar v njegovi kulturi ni prav pogost pojav. In zato je zmedena tudi Neytiri. Enako kakor ga je poskušala prej odgnati in ustaviti, ga je sedaj (po znamenju, ko so se ga dotaknili čisti duhovi Eywe) pripravljena peljati do klana, predstaviti materi in očetu, in seveda, na materino zahtevo, poučevati. Šele to je kultura, kot jo gre razumeti. Vsekakor kultura Na’vijev. In morda se prav to spoznanje pričenja z bioluminiscenco, torej s tem glasbenim poglavjem.

 

Eno nikoli ni Eno, Eno je vedno Dvoje.

Ali BECOMING ONE OF THE PEOPLE / BECOMING ONE WITH NEYTIRI

 

Gre za enega daljših stavkov te filmske partiture. Sestavljen je iz različnih enot, vsekakor pa je pomembno, da si jih najprej ogledamo po vrsti. Uvodni del je zaokrožen s prvo minuto, predstavlja pa zagotovo vpeljevanje tega, kar nam sam naslov razkriva: željo po enovitosti, po združitvi, po pripojitvi. Poganjajoči se ritem nam še ne nudi razvoja, temveč opozarja na jemanje zaleta, ki bo očitno del nekega drugega koraka. Takoj po uvodu se melodičnost prepusti ženskemu vokalu, ki prevzame tako rekoč vodilno mesto v nadaljevanju. Vokal, v katerem bi lahko razumeli tako Neytiri kakor tudi duha Na’vijev, se razširi nad ritmičnimi figurami kakor mavrica preko enobarvnega neba. Vendar spojitve še ni. Gre za dva elementa, ki se ritmično in melodično dopolnjujeta, plavata, lebdita in se usklajujeta. Nova glasbena izpeljava nas malodane preseneti – Horner se spogleduje s sanjskim svetom orkestracije, katero nam je bil že ponudil pri bioluminiscenci. In če smo tedaj mislili in razmišljali o resničnem avatarju kot o dreamwalker usodi telesa brez identitete, potem smo tukaj dejansko na pravi poti. Jake Sully, sanjavec, želi dobiti identiteto tako, da postane Eno. Tako z Na’viji kakor z Neytiri. Želi se spojiti z nečim, kar je bolj realno od njega, saj on obstaja le v svojih lastnih sanjah.

Jake Sully išče in si obupno želi identitete. Ker je nima. Kot vojak/bojevnik je nima v svetu izven sanj, v sanjah (še) ni član klana, ni identificiran kot tisti, ki bi smel javno spregovoriti, pa tudi Neytiri mu (še) ni dala vedeti, da ga je izbrala. To vse šele sledi. Jake Sully je sanjavec brez identitete. Podoben je sicer ostalim članom klana Na’vi, a le navidezno. Pomembno je tudi to, da še ni Eno s svojim telesom, s svojim avatarjem. Še vedno je razcepljen na Jakea Sullyja na vozičku in avatarja, sanjavca. Realno je namreč vedno tisto, katerega duplikat ne obstaja – ali še natančneje – ne obstaja takšen duplikat, ki ne bi speljeval na limanice in nenehno prišepetaval, da gre vendar za dvojnika. Pa čeprav gre v resnici morda vedno za Realno sámo.

 

Drugi veliki vrh tega glasbenega dela je v peti minuti. Izhod iz velike glasbene teme je podan skozi trenutek tišine, skozi razmislek, kot bi šlo za čakanje na pravo idejo: pa sem jaz res Jaz? Jake Sully reče: … ona mora izbrati mene. In Neytiri mu odgovori: … ona je že izbrala. Vidimo, da je veliki bojevnik, vojak in sanjavec, dejansko brez notranje identitete, saj se zaveda, da ne more izbirati. Ali drugače: ni on tisti, ki lahko izbira, ni on v poziciji tega, ki bi lahko karkoli izbral, on je lahko le izbran. Eywa, velika mati planeta Pandora, je priča temu, kar lahko dejansko imenujemo become one, postati Eno. A s tem tudi Horner podpiše zavezo, da je sedaj v glasbi to Eno prisotno, čeprav je Jake Sully še vedno dreamwalker.

 

Horner se torej spomni na glasbeni element, ki mu rečemo harmonija. Načelno je to sozven, hkratna pojavitev več kot treh tonov/zvokov. Med dvema tonoma je namreč interval. Interval je tisto, kar smo že omenjali kot vprašanje kontrapunkta – pike proti piki. Ampak tukaj gre sedaj za harmonijo. Za sozvočje. Prav na tem mestu je to najpomembnejši filmsko-glasbeni element, saj ga poskušamo razumeti prav v razcepljenosti, v katero je usodno ujet Jake Sully. Jake torej ni v harmoniji, ne sam s seboj, ne sam s svojo podobo, ne z Neytiri in nikakor ne s klanom. Ne gre le za razcepljenost, temveč bolj za to, da je v kontrapunktu s samim seboj.

 

Česa se pravzaprav lahko zvok sploh dotakne? Mnogi porečejo: ta in ta film pa se me je res »dotaknil«. Kaj to pravzaprav pomeni? Zvočno, čisto in samo fiziološko gledano bi lahko govorili morda o ušesu pa o tresljajih pa o resonanci itd. Vendar to ni naš namen, saj govorimo in mislimo film v celoti, film kot umetnost, kot objekt – in ne ko substanco. Tako se v končnem koraku zazdi, da obstaja mnogoterost čutov, mnogoterost nravi čutenja in seveda, posledično, mnogoterost objektov.

Zagata dotika je nekakšna zaveza, preplet telesa, preplet usod[4], bi rekel Freud. Jake Sully in Neytiri se prepleteta pod okriljem Eywe. Prepleteta se fizično in metafizično. Poznate prepovedane, skrite dotike, dotike, umaknjene pogledu okolice, skrivnostne dotike nevidnih lovk, dotike kot pomladni šepet neznanega glasu? No, vse to je dotik brez telesa, dotik v nevidnem prostoru. Zvočni dotiki pri poslušanju Avatarja so dejansko nenehno nekaj simbolnega, živečega v naravi onkraj čutnega, vendar hkrati v telesu Drugega, Jakea Sullyja v sanjah. V njegovem sanjskem telesu.

 

Zavedati se moramo, da je Eno v bistvu Dvoje. Zato je lahko popolno.

 

Jake Sully se poda tako rekoč na popotovanje do samega sebe. Srečati se mora v obeh oblikah in v obeh podobah, kot Avatar in kot sanjavec. Šele tedaj, ko se bo eden umaknil drugemu, bo možna pot v Eno. A do tja je še precej partiture in James Horner je sistematičen. Ne daje nam še možnosti, da bi že lahko rekli vidim te [pravzaprav bi bilo bolj pravilno I see You].

 

Čeprav smo že kar precej blizu.